Moje misli

Postala sem nemirna. Živim iz dneva v dan. Resnično. Priznam. Čakam na prvi zdravniški pregled in čakam na prvi dan zaposlitve. Medtem živim vsak dan zase. V sebi iščem energijo za ustvarjanje, danes jo imam, jutri ne vem kaj bo z njo. Že mesece se trudim z dokončanjem slike, saj moram vedno začutiti željo po slikanju. Kadar slikam iz dolgočasja ali kadar slikam kar tako, ne slikam dobro in kasneje moram to popravljati. Zato raje slikam, ko začutim umetniško žilico v sebi. Prav tako zadnje čase iščem v sebi mir. Mir, ki ga potrebujem za svoje normalno delovanje. Navajena sem, da sem vedno nekam časa sama, ta čas nato posvetim sebi, brez tega, da bi se počutila osamljeno. Sem sama s seboj in to mi je všeč. Vendar ne zmeraj. Včasih potrebujem ob sebi ljudi, ljudi na katere se lahko zanesem. Trenutno bi potrebovala nekaj trenutkov zase. Da bi bila sama s svojimi mislimi. Da to dosežem moram ven. Ven pa me nekako še vedno ne vleče. Mraz, ki brije zunaj je neprijeten. Temni odtenki na drevju me ne vlečejo k sebi. Potrebovala bi sprehod, sprehod po zeleni travi, ob mirni vodi in ob cvetočem drevju. Pa ni čas za to. Zadovoljiti se moram s temnimi vejami starih dreves, na katerih visi še zadnje rumeno listje. Vse se počasi pripravlja na spanje. Le jaz ne. Hočem živeti, hočem dihati in hočem ustvarjati. Ko mi bo to dano se bom zopet počutila polno. Hočem ob sebi moškega, ki ga ljubim. Zato ker ga potrebujem. Daje mi neko uravnoteženo energijo, ki me napolni in zaradi katere se bolje počutim. Takrat sem lahko jaz. Tudi če sem trenutno zmedena, iz dneva v dan drugačne volje. Pač enkrat hočem biti sama, spet drugič potrebujem ob sebi nekoga, ki mi je bližje, tretjič bi mogoče šla ven, medtem ko se mi četrtič pač ne da. Sem nestalne narave. že od nekdaj. Vendar vem kaj potrebujem zdaj. Potrebujem nekaj kar mi bo dalo energijo. Poleg tega da potrebujem svoj mir, svoj prostor, potrebujem tudi cilj. Kratkoročen cilj, ki mi bo pomagal preživeti dneve od danes, do jutri in pojutrišnjem, vse dokler moj čas ne bo zapolnjevala služba. Ta cilj še iščem. Mogoče je to dokončanje trenutnih projektov, ki se že vlečejo (slikanje), mogoče je to vadba (na katero se pripravljam že predolgo časa in mi je žal, da sem jo opustila), mogoče spet kaj tretjega. Upam, da se kmalu najdem. Za ta kratek čas. Vendar je pomemben. Vem, da naprej bom znala.

Pearl S. Buck: Kitajska triologija

O Pearl S. Buck sem že pisala in sicer o njeni prvi knjigi iz Kitajske triologije, o Dobri zemlji, ki je požela velik uspeh po vsem svetu. Tudi mene je prevzela, zato sem se, ko sem ugotovila, da ima še dve nadaljevanji, odločila za branje še teh dveh knjig. Torej, prva knjiga ima naslov Dobra zemlja in je opisana v lanskem blogu, kakšno leto nazaj. Druga knjiga ima naslov Sinovi, tretja pa Razkropljena družina. Gre za življenjsko pot družine Vang Lung, ki živi na severu Kitajske in se preživlja s kmetijstvom, natančneje poljedeljstvo. Vendar se tekom zgodbe stvari spreminjajo. V prvem delu spoznamo Vanga, očeta štirih otrok, moža ene žene ter na koncu dveh priležnic ter kot kmeta, ki se bori za svoj košček zemlje in z dobrimi kupčijami pride do velikega bogastva v obliki zemlje.

V knjigi Sinovi spoznamo življenje po smrti Vanga Lunga. Spoznamo njegove tri sinove in hčer, priležnice in njihova življenja. Njihova zgodba govori predvsem o razdelitvi premoženja in izkoriščanju vsega kar je pridobil njihov oče. Po tradiciji najstarejši sin dobi največje bogastvo, tako da je Vang starejši, kasneje Posestnik, dobil v last hišo v kateri so živeli ter veliko zemlje. Drugi sin, Vang Trgovec je dobil del te hiše in pa del posestva. Najmlajši sin Vang Tiger, ki pa je že od mladih let v vojski, pa je dobil zemljo in nekaj denarja za poroko. Zgodba se zapleta in razpleta. Vendar vse vodi v pogubo. Vang Posestnik postane razsipen in vedno znova prodaja svoje koščke zemlje, Vang Trgovec je izjemno stiskaški in krade vsem po vrsti, tako da si nabira izjemno bogastvo, Vang Tiger pa je vojskovodja, ki postane general in se usidra v drugi deželi. Skozi zgodbo spoznamo kako lahko bogastvo zaslepi marsikatero oko in naredi človeka pohlepnega in zapravljivega. Sinovi najstarejšega sina so tako razvajeni, da nosijo samo najboljše obleke, njegova žena denar daje številnim samostanom, Vang Posestnik pa medtem zapravlja denar za ženske in igre. Obenem pa je Vang Posestnik ves jezen in slabe volje, ker mora nadzirati toliko zemlje in svoje najemnike. Ta družina nam predstavlja kako lahko bogastvo negativno vpliva na življenje ljudi. Denar postane njihovo središče in življenja brez njega si sploh ne morejo predstavljati. Čeprav se je njihov oče in ded za to bogastvo trudil celo svoje življenje, pri njih ne moremo razbrati, da bi to cenili. Starejši sin Vanga Lunga je sicer dolgo živel v revščini svojega očeta, a ga to ni ustavilo, da ne bi jemal in še več jemal, ko je prišel iz revščine. Niti ne ljubi zemlje kot njegov oče. V glavnem bi lahko rekla, da je popolno nasprotje svojega očeta in njegovih vrednot. Srednji brat, Trgovec pa je zaradi vsega denarja postal pretkan in skopušen. Naučil se je trgovskih navad, odprl trgovine in na obrestih služil veliko denarja. Vendar pa ni postal tako zapravljiv kot njegov starejši brat, tega ni niti dopustil svojim otrokom, tako da je dajal zgled bolj revnega kot izjemno bogatega človeka. Čeprav je varčnost vrednota pa je skopušnost in jemanje revnim slaba lastnost človeka. Tudi ta sin ne ljubi zemlje, vseeno je pa bolj pameten kot njegov starejši brat in bolj gleda v prihodnost. Tretji sin, ki je že zgodaj odšel v vojsko in bil z očetom v slabih odnosih, pa se je odločil postati vojskovodja. V bistvu se je želel povzpeti čim dlje in čim višje na prestolu. S svojimi vojaki je napadel deželnega tolovaja in s tem pridobil čast generala dežele na severu. Na koncu je v bistvu on sam vladal tej svoji manjši deželi, osvojil poleg nje še eno, to pa je bilo vse kar je dosegel. Ko se mu je rodil sin pa je pozabil na vso vojskovanje in bil usmerjen samo v to, da bo sin postal dober vojak in general. Vendar pa je imel velike težave z odnosi. Ni maral žensk, oz. je zaradi ene slabe izkušnje ženske občutno sovražil. Želel si je samo sina. In ko ga je dobil se ga je na moč oklenil. Tu bi lahko omenila njun odnos oče-sin, saj sta bila oba tako različna. Oče je bil trd, močan, le na trenutke popustljiv človek, ki ni maral izkoriščanja, nepravic in ki se je rad boril. Rad je bil vojak. Sin pa je bil nežna duša, katero je oče hotel uničiti. Sin je ljubil naravo, ljubil je zemljo, polja, drevesa in ljubil je poezijo. Vse to pa niso bile lastnosti vojaka. Vendar je Vang Tiger še vedno strmel k temu in sina z ustrahovanjem spremenil v vojaka. Sin mu je, zaradi strahu pred njim, vedno prikimaval in se učil vsega kar se je moral. V sebi pa je hrepenel po drugačnem življenju. Tu je dobro vidno pričakovanje očeta, stremljenje k temu in pa pomanjkanje komunikacije med njima. Vang Tiger se je želel približati sinu, a ni vedel kako. Ni vedel kako spregovoriti z njim. Sin pa ni hotel nasprotovati očetu in se je zavil v molk.

Zdaj pa se bom obrnila na tretjo knjigo Razkropljena družina. Glavni akter v tej zgodbi je Juan Vang, sin Vanga Tigra. V tej knjigi lahko spoznamo kako se je Juan počutil kot otrok, kako je bil razdvojen zaradi lastnih želja in želja očeta. V sovraštvu do očeta in tudi matere, ker ga je silila v poroko, se je odselil k svoji sestri in njeni materi na obalo. Na jug Kitajske. Tam lahko spoznamo povsem drugačno življenje. Čutimo lahko napredek, spoznamo odprtost Kitajske za novosti in novo generacijo mladine. Vrednote, ki so staršem tako veliko pomenile, ne obstajajo več. Mladi se samostojno odločajo za poroko, ne verujejo, oblačijo se po tuji modi in ne skrivajo ljubezni. Vendar pa se tu dogaja še nekaj. Mlade skupine načrtujejo revolucijo, revolucijo, kjer naj bi bili vsi enakopravni. In ker so ti mladi napadeni s strani vladajočih, se Juan umakne v ZDA. Tam doštudira kot eden najboljših na univerzi in se nato vrne v domačo Kitajsko. Kot njegov oče ima tudi on težave z ženskami. Opazimo pa lahko tudi njegovo trpljenje, ki nastaja zaradi razdvojenosti med starimi vrednotami in novimi vrednotami. Nekako je z eno nogo še v starejših časih, časih njegovega očeta, z drugo pa v novi dobi, dobi mladih, svobodnih ljudi. Ne ve kaj točno hoče in se čez knjigo tudi išče. Ko dobi službo učitelja ve, da je to nekako prav, saj se ob učenju mladih ljudi dobro počuti. Obenem pa najde tudi žensko svojih sanj. Žensko, ki je njegovega rodu, ki je nekje med starimi in novimi vrednotami. Katera je dovolj samostojna, da študira medicino, dovolj močna, da obvladuje vse rane, da se sama odloča o svoji prihodnosti in dovolj sramežljiva, da ne pade moškemu v objem in se ne oblači preveč vulgarno.

Torej, prva knjiga govori o Vangu Lungu, ki ljubi svojo zemljo in iz nje pridela bogastvo, druga knjiga govori o njegovih sinovih, ki bogastvo večinoma zapravljajo in ga ne cenijo, tretja pa o Juanu, ki išče samega sebe v tem novem svetu. prepad med vsemi temi generacijami je ogromen. Na severu ljudje še vedno ostajajo v starejši dobi, v starih vrednotah, s starimi običaji, medtem, ko na jugu ljudje sprejemajo nov način življenja, nove vrednote, tuje vrednote. Razmak med njimi je prav tako velik. zadnja knjiga govori o revoluciji, verjetno gre za komunistično razmišljanje, saj omenjajo enakopravnost. In ob tem ne morem, da se ne bi ustavila še pri enem vprašanju. V času starega vladarja je bilo veliko revščine, izredno malo je bilo tistih, ki dobro živijo oz. so bogati. Namen revolucije je bil ta, da bogati ne bi tako zaničevali in izkoriščali nižje sloje. Ko pa je revolucija končno zmagala in so se stvari v deželah spremenile, so bile spremembe predvsem v menjavi zgornjega sloja in drugačnih direktiv. Mladi so sedaj zasedli prestol, spreminjali mesto za mestom, odpirali velike tovarne in zaposlovali revnejši sloj. Vendar pa se revščini ni bilo moč izogniti. Vedno bo nekdo na dnu. In tako je tudi na Kitajskem. Namesto, da bi mladi vladarji sedaj razmišljali o tem kako zajeziti revščino, so začeli razmišljati, kako se teh revnih ljudi znebiti, saj škodujejo ugledu mesta, dežele in države. Vsi pa vemo kakšno je danes stanje na Kitajskem. Revolucija ni spremenila stanja, verjetno pa je vplivala na še večje izkoriščanje revnih in sicer delavcev. Se je pa v drugih vidikih močno spremenila, kar lahko razberemo iz knjige.

Vse tri knjige priporočam bralcem, ki radi berejo, ki jih zanima življenje na Kitajskem v zgodovini in ki jih zanimajo obširnejše zgodbe o določenih dogajanjih, osebah, življenjih, kar pa ne pomeni nekega razglabljanja in preveč govoričenja. Stil pisanja je berljiv, malce drugačen, verjetno pisateljčin oseben slog.

Naj pa še opozorim na določene napake v tretji knjigi. Poleg slovničnih napak prihaja tudi do napak v vsebini. Verjetno je do tega prišlo med prevajanjem ali pa mogoče v samem originalu.

Novo obdobje

Kako zanimivo je, da se začne človek, ko mu je prihodnost nekako dana, obračati v preteklost. Večino časa, ko sem skrbela za svojo prihodnost, opozarjala nase in na napake, ki se dogajajo in zaradi katerih smo mladi v takšni negotovosti, nisem veliko razmišljala o stvareh, ki so se zgodila. Te sem nekako odmaknila na stran, saj je bil moj pogled predvsem usmerjen na to kaj bo in ne kaj je bilo. Danes, ko pa vem, da bom dobila službo, pripravništvo, kar pomeni, da bom eno leto lahko delala tisto kar sem si vedno želela in tisto za kar sem se trudila, pa se obračam nazaj. Nekako me je premagala nostalgija. Zaželela sem si pogledati slike izpred nekaj let, se zamisliti nad vsem tem in podoživljati lepe trenutke s svojimi dragimi. Kako si človek oddahne, ko ima eno skrb manj. Ko ve, da se mu ne bo treba več boriti za tisto nekaj malega denarja, da bo lahko kmalu zaživel povsem samostojno, predvsem imam pri tem v mislih finančno samostojnost. Kako lažje sedaj zrem v prihodnost in kako mi srce tiho poje ob misli, da si bova s fantom le lahko privoščila skupno življenje v kakšnem majhnem stanovanju. čeprav bi lahko rekla, da imama nekako zagotovljeno prihodnost le za eno leto, pa mi to trenutno ne dela skrbi. Nočem se zopet potopiti v pesimizem in strah kaj bo, hočem uživati v tem trenutku, v tem času, ki me čaka. Zaposlitev, delo, veselje, selitev, skupno življenje,... V tem trenutku si ne želim ničesar drugega. Vem, da bo to čas velikih sprememb, pa me jih ni strah, kajti sprejela jih bom z odprtimi rokami in veseljem, saj bom dosegla tisto kar sem si v zadnjem času tako želela. Zavedam se, da bi ta moj čas lahko prišel veliko kasneje, pa ni. Je tukaj. Zdaj, v tem trenutku. Čeprav se začenja šele z nekimi dogovori, odgovori, ki sem jih dobila in mogoče dejansko dan danes ni drugačen od včerajšnjega, pa vendar. V zraku je čutiti vse te spremembe, ki me čakajo. Že danes. Pogumno stopam naprej, korak za korakom in vem, da sem se trudila, da bi prišla do tam kjer sem in kjer še bom. Zatorej vem, da si zaslužim vse to in na to sem ponosna. Ponosna sem na to, kar sem dosegla in kar bom lahko še dosegala, ker mi je dano in priborjeno.

Psi - moja ljubezen

Sem velika ljubiteljica psov. Psi so tisti, ki mi na obraz vedno lahko narišejo nasmeh, ki me lahko s svojo igrivostjo spravijo v dobro voljo, ki me lahko pomirijo medtem, ko jih božam in ki me imajo radi, ko imam jaz rada njih. So tako nekompleksna bitja, ki lahko nudijo marsikaj, od dobre družbe do osebnega zadovoljstva. Včasih so prav terapevtski. Moje zanimanje za pse izvira že iz časov mojega otroštva. Ko smo enkrat z mami obiskale zavetišče za pse v Trbovljah se mi je v spomin vtisnil pes, mešanček ovčarja, ki je imel tako mil pogled. Nisem se zanimala za majhno luštno kepico, katero je najprej želela mami, ampak za psa, ki se me je dotaknil. Dovolj je bil pogled v njegove oči in že sem ga hotela. Pa je bil žal prevelik in je ostal v zavetišču med drugimi kužki. Ko sem bila malo večja smo kupili maltežanko. S psičko sva imeli posebno vez. Z njo sem se lahko igrala, saj sem jo naučila neke vrste nogomet, naučila sem jo ploskati in druge trike, ki jih psi ponavadi znajo. Kadar sem bila slabe volje je bila ob meni. Bila je pridna psička, ki me je vsako jutro prišla zbuditi v posteljo tako da me je vlekla za lase, zvečer pa se stisnila k meni pod odejo. Ob njej sem spoznala tudi osnovne nagone psov, saj je bila psička izredno žalostna, ko ni imela svojih mladičkov in je ob tem času povsod seboj nosila žogico in žalostno cvilila. Takrat sem si želela, da bi le imela mladičke, pa jih ni nikoli. Zaradi obveznosti se je mami odločila, da jo odda v roke svoji kolegici. Psička je namreč, kadar je bila sama, skakala po vratih in glasno lajala, kar je začelo motiti tudi sosede. Ko sem izvedela za to, se mi je podrl svet. In kdo me je takrat tolažil? Psička sama. Še sedaj se spomnim kako sem sedela na tleh in jokala, ker bo psička šla in prosila mami naj je ne odda, da bom sama skrbela zanjo. Psička pa je bila ob meni in mi lizala debele solze. Nato so mi jo vzeli. Še sedaj se vedno močno navežem na žival. Predvsem na pse. Prizadelo me je, ko je umrla fantova psička, ki sem jo v bistvu poznala le kakšno leto, videla pa le nekajkrat. In ne morem si predstavljati, da bi izgubila zdajšnjo psičko, ki jo imajo pri fantu doma. Že večkrat je sama kam odtavala in se vrnila čez nekaj uric, dvakrat pa je že preživela noč zunaj. In takrat smo predvidevali, da se ne bo več vrnila, saj ni navajena prometa, poleg tega je pa še veliko stvari, ki bi se ji lahko dogodile. Občutek, ko misliš, da psa ne bo več, je tako močan. Spomnila sem se na vse njene vragolije in na njene neumnosti. Grozno je bilo. Grozno. Pa je vendarle prišla. Sedaj je ne spuščamo več brez povodca dlje od hiše, tako da je zdaj doma. Ta psička je zame eno veliko veselje. Vedno znova jo z veseljem obiščem v pesjaku in jo spustim ter se igram z njo, kadar pač pridem. Ve, da jo bom božala, ker ji je to izredno všeč. Ve, da se ponavadi božamo na klopci zunaj. In ve, da se lahko stiska k meni, saj sem jo tako navadila. Obenem pa ve, da ko razširim roke in rečem moja moja, da mora skočiti name in me objeti. In kako človeku to ne bi dajalo zadovoljstva? Sicer mogoče res ni tako čutna kot je bila moja psička, pa vseeno me ima rada. In jaz imam rada njo. Lahko bi rekla, da je svet s psi izredno lepši. In ko bom imela lasten dom in čas, si bom kupila kužka. Kužka, ki me bo čakal doma, me veselo pozdravil ob prihodu in mi krajšal čas. Vendar sem pozorna na to, da bo to mogoče le v določenih okoliščinah. Če bom imela stanovanje bo šlo seveda za manjšega kužka, in če bom imela delo, ki bo trajalo skozi ves dan, kužek pač ne bo mogoč, ker ne bi dobil dovolj pozornosti in nege, ki jo potrebuje. Skozi leta sem postala pozorna na potrebe psov. Boli me ob branju člankov, kjer ljudje zlorabljajo, pretepajo in mučijo pse. Zdi se mi, da to sploh niso ljudje. Boli me tudi, ko vidim kako otroci delajo s psi, starši pa večkrat to tudi dopuščajo. Sama sem bila vedno pazljiva in nežna do psov, zato menim, da bi se vsakega otroka določene starosti dalo naučiti lepega vedenja do živali in občutka, da gre vendarle za živo bitje, ki čuti. Tako bom učila tudi svoje otroke. Poleg vsega mučenja, ki ga doživljajo nekateri psi, pa me prizadane tudi mučenje psov na drugačen način. To da psu vzameš njegovo pasje življenje, da v njem zatreš njihovo voljo in moč. To ljudje počnejo, ko imajo pse namesto otrok. Pse oblačijo, jih vozijo v vozičkih in z njimi ravnajo kot z otroki, kar niso. Oblečen kuža ne more neverbalno komunicirati z drugimi psi, kar je ena najpomembnejših njegovih komunikacij, obenem pa to zanj ni normalno. Zadnjič sem bila na razstavi psov v Celju, kjer vidiš marsikaj. Vsi kužki so urejeni. Higiena, čistoča in lepota je na prvem mestu. Zanima pa me kako se ti psi počutijo. Večina teh psov se mi je zdela nekako otopelih. Stojijo na stojalih čisto pri miru, medtem, ko jih lastnik češe, striže, nanje nalaga tisoč in en preparat. Ob tem pa so njegovi bratje, sestrice v majhnih boksih in čakajo, kdaj bodo pa oni prišli na vrsto. No, ne morem reči, da so vsi imeli premajhne bokse, ker niso, marsikateri pa so. Pohvalim lahko le lastnike kraških ovčarjev, ki so bili slovenski, in so imeli vse pse večinoma zunaj na vrvici poleg sebe. Mislim, da le oni niso izgledali kot da jim gre za biznis. Najbolj pa boli pogled na huskyje in aljaške malamute, ki naj bi bili polni življenja, energije, željni sprehodov, teka in podobnega, pa vendar so vsi otopelo, brez volje, spali v svojih boksih. To je lep, veličasten pes, ki rabi veliko gibanja, pa vendar preživi večino časa na stolčku za urejanje. Vendar to je nekakšen šport, s katerim ljudje, na račun svojih psov, služijo denar in dobivajo nagrade. Bolj so mi všeč pri pri Tačkah pomagačkah, reševalni psi in psi, ki znajo določene trike, saj se mi zdijo bolj polni življenja, veselja do tega kar počno. Ko vidiš, da so veseli, ko jih lastnik pohvali. Dokler razumemo potrebe psa, po svobodi, po gibanju, po druženju, spanju in podobnem, je vse ok. V okviru tega se lahko gibljemo in psa učimo poslušnosti, trikov. Vendar le do mere, do katere se tudi pes dobro počuti. Pes je živo bitje, ki lahko človeku doprinese marsikaj dobrega, obenem pa se moramo zavedati, da je še vedno pes, pes s svojimi potrebami in da vzgoja in nega zanj zahtevata čas in potrpežljivost.