Statistika za september

Pred meseci mi je končno uspelo nastaviti stran, ki bi me obveščala o stanju obiskov mojega bloga. Obiskanost se je v zadnjem času močno povečala, saj imam v pol leta skoraj takšen obisk kot sem ga imela v celotnem prvem letu. Statistiko o tem kakšna je moja obiskanost in kaj je največkrat brano, sem se odločila zabeležiti. Idejo o tem sem dobila pri mojemu kolegu, ki prav tako piše blog, čeprav je moj toliko manj obiskan kot njegov. Pa vendar moj blog dosega zadovoljivo število bralcev, kaj pa te bralce zanima pa je razvidno iz same statistike.

V septembru je blog zabeležil 503 obiske na različnih straneh. Največ dnevnih obiskov je bilo 30, najmanj pa 6. Bralci so večinoma iz Slovenije (454), pa tudi iz ZDA (19) in Nemčije (8), čeprav imam vse zapisano v slovenskem jeziku.

Besede, ki so jih iskali in bili napoteni do mojega bloga so večinoma: jaz sporočila, Menda Nazer, slabe lastnosti človeka, Kluun, lastnosti človeka, pot na Javorco, plače zdravnikov, pride žena k zdravniku, socialna delavka in pa bohor moje mnenje.

Glede na iskanje pa so bile najbolj obiskane objave na moje blogu: Kluun: Pride ženska k zdravniku (31x), Mangartsko sedlo, Predel, Kluže (26x), Komunikacija JAZ sporočila (24x), Izvir Tolminke, Javorca (20x), Kakšnih lastnosti pri človeku ne maram (19x), Kamnita goba, slap Brinta (19x), Koseška korita, rafting na Soči (18x), Mnenje o stavki zdravnikov (17x),...

Po vsem tem lahko sklepam, da moje bralce predvsem pritegnejo moji izleti. Prav zato skušam določene poti natančno zapisati, da bi bile uporabne. Poleg tega pa me veseli, da se ljudje zanimajo za izlete po Sloveniji, da iščejo nove poti in uživajo v naravi. Prav tako pa me veseli, da se ljudje zanimajo za JAZ sporočila, ki so tako pomembna za komunikacijo v odnosih.

Obisk 503 v tem mesecu me je izjemno presenetil, saj sem v lanskem letu od aprila do aprila zabeležila le 2000 ogledov, sedaj pa že v enem mesecu dosegam število 500. Upam, da kdorkoli, ki se znajde na mojem blogu, lahko pridobi informacije, ki jih išče (vsaj glede izletov in poti) oz. si prebere moja mnenja o določenih zadevah, ki mu lahko razširijo perspektivo gledanja na določen problem. Ali pa pač karkoli kar bi potrebovali. Upam, da se bo obiskanost mojega bloga tako nadaljevala in da bom lahko čim več prispevala spletu.

Krvavec 22.9.2010

Zgodaj zjutraj sva se s fantom odpravila proti Krvavcu. Na poti tja, blizu Brnika sva ugotovila, da celo urejajo tamkajšnjo cesto, da se bodo vozila, sploh pozimi, ko je gneča, bolje vključevala na glavno cesto. Po obvozu sva zavila na najino pot ter nadaljevala do oznake za desno Ambrož pod Krvavcem. Cesta do Ambroža pod Krvavcem je dokaj urejena, na začetku celo novejša, tako da je vožnja po ovinkih prav prijetna. Vendar pa ko pridemo do Ambroža je potrebno biti precej pozoren, da najdeš gostišče, kjer imajo parkirni prostor. Sicer pa sva se midva odločila zapeljati le nekaj metrov više in parkirala ob stranski poti. Oznako za Krvavec sva sicer komaj našla. Vse to nama je delalo nekaj preglavic, vendar sva tudi to pot našla in nadaljevala navhrib. Sicer sva se na začetku poti spraševala, če sploh hodiva prav, ker sva samo sledila poti, oznak pa ni bilo, vendar sva ugotovila, da oznake verjetno vrišejo samo ob cestah. V glavnem slab vtis že takoj na začetku. Obenem pa tudi pot ni bila najboljša, saj je polna drsečih kamnov, kljub temu, da vodi po gozdu. Pot nazaj, ko si že utrujen, je zato zelo pestra. Kmalu pa se pride do Planine Jezerca, kjer se pot odpre in postane malce položnejša. Lahko že zagledamo vrh Krvavca. Ugotovila sva, da večina ljudi parkira na večjem parkirišču na Planini. Sva se pa odločila za pot po hribu in ne po cesti. Cesta sicer vodi do spodnje postaje na smučišču Krvavec, pot pri hribu pa mimo Kriške planine. Tam je tudi ena redkih gostišč, ki so bila odprta na Krvavcu ta dan. Nato pa naju je čakal strm vzpon po travniku navzgor do Koče pod Krvavcem. Predviden čas za hojo od Ambroža do koče naj bi bil 1.45h, vendar sva midva, z enim krajšim postankom, to pot prehodila v uri in pol. Koča je bila zaprta, saj je v poletnih časih odprta le ob vikendih. Vsaj tako je bilo zabeleženo na vratih koče. Toliko o tem kako vredno je pohodništvo in kolesarstvo na Krvavcu. Zato tudi nisva mogla do štemplja za kočo in pa Krvavec, ki ju imajo verjetno v koči. Po postanku sva nadaljevala pot proti vrhu Krvavca, mimo stolpa in nato po poti okrog, da nisva hodila ravno po strmem travniku. Na vrhu sva opazila tri ovčke in pa ovna, ki naju ni bil pretirano vesel, saj se je postavil v obrambno držo in spremljal vsak najin korak. Midva pa prav tako njegovega. Na dveh lesenih deskah sva si znova odpočila, poslikala neverjeten razgled v dolino, na okoliška hribovja in na Veliko planino. Ko sva opazila vpisno škatlico sva mislila, da bova le lahko prišla do kakšnega štemplja, pa je bila knjižica vsa razmočena, žig pa je bil odstranjen iz držala. Vse to me je močno razočaralo, saj na Krvavcu v tem času vidiš mnogo pohodnikov, kolesarjev in planincev, vendar za njih ni prav nič poskrbljeno. Tudi nama je zmanjkalo pijače, pa sva morala, ker je bila koča zaprta, počakati da sva prišla v dolino na Plažo, kjer sva za las ujela prodajalca, ker je čez nekaj minut nato zaprt svojo majhno prodajalno. No, ker pa sva že ravno bila na Krvavcu in ker do Velikega Zvoha ni bilo več tako daleč, sva se odločila da stopiva tudi na njegov vrh. Iz Krvavca do Velikega Zvoha je dobre pol ure hoje, večina te je zelo strme. Na vrhu pa nas čaka veličasten razgled, nizki iglavci ter kristalno čisto jezerce. Prav tako pa imajo tudi vpisno knjižico ter štempelj, ki sta pa sicer postavljena preko varovalne ograje. Ko sva se malo odpočila od vse te poti, sva se pripravila na pot navzdol. Za pot nazaj sva se odločila, da bova stopila mimo Plaže in Gospinca, torej spodnje smučarske postaje. Kot sem že omenila sva potem na Plaži celo dobila pijačo, da sva lahko lažje pojedla najine sendviče. Pri tem so se nama hitro pridružili štirje mački, ki so pridno prosili za košček kruha. Nato sva se odpravila še nižje do Gospinca ter zadaj po cesti do Planine Jezerca. Pot po cesti za vzpon je priporočam, ker je dolgočasna, ko pa lahko uživate v zelenju in mehki travi pod nogami. Za nazaj pa je bila kar v redu, ker ni bila strma. Od Jezerc dalje pa je bila pot precej težavna, kot sem omenila na začetku, saj je teren precej razgiban, poln kamenja in strm. Če bi šla še enkrat bi se verjetno določila za start pri Planini Jezerca, že zaradi poti, vendar to, da sva zato, ker sva startala v Ambrožu, pridobila pol ure hoje. Torej, do koče sva porabila uro in pol, do vrha Krvavca nato še slabe pol ure in pa do Velikega Zvoha dobre pol ure, tako da celoten vzpon, brez seštevka večjih postankov vzame dobri dve uri in pol. Pot nazaj vzame kakšni dve uri. Celoten izlet pa je je bil celodneven, saj sva zanj porabila dobrih 5 ur. Vendar je bilo vredno. Razgled ob sončnem vremenu je lep, verjetno bi se boljše videlo, če bi bil zrak čist, vendar je bilo malce megleno, pa vseeno. Bilo je lepo. Sonce, svež zrak in pa majhne gmote oblakov, ki se jih lahko skoraj dotakneš, a tako hitijo mimo tebe. Edino kar bi lahko uredili poti, oznake in pa ponudbo pohodnikom, saj je ta tako okrnjena.

Pohod na Lisco 5.9.2010

Na delno oblačen dan sva se s fantom dopoldne odpravila proti vasi Breg, kjer je izhodišče za pot na Lisco. Vas Breg leži med Radečami in Sevnico na levem bregu Save. Če se na pot ne odpeljete z avtom je dobro izhodišče tudi železniška postaja, le da je treba nekaj minut hoditi ob cesti. Sicer pa se v vasi zavije za Okroglice, nato pa se pelje naravnost mimo odcepa za omenjeno vas ter se parkira nekaj sto metrov višje na desni strani, kjer je prostora za nekaj avtomobilov. Postavljena pa je tudi informacijska tabla. Prečkamo cesto in zavijemo na gozdno pot. Na začetku nama je pot izgledala nekam zapuščeno, saj trava ni bila pokošena, ko pa se bolje začne gozd pa je pot veliko lepša. Celotna pot je dobro označena. Hodimo preko gozda, do travnikov, mimo stare kmetije in nato zopet v gozd. Pot skozi gozd je široka in ni strma. Kmalu pa prispemo do vasi Razbor, kjer imajo lepo cerkev, pred njo pa stoji lesena tabla z opisi vasi in pomembnimi dogodki. Nadaljujemo pot po cesti mimo vasi in nato zavijemo rahlo desno na makadam, da ne hodimo okrog po cesti. Ta pot pelje mimo kmetije. Takoj za kmetijo prečkamo cesto in se odpravimo mimo hiše na travnik. Potrebno je biti pozoren na oznako za pot, saj je postavljena malce stran od hiše. Pot na travniku je shojena in zato ne moremo ničesar zgrešiti. Zopet prečkamo ožjo cesto in zavijemo mimo robid v gozd. Ta del gozda je bil v tem času posejan s številnimi ciklamami, ki so prijetno odišavile gozd. Tu se začne zadnji del poti, ki pa je tudi bolj strm. Večinoma hodimo po gozdni poti, vmes pa je pot tudi precej kamnita. Za počitek so vmes postavljene tudi klopce. To je težji del poti, saj je prvi del do prihoda v vas malo bolj položen. Pot pelje tudi mimo cerkvice Sv. Jošta. Po nekaj minutah prispemo do velikega travnika in kmalu lahko zagledamo kočo oz. Tončkov dom na Lisci. Dom so pred kratkim prevzeli drugi lastniki in ga prijetno uredili ter ponudili veliko raznovrstne hrane in pijače. Če se od koče odpravimo na vrh travnika pridemo do razgledne točke. Pogled na Savo ter Breg in Loko se nam odpre že pred kočo, na vrhu pa lahko vidimo še Kum in druge bližnje vrhove. Za pogled na štajersko stran pa je potrebno prehoditi nekaj metrov v smeri Kuma, saj na razgledni točki pogled zastirajo drevesa. Pogled pa se nama je lepo odprl tudi na Sv. Lovrenc in Veliko Kozje, ki sva ga obiskala spomladi. Na Lisci so pred kratkim uredili tudi manjše piknik prostore in sicer 3, vsako ima svoje ime. Lisca je tudi izhodišče za jadralne padalce, katere sva si lahko pri vzletanju ogledala tudi midva. Naj povem za vse tiste, ki manj radi hodite, da je do koče speljana tudi cesta, nekateri pa si za izhodiščno točko pohoda izberejo Razbor, saj je od tam do vrha le slabo uro. Sicer pa nama je celotna pot vzela skoraj 2 uri, zadnji del se je najbolj vlekel, pa še počivala sva vmes. Omenim naj še pot nazaj, saj se lahko marsikdo v vasi Razbor zmede kam mora zaviti, saj ni nobene označbe v smeri nazaj, pot pa vodi med hišami na kolovoz. Tako da si je pametno zapomniti pot za nazaj. Toliko o tem. Dan je bil lep. Po poti sva se najedla robid, uživala v lepem razgledu na vrhu in prijetnem spustu navzdol.

Mnenje o stavki zdravnikov

V tem času se veliko govori o reformah, ki jih namerava uvesti vlada. Naj se dotaknem zdravnikov, ki nočejo več opravljati nadur zaradi znižanih plač. Marsikdo jih podpira. Jaz jih ne. Ne samo zato, ker imajo plače precej visoke in zadovoljive in ker so z nadurami služili mastne denarje, ampak tudi zaradi načina, s katerim se borijo proti vladi. Če se dotaknem prvega problema. Plače zdravnikov so visoke, nič ne rečem, da ne bi smele biti, saj opravljajo težko in odgovorno delo, vendar so nadure plačane visoko nad standardi. Z nadurami mesečno zaslužijo več kot nekateri delavci v celemu mesecu ob 8-urnem delovniku ne. In zakaj torej ne bi opravljali nadur? Četudi za manjši denar? Še vedno bo dobro plačano. Sploh če gledamo, da marsikateri zdravnik v nadurah počiva ali spi, če nima dela. Nekateri se v tem času dodatno izobražujejo. Ne bi se pa spuščala v podrobnosti, saj vsi vemo kako in kaj je. Zdravniki so nujno potrebni in tega se zavedajo. Zavedajo se tudi tega, da jih je malo in zato lahko stavkajo in podobno brez težav in kazni. Pa naj se usmerim na bistveno težavo, ki jo vidim v tem. V tem kako se borijo proti vladi. Bolniki oz. pacienti smo postali njihovo glavno orožje. S tem, ko bodo bolnikom odrekali pravočasno oskrbo, jim podaljševali čakalne dobe in podobno, bodo oškodovali njih, ne vlade. Pa vendar se mnogi ljudje z njimi strinjajo. Jaz se ne. Ker nočem biti jaz tisto orožje s katerim bodo oni dobivali višje plače. Zanima me kje je zdravniška etika? Kajti socialni delavci jo imamo, imamo etični kodeks po katerem se moramo zgledovati in ga upoštevati. V zdravniški etiki bi moralo biti napisano, da ne smeš delati v škodo bolniku. Pa vendar delajo. In kaj lahko sklepamo iz tega? Da jim višje plače pomenijo več kot bolniki. Človeško življenje nasproti denarju ni nič več vredno. In kako naj se počutim ob tem? Veselo naj podpiram vse, ki se borijo proti vladi. Za kakšno ceno? Za ceno svojega zdravljenja, če bi ga potrebovala? Za ceno svojega življenja, če bi ga zaradi tega izgubila? Ne. Odločno ne. Ne zdi se mi prav, da bomo nasrkali prav mi, ki nismo čisto nič krivi. Že tako se pojavljali zdravniške napake in zaradi njih ljudje umirajo. Ljudje, ki jih poznam. Nekateri so že umrli, drugi še bodo. Ne samo zaradi svojih napak ali načina življenja ampak zaradi neustreznega odziva zdravnikov. Vendar to ne vpliva na mojo presojo o njihovih plačah, saj poznam mnoge zdravnike, ki so izjemno dobri v svojem strokovnem delu in imajo dober, topel odnos s svojimi pacienti. Take zdravnike bi bilo potrebno nagraditi, drugim odvzeti nagrade oz. plače. Mnogi delavci so v tovarnah plačani po produktivnosti in če delajo izdelke, ki imajo napako, morajo te popraviti ali odgovarjati za škodo, zdravnikom tega ni treba. Pa bi bilo. Imajo odgovorno delo, a nazadnje ne odgovarjajo, če pride do težav. So zmotljivi, kot vsak izmed nas, vendar nekateri moramo svoje napake pošteno plačati, drugi ne. Mogoče bo izgledalo, kot da sem totalno proti zdravnikom, ampak nisem. Spoštujem jih, razumem njihovo željo po visokih plačah, a vseeno se mi zdi, da bi tudi oni mogli razumeti, da v teh časih tako visoke plače pač ne morejo biti ter razumeti nas, bolnike, paciente, ki hočemo imeti zdravnika, ki bo skrbel za nas, ki nas bo spoštoval in nam nudil vso pomoč kar jo lahko, ne glede na težave v njihovem poklicu in plači.

Zanima me kakšen bi bil odziv, če bi začeli stavkati socialni delavci. Da so preobremenjeni in da je njihova plača prenizka. Pa ne bi več dajali denarni pomoči, ne bi nudili svetovanja in ne bi izdajali obrazcev potrebnih za pridobitev osnovnih dobrih in pomoči. Vsi bi se spravili na nas, vsi, od zgoraj in spodaj, ker pač mi si pa tega ne moremo privoščiti. Zakaj? Ker ne opravljamo tako pomembnega dela? Seveda ga. Brez tega bi se podrl ves socialni sistem v državi. Zato, ker smo nadomestljivi. Ker bi na naše mesto prišli drugi, ki čakajo na službo, ker lahko vsak dela na mestu socialnega delavca (takšno je pač mnenje večine),... Zato. In tudi zato, ker v bistvu delamo slabo, ne naredimo nič dobrega in smo znani samo po slabih izkušnjah. Kako naj bi si potem zaslužili višje plače? Si jih ne. Ker smo socialni delavci. Pa čeprav imamo 10x nižjo plačo kot zdravniki. Mi nismo ugledni in veliko nas je, pa nimamo tega instrumenta v rokah. Verjamem pa tudi, da ne bi v roke vzeli človeško življenje kot orožje in se z njim borili, ker to ni etično. Nismo svetniki, pa vendar potrebujejo tudi nas in smo pripravljeni delati, tudi za manjši denar, samo da delamo.

Slap Sopota, Most na Soči 24.7.2010

Skoraj bi pozabila zapisati predzadnji dan najinega dopusta v Kobaridu. V soboto sva se odpravila še na zadnje ogledane destinacije v tem delu naše državice. Zapeljala sva se do Mosta na Soči, mimo kraja in pri Bači pri Modreju zavila levo proti Klavžam. Ožja cesta vodi do Klavž, mimo njih in nato v vasi Kneža zavijemo ostro levo proti Podmelcu in Ljubinju. Cesta je rahlo poškodovana vendar vozna. Po nekaj kilometrih zagledamo na levi parkirišče s tablo, na desni strani pa je v hrib pešpot do slapu Sopota. Pot je sicer malce strma vendar je kratka, saj jo prehodimo v 10min. Med potjo, ko stopimo v gozd lahko na desni zagledamo izvir pitne vode, ki pa v najinem času, zaradi pomanjkanja vode, ni delal oz. je voda samo kapljala. Do slapu vodi urejena gozdna pot, na določenih mestih so narejene tudi stopnice. Pogled na slap se nam odpre šele, ko smo čisto blizu njega. Lep pogled nanj je iz skale, ki mu stoji nasproti. Pri slapu je tudi klopca, da se lahko spočijemo. Če prečkamo potok pri slapu lahko pridemo do t.i. zdravilnega izvira. Vendar pozor, kamenje in skale so lahko spolzke, otrokom ne priporočam prehoda. Pa tudi izvir ni nič kaj posebnega, saj ima voda okus po lesenemu žlebu po katerem teče. Je pa zraven oznaka za krožno pot, ki je nekaj časa celo označena, nato pa se zanjo izgubi vsaka sled. Kar naenkrat se znajdemo na večpotju, kateri je pravi ne moremo vedeti, saj ni nikjer ničesar označenega. Nisva izbrala poti naravnost v graben ampak tisto, ki vodi desno, ki pa naju ni popeljala nikamor in sva se morala vrniti, saj sva prispela do skoraj meter visoke trave. Torej, krožno pot odsvetujem, sploh če ne poznate poti. Vrnila sva se do slapu in nato po poti nazaj dol. Z avtom sva se nato zapeljala do jezera, kjer sva parkirala na urejenemu parkirišču na drugi strani ceste. Sprehodila sva se do zdravilnega izvira oz. do točne 22. na zemljevidu Čez most po modrost. Izvir pod grmom naj bi bil zdravilen za obraz in oči, če si z njim zmočimo obraz in če popijemo nekaj požirkov. Zraven je tudi tabla z opisom Sv. Lucije, ki je znana po tem, da nosi svoje oči na pladnju. Nato sva se obrnila nazaj k jezeru in se sprehodila, nekaj popila in se odpravila na vožnjo z ladjico. Vožnja z ladjo stane 5€ v eno stran, ali sever ali jug, če pa vzamete še kosilo, kot sva ga midva, pa se lahko za to ceno odpeljete na obe strani. Vožnja v obe strani traja približno dve uri in pol. Kosilo je normalne cene, ki pa so predstavljene že na pomolu, tako da si lahko izberete meni, ki je razdeljen po velikosti. Vožnjo z ladjico priporočam posebej zato, ker je izredno zanimiva. Poleg nekaj dejstev o nastanku jezera, nam kapitan predstavi tudi bajke in zgodbe, ki krožijo med vaščani. Ko se peljemo na sever se voda bistri in postaja modre barve. Pot se konča pri sotočju Soče in Tolminke. Pot na jug pa vodi mimo mosta, kjer skačejo v vodo, pa vse do elektrarne. Lahko vidimo staro in novo elektrarno. Ob vožnji sva se dodobra najedla in pa tudi nasmejala, saj je kapitan pravi šaljivec. Pozna veliko šal, ki so še neznane oz. niso zlajnane. Otroke pokliče tudi k krmilu in lahko potrobijo. To sem storila tudi sama, saj mi je rekel naj pridem in malo krmarim. Ob tem mi je povedal šalo, ki pa je ne bom izdala, saj potem ne bi bila več zanimiva. Če pa trikrat potrobiš si lahko tudi nekaj zaželiš. Vožnja je bila izjemno zabavna in če bo kdo v tistih krajih, naj je nikar ne zamudi. Vozni red ladje je zapisan tudi na internetu. Po vožnji z ladjico sva se odpravila po zemljevidu Čez most po modrost, kjer se sprehodimo po mestu, okoli njega in odkrivamo njegovo zgodovino. Ponekod nas počakajo v steklo zavarovane starine, drugje le informativne table, ponekod tudi ostanki izkopavanj. Vendar je na poti potrebno biti koncentriran na sovice, ki kažejo pravo pot in pa imeti zemljevid za pomoč, sicer lahko kaj kmalu zgrešiš kakšno ulico ali pot. Pot je nama vzela približno 1.10min. Pot vodi tudi na drugo stran jezera, kjer is lahko pogledamo rove iz 1. sv. vojne. Rovi so bili speljani tako, da so imeli dva nadstropja, kot je razložil kapitan na ladji. Ko pa se sprehodimo do cerkve in pokopališča se nam odpre prelep pogled na jezero in pa bližnja gorovja, ko pa stopimo na drugo stran mesta pa lahko vidimo celotno mesto pred seboj. Sprehodimo se tudi mimo sotočja Soče in Idrijce. Idrijca je reka, ki teče proti severu, kar je, vsaj zame, precej fascinantno. Most na Soči je ljubko manjše mestece, ki ima zanimivo zgodovino, ki seže vse do prazgodovine. Poleg tega pa nam lahko ponudi prijeten prostor za sprostitev, saj njeni zeleni odtenki pomirjujoče delujejo na človeka. V okolici je še veliko zanimivih stvari, od Babje jame, kjer so izmerili visoko energetsko raven, severneje je pokopališče 1.sv.vojne in podobno. Lep izlet, ki nama je popestril dan in naju malce odpočil. Po tem sva se vrnila v kamp, saj sva naslednji dan morala spakirati in se odpraviti v sosednjo Avstrijo, da si ogledava še Minimundus in nato domov.

Daniel Quinn: Izmael

Ker sem prebrala njegovo knjigo Zgodba o B-ju, sem se odločila prebrati še njegovo prvo delo. Verjetno bi bilo boljše, če bi vrstni red zamenjala, saj je Izmael začetek vsega, podlaga, prvi del sestavljanke, pa nisem, ker tega nisem vedela. Nič zato. Mogoče sem pa zato knjigo precej lažje razumela, kot bo nekdo lažje razumel Zgodbo o B-ju, če bo prej prebral Izmaela. Moram reči, da druga knjiga izjemno nadgrajuje drugo in nam zgodbo predstavi na drugačen a enako zanimiv način. Torej, v Izmaelu gre večinoma za pogovor med učiteljem in učencem, in sicer med gorilo in človekom, ki si želi najti resnico in rešiti svet. To, da je učitelj gorila naj ne zavede nikogar, saj postavitev misleca v telo gorile marsikaj poenostavlja. Gorila oz. Izmael ne more govoriti, lahko pa z mislimi sporoča svoja vedenja, je izredno dojemljiva in je zunanji opazovalec človeškega sveta. Ni akter, ni tisti, ki ga proučujemo ampak je nekdo iz zunaj. Kot to počno antropologi, neko kulturo opazujejo skozi oči svoje kulture in so tako zunanji opazovalci. Tu bi lahko avtor storil isto, a je raje izbral žival. Zakaj ne vem, menim pa, da je razlog v nepristranskosti. Izmael preko pogovorov uči svojega učenca, novih zgodb željnega človeka, o zgodovini človeštva. Vse se začne z začetkom sveta in nadaljuje po korakih tako, da lahko vsak razume kaj zgodba govori, vendar nam šele proti koncu postanejo jasne vse zakonitosti, vsa napeljevanja k cilju in pa, postane nam jasno zakaj so stvari takšne kakršne so. Kaj je pripeljalo do tega. Zgodba nam ponuja odgovore na vprašanja zakaj naš svet umira, zakaj uničujemo svet in se obenem tega zavedamo, zakaj izumirajo vrste, zakaj je po svetu toliko lakote in podobno. Razmišljanje v knjigi je speljano tako, da nekaj ključnih misli podaja Izmael, nekaj pa jih mora odkriti sam učenec, saj le tako pride do pravih zaključkov, ki ga ganejo in fascinirajo.

Recimo primer. Zakaj je na svetu toliko lakote? Zakaj so ljudje lačni? Proizvodnja hrane je visoka, večja, kot jo potrebujemo in čeprav to delamo za to, da bi nasitili lačne, jih ne. Zakaj ne? Ker večja proizvodnja hrane pripelje do porasta populacije. In ko se populacija poveča, potrebujemo zopet več hrane, tisti, ki pa so bili lačni, so lačni še vedno. In ker potrebujemo vedno več hrane in ker nas je iz leta v leto več, uničujemo vedno več stvari okrog sebe. Porast hrane vodi k porastu populacije, kar velja za vsako populacijo na tem svetu (veliko žita, veliko mišk, veliko mišk, manj žita, manj mišk). Mi nismo nič drugačni. Vendar želimo biti. Mi nismo miš, nismo lev, nismo gazela, mi smo ljudje in vse kar je na svetu, vse to je naše. In zato si vse to lahko vzamemo in jemljemo si iz dneva v dan, brez da bi pomislili na posledice svojih dejanj, če pa že, jih prezremo in gremo dalje. Zakaj? Ta knjiga nam ponuja odgovor na to vprašanje. In kam vse to vodi? Definitivno v propad. Vsako živo bitje na svetu se drži naravnih zakonov, ki za človeka naj ne bi držali. Pa bi morali. In za nekatere ljudi veljajo, za tiste, ki jim pravimo nazadnjaki, plemena, stara ljudstva, ki se nam zdijo tako omejena. A ona živijo v skladu z zakoni, z naravo in kaj jim manjka? Mogoče brezdomstvo, mamila, depresija, samomori? Dvomim.

Knjiga nam ponuja vpogled v naš način življenja, našo kulturo, ki jo živimo že več tisoč let in s katero kršimo naravne zakone in se imamo za boga. Tako da, kogar zanima ta tematika in bi si rad razširil pogled oz. pridobil novo perspektivo, naj vzame knjigo v roke in jo prebere. Če pa bo zanimanje še večje pa še knjigo Zgodba o B-ju. Je pa avtor napisal še nekaj znanih knjig, ki pa na žalost še niso prevedene v slovenščino, vendar za nekatere to ni ovira.

Naj dodam še, da je po knjigi oz. osnovni zamisli knjige posnet film Instinkt, kjer igra Anthony Hoppkins. Ker knjige enostavno ne moreš prenesti na platno je zgodba čisto drugačna vendar v osnovi prenaša isto sporočilo, kot ga predaja ta knjiga.

Ken Saro-Wiwa: Soldatko

V poletnem času sem prebrala kar nekaj knjig, večina izmed njih je bila iz seznama Valvasorci berejo. Preden preberem novo knjigo, saj sem seznam s petimi prebranimi knjigami zaključila, pa naj opišem zadnjo. Soldatko je knjiga, ki je čisto drugačna od ostalih. V izvirniku jo je napisal nigerijski pisatelj, ki je bil leta 1995 obešen. Roman je napisan v jeziku gnile angleščine, da bi bil bolj približan navadnim ljudem, ki prave angleščine ne razumejo in ne znajo brati. Prevajalec je imel zato veliko dela s prevajanjem v naš jezik, saj nimamo enake vrste mešanja in uporabe jezika kot nekdanja angleška kolonija. Zato prevajalec v uvodu razloži kako je prišel do neke vrste prevoda tega romana, da je slovnica čim bolj enaka in prilagojena gnili angleščini. Tako, da je roman napisan v preprostih besednih zvezah, ki ne poznajo sklanjatev in težkih besed. Vendar pa, kot tudi poudari prevajalec, ni v stilu "Jaz Tarzan,ti Jane." Branje te knjige je zato izredno zanimivo, na začetku potrebuješ nekaj strani, da se vklopiš v samo razumevanje in da lahko bereš, kot bi bral slovnično pravilno knjigo, nato pa se lahko tako močno zatopiš v same besedne zveze, da ti ni težko uporabljati tega jezika oz. slovnice. Najbolj so mi všeč spremembe glede sklanjatev, da sklanjatve sploh ni, kot npr. sem šel k vrata od hiša.

Sama zgodba pa govori o mladem Meneju, ki ga kasneje vsi začno klicati Soldatko, saj je edini iz vasi, ki se kasneje priključi vojski. V zgodbi ne izvemo za kakšno vojno se gre, niti kdo je branitelj ali sovražnik, vemo le, da so v državi neke težave. Vendar je zgodba vseeno zanimiva in dobro napisana. Pokaže nam vojno življenje mladega vojaka, ki preden vstopi v vojsko niti ne ve kaj to sploh je. Prikazuje težke trenutke vojne, tako same vojske, kot tudi ljudi, ki bežijo in se zatekajo v taborišča in pa povojno obdobje. Z koncem romana pa se zgodba Soldatka ne konča ampak se šele dobro začne oz. se začne njegovo drugo, novo življenje. Šele strokoven del, ki obsega kar nekaj deset strani nam odpre pogled na samo literaturo, ki se pojavlja v Nigeriji in pa njihovo stanje in vojno zgodovino. Preko tega dela dobimo dogovor na vsa vprašanja, ki so se nam porajala tekom branja samega romana.

Mene osebno je zgodba resnično povlekla in mi razkrila in pa tudi zakrivala določene stvari, ki so me zanimale tekom branja. Priznam, da sem si tekom branja ustvarila drugačno sliko, podobo, kot jo kasneje razkrijejo v strokovnem delu, saj pisatelj vešče prikriva nekatera dejstva, le zato, da roman ne bi bil časovno in etnično opredeljen. Sicer bi bralec, ki pozna stanje v Nigeriji in njeno zgodovino, roman lažje razumel tudi med vrsticami, vendar tudi tako se lahko naučimo marsikaj novega, zato je strokovni del romana pomemben del. Kljub strokovnim besedam naj bralca ne odvrne od branja, sploh ne dela kjer razlagajo zgodovino Nigerije in pa vloge Soldatka v literaturi in življenja samega pisatelja.

Strokovni del romana me je naučil predvsem to, da se je v pisateljevanju težko ne opredeliti, težko je zavzeti nevtralno pozicijo, saj hitro zaideš na eno stran, ali etnično, politično ali spolno. Pa vendar mi je roman pokazal nekaj kar mogoče romani, ki so bili cenzurirani in zato toliko bolj dovoljeni v teh krajih, verjetno ne bi. Predvsem mi je pokazal neumnost vojne, ne samo te, ampak vsake, ki se je dogajala ali pa se še ali pa se še bo. In pa to, da obe strani, tako tista t.i. dobra kot tista t.i. slaba počno neizprosne stvari, ki se ne bi smele dogajati nad ljudmi, ki so največkrat najmanj krivi in povsem nedolžne žrtve. Obenem pa nam strokovni del daje misliti o življenju etničnih manjšin na področju Nigerije in njihovo stanje. Po tem se lahko poglobimo v sam roman in razberemo te elemente v njem, ki jih prej niti nismo mogli.

Super roman, nekaj drugačnega, nekaj kar nam nudi tako branje kot tudi učilo.