Norija

Prava norišnica. Resno sem začela razmišljati o praznikih in mislim, da se bom kmalu strinjala z mislijo moje mamice, da je najboljše sporočiti, da te do 3.1. ne bo in nimaš nobenih problemov. Ali pa ne. Verjetno sem si res sama kriva, da sem si v zadnjem tednu pred prazniki naložila toliko dela, ampak ponavadi ob krizi in pomanjkanju časa delujem dobro in naredim stvari, ki sem si jih zamislila. Zdaj pa mi ne gre vse po načrtih. Iskanje daril mi vedno vzame veliko časa, ker nočem kupiti brezosebna darila, letos pa sem si zadala še posebno nalogo. Odločila sem se, da bom nekaj daril izdelala sama in se tako odpravila v cvetličarno po material in doma ustvarjala. Ker sem si zamislila, da bi naredila lepo dekoracijo iz svečk sem kupila krožničke za podlago, svečke in dekoracijo v obliki cvetkov. In včeraj sem čaral z vsem tem, kar mi je prineslo veliko težav, saj vse stvari le ne gredo tako, kot si jih človek zamisli. In moram priznati, da mi je to vzelo kar nekaj potrpljenja in začela sem se spraševati zakaj ne morem biti kot drugi, ki na hitro kupijo neka darila in je to to. Ampak ne morem. Hočem se potruditi, dati srce v darilo, da bodo prejemniki veseli že zaradi tega. prav tako pa ne morem iz svoje kože, da ne bi ničesar kupila. Kar verjetno ne bi bilo narobe, se pa jaz ne bi dobro počutila. Poleg vsega tega skakanja okoli daril pa imam za nalogo še izvesti kvalitativno analizo za raziskovalni seminar. Rok za oddajo seminarja imam 4.1., kar ne bi bil problem, če bi zadevo popolnoma razumela. Toda uštela sem se. V tretjem letniku, ko smo obravnavali to analizo nisem imela težav, vse sem razumela in naredila, vendar sem očitno zadevo pozabila ali pa je iz teorije ne znam pretvoriti v svojo nalogo. Glede na to, da so prazniki bo pomoči bolj malo, sploh strokovne, si pa vseeno vzame čas kakšna moja kolegica in mi kaj svetuje. In hvaležna sem za to. Vendar ne vem kako mi bo stvar uspelo izpeljati v letošnjem letu, glede na to, da sem prišla do točke, ko ne znam naprej. In stvar potem stoji, ure pa se obračajo. Prav tako potrebujem vmes pavze, za razmišljanje o čem drugem, če ne je pritisk prevelik. In vse to za praznike. In potem se vprašam, kaj mi je bilo tega treba??? Vsa stvar se je tako zavlekla, da mi zdaj gori za petami. Pa se bom mogla znajti in vse urediti. Norije z darili bo danes konec, analiza pa se bo še vlekla vse do januarja in še nekaj dni dlje. Vendar sem si zdajle morala vzeti trenutek zase, da se izpišem, da ne držim vsega v sebi in da se umirim. Vendar takoj za tem me čaka že drugo delo in spet bomo tekli do novih ciljev naprej. Upam samo, da se bo vse izteklo tako kot sem pričakovala in kot potrebujem, da se.

Nova gripa-verjeti ali ne

Vse bolj se mi zdi nora vsa ta panika okoli gripe. Gripa gor, gripa dol. Po TV, po radiu, doma, od sosedov, od sodelavcev, od kolegov,... Vsak dan nove žrtve. Vsak dan poročila. Vse to se mi zdi odveč. Popolnoma brezvezno nategovanje naivnih ljudi. Vsak dna poročajo o kakšnem umrlem, zbolelim za novo gripo. Ali poročajo o umrlih zaradi sezonske gripe? Ali poročajo o umrlih zaradi AIDSA? Ne, le enkrat letno ob 1. decembru. Ali poročajo vsak dan o umrlih za rakom? Ne. pa vseeno lahko navedene bolezni doletijo skoraj vsakogar izmed nas, danes, jutri, nekoč ali nikdar. In potem so kar naenkrat pomembna razkužila za roke, ki jih lahko vidimo na vseh javnim mestih in tudi doma. Sama sem podlegla temu trendu, vendar le zaradi tega, ker sem večkrat na javnem kraju in si nimam možnosti umiti roke, pa pride ta zadeva prav. Vse to z maskami pa se mi zdi neumno. Prav hecno bi izgledalo, če bi vsi hodili okrog z maskami na obrazu zaradi gripe. Zakaj pa prejšnja leta nismo? Saj sezonska gripa letno pomori veliko ljudi, sploh kroničnih bolnikov. Prav polnijo nas s strahom. In potem nam ponujajo cepiva in pa zdravila. Tamiflu, ki so ga odkrili verjetno prej kot samo gripo, glede na to, da je bil takoj na trgu, predhodno preizkušen. In cepivo, ki so ga tudi baje dobro testirali in kmalu poslali vsepovsod naokrog in zdaj se vsi veselo cepijo. In če se ne, povedo, da je umrl kakšen, ki pa ni bil kronični bolnik. In pa še posebej poudarjajo naj se cepijo nosečnice. Kako? Nosečnice naj bi zelo pazile kakšna zdravila jedo, mogoče Lekadol, več pa ne, a cepijo pa se lahko? In potem naj še cepiš svojega majčkenega otroka? Mogoče res slišimo o kratkoročnih posledicah cepljenja, stranskih učinkih, ki se lahko pojavijo, dolgotrajne pa ne morejo dokazati, ker jih še ni. Priznam, da sem precej skeptična glede cepljenja in da se ne nameravam cepiti. Ne verjamem v stvari, ki so tako slabo dokazane in zrežirane tako kot bi radi ljudje na položajih. Verjamem, da posel farmacije cveti. Trikrat hura za tiste, ki so izumili Tamiflu ali pa cepivo, vemo, da uživajo bajne denarce in se mastijo, medtem, ko naše ljudi grabi panika in ne vedo kaj naj storijo. Odločiš se za eno stvar, ali verjameš in se cepiš, ali ne in se ne. Če zbolim, bom pač zbolela. Čeprav moja pljuča niso ravno zdrava, nimam straha pred gripo. Tudi navadno sem že preživela, pa pljučnico tudi. Nikoli se nisem cepila proti gripi, in večinoma vsako leto zbolim za virozo, prehladom, angino, le redko za gripo. Cepivo proti gripi pa ne pomaga za drugo našteto. Najbolj pa me od vsega fascinira to, da vsi svarijo pred gripo, zdravniki nam govorijo naj se cepimo, ko pa pride bolan človek s simptomi gripe k zdravniku pa mu rečejo, da naj doma počiva, mu predpišejo neke antibiotike in še grdo gledajo, ker je sploh prišel. Da ne govorim o tem, da te sploh ne testirajo ampak predvidevajo, da imaš gripo ali pa da je nimaš. Odgovor zdravnika se potem glasi takole: Verjetno je to gripa, ampak samo sezonska. Zakaj že? To ve samo tako, da ti pogleda v grlo in da mu poveš, da kuriš kot da bi preveč naložu v peč in da te boli glava. Lahko pa je samo viroza. In kaj naj bi si potem človek mislil? Da je panika okoli gripe pravilna ali ne? Po eni strani propagirajo po drugi pa so popolnoma ravnodušni, do takrat dokler ne rabiš raspiratorja. Takrat si celo vzamejo čas, da ti vzamejo kri in jo testirajo. Saj ne rečem, da bi morali vedno testirati, ampak način, kako ti povedo kaj imaš oz. kaj mogoče imaš, ali kaj bi lahko imel. Zgubiš zaupanje v zdravnike, v celotno zdravstvo. In če ni resnično nuje je najbolje, da si kar doma in piješ čaj, ter si s tabletami lajšaš bolečine in znižuješ vročino. Ampak potem pa je spet lahko vse narobe, ker greš prepozno k zdravniku, ko se stvar že preveč razvije. In smo spet tam. Kdaj delati paniko in kdaj ne? Mogoče sem preveč filozofirala, ampak kaj drugega mi pri tej temi ne ostane, saj je tako zmedeno in čudno vse skupaj, da lahko samo predvidevamo in zavzamemo neko stališče katero nam je bližje in upamo, da je pravo.

Graz (Gradec) 21.11.2009

Ker sva bila s fantom namenjena na jug Avstrije, v modelarsko trgovino Schweighofer, ki leži v Deutschlandbergu, sva razmišljala kam bi se še zapeljala in preživela prijetno popoldne, da pot ne bi vodila le do tja in nazaj. Ker je Minimundus pozimi zaprt sva odkljukala možnost obiska Celovca. Ker pa je Gradec precej blizu, le kakšne pol ure stran od najinega glavnega cilja, sva se odločila za obisk tega mesta.

Gradec je drugo največje mesto v Avstriji s cca. 255 tisočimi prebivalci na 127,56 kvadratnih metrih površine. Ima kar pestro zgodovino, ki seže kar nekaj sto let nazaj in kar mesto tudi kaže. Ponosi se s številnimi znamenitostmi in zanimivim starim delom mesta. Staro mestno jedro se zliva z moderno umetnostjo, ki mestu daje raznolikost.

Pa naj začnem od začetka. Nekaj pred pol sedmo uro zjutraj sva se odpravila s Senovega proti Celju, nato sva zavila proti Velenju, Dravogradu in pa končno prehodu Ljubelj. Nato sva pot nadaljevala po cesti do Deutschlandsberga in brez težav našla trgovino. Trgovina je ležala v starem delu mesta, v ozki ulici polni različnih trgovin. Mogoče mesto spominja malo na staro Celje, sploh s svojimi tlakovanimi potmi. V trgovini nas je bilo več Slovencev kot pa domačinov samih, čeprav imamo pri nas kar nekaj modelarskih trgovin, vendar pa se ponudba in pa cene očitno razlikujejo. Ko sva našla vse kar sva iskala, sva se odpravila naprej po stranski cesti do Gradca. Tako nama ni bilo potrebno kupiti vinjete, pa tudi čas, ki bi ga prihranila s potjo po avtocesti ni bistveno krajši. Pred vstopom v mesto sva na črpalki kupila zemljevid mesta, da bi lažje poiskala parkirišče, mestno jedro in pa vse kar sva si želela ogledati. Najin glavni cilj je bilo staro mestno jedro in pa Schlossberg. Našla sva parkirno hišo in se odpravila proti centru. Pred mestno hišo (Rathaus) so že postavljene božične stojnice, tako da je že vse v znamenju božiča. Osebno se mi zdi veliko prekmalu za vse to okraševanje in pa priprava, saj me potem božični duh mine še preden pride do božiča. Vseeno sva se sprehodila med stojnicami in si privoščila hot dog. Bil je enkraten, s solato in zanimivim prelivom. Z njim sva nadaljevala pot in se ozirala okrog po različnih stavbah. Nato sva našla pot do Schlossberga in se nanj odpravila peš. Kmalu se je pred nama odprl pogled na celotno mesto. Ogledala in poslikala sva mesto, Uhrturm in grajski park. Ker nama je zmanjkalo baterij na fotoaparatu, sva se odločila, da se bova zapeljala z gondolo, podobno naši, ki pelje na Ljubljanski grad, dol po baterije in nato nazaj, saj karta velja eno uro. Ko sva kupila baterije sva si privoščila še malo kuhanega vina, ki naju je prijetno pogrelo. Nato pa nazaj na grad. Ogledala in poslikala sva še ostale znamenitosti, kot je Turm na gradu, kip leva, topove,...Nato sva se peš odpravila po stopnicah navzdol do Schloßbergplatza, kjer sva se usmerila proti reki Mur (Muri). Šla sva čez Murinsel, t.i. otok na Muri, in preko njega na drugo stran mesta. Na trgu so imeli oder postavljeni Japonci, saj se je odvijal Japonski teden. Ogledala sva se ples, nato pa odpravila proti Kunsthaus, ki sva ga opazila že iz Schlossberga, saj kar sije ven iz mesta zaradi svoje posebne oblike. Vendar pa glede na svoj namen, torej moderno umetnost, mora biti nekaj posebnega. Noter sva se samo sprehodila, nisva pa kupile karte za ogled muzeja, saj nisva neka pristaša moderne umetnosti. Sama priznam, da je ne razumem in se mi zdi preveč abstraktna. In tako sva se počasi odpravila nazaj proti parkirni hiši, mimo t.i. živih jaslic, v katerih sta bila le Marija in Jezus in verjetno čakala na prihajajočega Jezuščka. Hecno je bilo, ker je zraven stalo obvestilo, da jih ne smeš hraniti :). Verjetno pripeljejo kasneje tam tudi živali, brez njih pa obvestilo izgleda zelo zanimivo :). Z avtom sva se nato odpeljala proti jugu, se vstavila v Mc'Donaldsu ter nato dalje proti nakupovalnem centru, po katerem sva se na hitro sprehodila in seveda, nič kupila. Čeprav je večina trgovin enakih kot pri nas v večjih centrih pa se tam najde kar nekaj Slovencev. Na to opozarja tudi izhod iz trgovskega centra na katerem piše med drugim tudi: Nasvidenje! :) Nekaj čez četrto uro popoldne pa sva se odpravila proti domu nazaj po isti cesti. Zanimivo je, da lahko pelješ 100km/h, vendar takoj, ko je tabla za mesto vsi na zavore in lepo 50 naprej, in po koncu table takoj spet na 100. Ne tako kot pri nas, ko gredo 60 čez mesto in 70 izven. :) Prav tako so bile ceste lepe, široke, ravne. Je pa bilo tam, kjer so omejitve, veliko radarjev. Tako da priporočam upoštevanje prometnih znakov in omejitev. Pot nazaj nama je vzela cca. 3h, kar niti ni veliko, glede na to, da sva šla po stranskih cestah. Se pa takoj vidi po mejnem prehodu, ko je konec lepe vožnje po cestah, saj je takoj na slovenski strani ožja cesta in pa polno lukenj in udrtih odsekov. In tako se je končal najin dnevnih izlet.

Več slik na Facebooku.

Moja pot

Sedaj, ko je moja kolegica s faksa diplomirala, se mi zdi moja diploma še bližje koncu. Vendar ne vem, ali sem pripravljena nanjo. Ali sem pripravljena na nov list v življenju in ali sem pripravljena na vse obveznosti, ki jih pridobiš, ko nisi več študent? V tem trenutku lahko trdim, da so študentska leta res najlepša. Čeprav bi se lahko hitro vrnila v svoja otroška leta, tam nekje do vrtca, pa bi se z veseljem vrnila tudi 4 leta nazaj. Kljub naporom, slabim dnevom in določenim težavam, je bilo lepo. Potem pa si vržen v svet odraslih, svet s svojimi pravili, svet poln papirjev in dokazil, svet v katerem je potrebno najti svoje mesto in svet, ki ti tega ne omogoča vedno. Sicer imam še dobre pol leta do tega, da se začnem resno obremenjevati s tem, da ne bom več študentka, pa vseeno že resno razmišljam, kaj vse to prinese. Pisanje kupa prošenj, in čakanje odgovorov, ki jih večinoma ne bo ali pa bodo negativni. Prijava na zloglasni Zavod za zaposlovanje, obisk CSD vendar ne za delo ampak za tisto nekaj bore denarja, da človek preživi čez mesec, nič več štipendije, zaradi katere sem lahko preživela Ljubljano. Če bo sreča bo delo, če ne, ga ne bo. Razmišljam, zakaj ni vse lažje? Zakaj ne bi moglo biti lažje? Ustvarjeni smo za to, da nekaj pripomoremo k celotni družbi, ampak zakaj je vstop v to tako težak? Družba bi nas morala sprejeti z odprtimi rokami, glede na to, da bomo nekaj prispevali, delili znanje in pomagali v dobro vseh. Pa ne. Ni tako. Vsak se bo moral boriti po svoje, v svoj trud vložiti kar največ in poskusiti doseči, kar si je zadal. Moji cilji? Služba, da bi potem lahko izpolnila mojo željo po materinstvu in otroku dala čim več kar premorem, da ne bi trpel pomanjkanja in da bi se lahko kasneje šolal tako kot jaz. Hiša. Hiša, ki bi bila moj dom, dom mene in mojega fanta, bodočega moža. Dom, ki bi bil topel, preprost in pa poln ljubezni. Več ne potrebujem. Mogoče je še to včasih preveč, mogoče so te želje nekoliko previsoko zame, a upam, da vseeno lahko posežem po njih. A kje je še to. Najprej je moj cilj diploma, ta pa upam, da me bo pripeljala dalje. In da svet v katerega bom potisnjena ne bo preveč krut in da mi bo ponudil vsaj nekaj priložnosti za življenje, ki si ga želim oz. da bom lahko živela vsaj približno tako, kot si želim. Ne smem razmišljati le v negativno smer, ampak se moram zavedati tudi, da naslednja stopnja mojega življenja prinaša tudi različne priložnosti in radosti. In v tem razmišljanju se moram odpraviti na to pot, se počasi pripraviti nanjo in jo vzeti z vsemi slabostmi in prednostmi vred.

Manipulacije

Že dolgo nisem nič pisala, sploh kaj takega bolj poglobljenega v moje misli. Nekako se nisem mogla spraviti k temu. Druge obveznosti mi zapolnjujejo življenje, prav tako pa se mi nekako ne da vedno nekaj razmišljati. Enostavno moram biti pisateljsko razpoložena.

Ob branju novic se je v meni sprožilo razmišljanje o manipulaciji. Ljudje smo dnevno izpostavljeni takim in drugačnim manipulacijam. Če začnemo na širšem področju, lahko rečemo, da z nami manipulirajo predvsem mediji. Nekaterim uspe, da jim verjamemo, spet drugim ne, vendar jih to ne ustavi. Vendar mislim, da je vedno tudi nekdo, ki je skeptičen do določene novice, to pa nam lahko pokažejo komentarji pod določenimi novicami na spletu. In prav je tako. Resničnost je različno, odvisno iz katerega kota jo gledamo in kako jo predstavimo. Strinjam se s tistimi, ki menijo, da mediji v večini prikrojujejo resnico glede na svoje potrebe in zanimanja. In do nas pride vest o nečem, napisana na način, da nas kar najbolj pritegne in na tak način, ki spodbuja k določenemu razmišljanju, ki je cilj tega medija. Kot npr. danes vest o hudo bolni bolnici z novo gripo. Vse bi bilo v redu, če bi bila vest objavljena recimo pred meseci ali tedni, ali pa v petek, ko se je dejansko zgodila. Ampak ne, objavili so jo ravno danes, ko je možno cepljenje proti gripi. In človek pomisli, da pa je mogoče res dobro, da se gre cepit. Če pa pomisliš drugače pa lahko vidiš, da je verjetno povpraševanje po cepivu premajhno in pač potrebujejo neko reklamo. In ko rečejo, da je obolela upokojenka in da ima poleg te še neko drugo bolezen, bo kaj kmalu v bolnišnico po svoj odmerek letelo na tisoče drugih upokojencev. To generacijo lahko take stvari zelo hitro prepričajo in mediji in tudi drugi pa to vedo. Tako manipuliranje z ljudmi ni težko in hitro se lahko doseže določen cilj, vendar ne nasedejo vsi.

Potem je tu še ožje manipuliranje, ki pa ga lahko včasih še težje opazimo. To je manipulacijo naših bližnjih. Verjetno je že vsak kdaj skušal preko manipulacije doseči neko stvar, mogoče tudi nezavedno. Vendar pa dejansko obstaja veliko ljudi, posameznikov, ki hočejo doseči cilj le s pomočjo manipulacije. Večkrat jim uspe in zakaj bi se drugič trudili za cilj, ko pa ga lahko dosežejo na precej lahek način. Samo take vrste človek moraš biti. Sama nisem. Včasih se mi zdi, da bi potrebovala malo te slabe lastnosti, da bi lažje preživela v tem svetu med določenimi ljudmi, spet drugič pa me misel na to spravi v slabost. Manipuliranje na taki ravni je lahko precej nevarno. Če človeka dobro spoznaš in si pozoren, ga lahko hitro razkrinkaš, razen če si tako zaverovan vanj, da tega ne opaziš. Takrat ima ta oseba verjetno še večje veselje. Meni se zdi, da kar hitro opazim kdaj hoče kdo manipulirati s kom, mogoče je to težje, če manipulira z menoj, ker sem neposredno vpletena. A se trudim prepoznati določene znake. Najlažje mi je, če vidim to osebo, ko manipulira z drugo in potem nekako predvidevam, da lahko isto poskuša z menoj. Zato se takih ljudi raje izogibam, saj jih ne potrebujem v svoji bližini. Mislim, da je dostikrat komu uspelo zmanipulirati me, a sedaj nisem več tako naivna. Večkrat, ko kdo to poskuša samo skomignem in si mislim svoje. Naj pač najde drugo žrtev. Mislim pa, da je prepoznavanje manipulacije zelo pomembno tudi v mojem poklicu, saj lahko uporabnik hitro nezavedno začne manipulirati z menoj glede na svoj želen cilj. Tega socialna delavka (delavec) ne sme dopustiti, saj lahko zadevo pelje v napačno smer in ne v pravo rešitev. Vendar je treba vedno znova delati na tem, da smo vedno boljši in da znamo razpoznati določene pritiske na nas, jih uporabiti pri našem delu, predstaviti uporabniku in obrniti v pravo smer, v možnost prave rešitve.

In tako zaključujemo svoje razmišljanje....da lahko manipuliraš moraš biti take vrste človek....da pa lahko vsakemu nasedeš moraš pa tudi biti določene vrste človek...vsake stvari pa se lahko do neke mere naučiš...

Aktivna jaz (5.teden)

Za mano je že 5 tednov mojega načrta vadbe. Lahko priznam, da se ga ne držim docela, vendar mi znese telovaditi vsaj 3x tedensko, razen v zadnjem tednu, ko sem pričela z delom. Delo mi je malce obrnilo načrte in vzelo motivacijo, saj sem bila vajena vaditi zjutraj pred zajtrkom, ko sem bila sama doma. Vseeno pa se bom ukvarjala z vadbo, mogoče ne tako aktivno kot prej. Odvisno od časa in obveznosti.
Sicer pa sem v teh petih tednih izvedla kar nekaj vadb, prav tako sem si povečala število ponovitev pri nekaterih vadbah, za katere sem mnenja, da bi lahko bile bolj intenzivne in da bi to zmogla. Prav tako pa sem v tem času izvedla dva pohoda, prvi je bil 27.9. po Bohorju na njegove višje vrhove, drugi pa to nedeljo 18.10. na Boč. Pri obeh je bilo približno dobre 3 ure same hoje, večji del časa porabljen za vzpon. 4.10 pa sem naredila daljši sprehod, kakšna ura ali ura in pol hoje po ravnini. Ter ena vaja trebušnega plesa, intenzivne vadbe 30min.
Spremembe še niso vidne, vendar to niti nisem pričakovala, ker moja vadba ni tako intenzivna in pa ne številna. Vendar pa še vedno mislim, da je cilj do pomladi lahko dosežen, saj me do takrat čaka še nekaj mesecev, le načrta se moram držati.
Moj naslednji načrt je tudi nabava uteži za noge, ki bi jih uporabljala pri moji vadbi in pa prav tako pri izletih po ravnini, da bi noge dobile na moči. To bo koristilo tudi mojemu učenju deskanja, za katerega se prav kmalu bliža sezona.
Recimo, da včasih upoštevam rek: počasi se daleč pride :)

Pohod Jablance-Koča na Bohorju-Koprivnik-Javornik-Jablance

Včeraj, v nedeljo, sva se s fantom odpravila na bližnje hribovje. Za tiste, ki te kraje ne poznate, naj povem, da Bohor leži nad Senovim, do tega pa se lahko pride preko Brestanice, ki leži med Krškim in Sevnico ali pa preko Podsrede. Bohor visok 896m pri Koči na Bohorju, se lahko doseže v več smeri. Krajša in zelo obiskana pot se vije iz vasi Jablance, kjer je postavljena tudi informativna tabla. Kmalu pot krene iz makadamske ceste preko gozda. Pot ni težka, traja cca. uro in pol. Prav tako je pot dobro označena, tako, da ni strahu, da bi zašli. Po poti lahko srečujete veliko število ljudi, povečini lokalnih prebivalcev, ki se večkrat odpravijo na pohod sem gor. Kakor sem že omenila je glavna postaja Koča na Bohorju. Tisti, ki pa še niso utrujeni se lahko po skoraj položni poti odpravijo do Koprivnika, ki leži le nekaj metrov višje kot Koča (984m). Le tam pa tam je kakšen manjši vzpon. Čas hoje je okoli 20min. Najprej se lahko malce skrene s poti in ogleda manjši Koprivnik, s katerega je nekaj malega razgleda na drugo hribovje, vendar pa je zelo zapuščen. Pot dalje pa vodi do Velikega Koprivnika, kjer se lahko podpišete v knjigo, kar je seveda priporočljivo zaradi varnosti. Razgleda pa tam ni. Nato pa se lahko odpravite po poti naprej, kamor kaže tabla, do Javornika, tako kot sva se midva. Iz Koprivnika do Javornika je pot lahka, strma je le proti koncu poti. Ko pridete do Javornika, se pred vami odpre zelena jasa. To je najvišji vrh na Bohorju, ki se s svojimi 1023m skriva med drevesi. Za pot nazaj lahko izberemo isto ali pa kakšno drugo. Ker je moj fant tam že veliko prehodil sva se odločila za drugo pot. Pot ki pelje skoraj do koče, le da se ne gre mimo nje, temveč se na križišču zavije desno. Nato kmalu zopet skrenemo z glavne poti na Petrovo skalo, kjer je velik prepad. Nato pa po poti naprej. Spremlja nas gozda ozka pot, ki jo je verjetno boljše obiskati v suhih dneh, saj je drugače tam veliko vode. Pot vodi mimo partizanske bolnice, ki si jo lahko na kratko ogledate, nato pa takoj navzdol proti dolini. Pot pride ven nazaj na makadamsko cesto, še par minut in zopet smo na Jablancih. Bohor je res lepo hribovje, ki na določenih mestih razprostira lep pogled na Posavje, na hribčku zraven Koče pa celo pogled na večje gorovje v daljavi. Izlet je primeren tudi za družine, ker pot ni težavna in ni preveč dolga. Prav tako pa z druge strani do Bohorja dostopamo z avtomobilom.

Najin izlet je trajal slabih 5 ur, ki je zajemal slabe 4 ure hoje. Je pa zelo prijetno, saj so temperature ravno pravšnje, še posebej pa bi bila relacija zanimiva za gobarje, saj trenutno gozd prav diši po gobah.

Kakšnih lastnosti pri človeku ne maram?

Na svetu je en kup različnih ljudi. Kaj kup, vsak je malo drugačen. Vsak ima nekaj dobrih lastnosti in nekaj slabih. Noben ni brez grehov, če se lahko tako izrazim, in noben ni čisto slab. Pa vendar. Če opazuješ svet kot ga opazujem jaz lahko vidiš, da si nekako vržen v situacije, med ljudi, ki bi raje videl, da ne bi bili okrog tebe. Vsak ima predsodke, tudi jaz. Vendar o tem ne bi govorila kot o predsodkih, saj če je nekomu neka lastnost osebe všeč, drugemu pa ne, to še ni predsodek. Neke vrste ljudi imaš rajši kot druge, kar je normalno. In neke ljudi raje vidiš ob sebi kot druge. Seveda govorim o privatnem življenju. Na delu delaš z različnimi ljudmi, ki si jih pač ne moreš izbirati in so takšni kakršni so. Slej ko prej jih moraš sprejeti takšne. Sploh če to vpliva na tvoje delo. Vendar pa v zasebnem življenju lahko izbiraš koga želiš imeti v bližini in koga ne. Izbiraš si lahko prijatelje, znance, ne moreš pa si družine. Družinski člani so taki kakršni so. Pa tudi sosedje recimo. Vendar pa lahko vplivaš tudi na to. Če ti recimo osebe, ki so s teboj blizu (fizično ali čustveno) ne dajejo pozitivne energije ali pa se ob njih počutiš slabo, jih lahko deloma odmakneš od svojega sveta. Ne povsem, pa vendar. S takimi osebami preživljaš le toliko časa kolikor ti osebno veš, da ti lahko koristi oz. da se ob tem še počutiš dobro. So pa osebe, ki jih lahko kratko malo izbrišeš iz svojega življenja, oz. se ne ukvarjaš več z njimi. No, in pri tem bi rada povedala, kakšne osebe jaz osebno nočem imeti ob sebi.

Ena najslabših lastnosti osebe, po mojem mnenju, je hinavščina. Najbolj me jezijo osebe, ki se prilizujejo določenim osebam, da bi imele od tega korist, za hrbtom pa širijo laži o njej ali kaj podobnega. Pri takih osebah nikoli ne veš, kdaj boš na spisku in komu vse bodo širile govorice o tebi. Take osebe ti lahko samo škodujejo, koristi od njih nimaš. Razen če rad izkoriščaš ljudi, takrat lahko izkoristiš to osebo, kljub temu, da bo potem slabo govorila o tebi. Pa vendar tudi izkoriščanja ne maram. Ljudje izkoriščajo svoje podrejene, izkoriščajo svojo lastno moč kolikor se le da in jo uporabljajo le za svoje dobro. Take ljudi lahko srečaš na položajih, lahko pa tudi v zasebnem življenju. Prav tako me lastnost kot je egocentričnost odbija. Misel, da si najboljši in da so vsi drugi slabi se mi zdi popolnoma nemogoča. Ljudje, ki hočejo stalno biti v centru pozornosti in za to naredijo vse kar je možno, se mi zdijo narejeni. Verjetno se za vsem tem skriva čisto drugačna oseba, kot se kaže navzven. Najbolj pa me jezijo ljudje, ki nimajo občutka za solidarnost. Za sočloveka, da razumejo človeka v stiski, da mu pomagajo. Takih ljudi je veliko. Če pa že pomagajo nekomu, zahtevajo nazaj povračilo. Izkoriščajo stisko človeka za to, da potem sami nekaj dosežejo. Normalno je, da se človek, ki je nekomu pomagal, potem počuti dobro. To je že samo po sebi nagrada za dobro delo. Ampak da poleg tega želi še kaj za nazaj, pa ne razumem. Ali pa ljudje, ki sploh ne začutijo stiske človeka, ki ga sploh nočejo razumeti, mu pomagati, ker se jim zdi to odveč. Nekako nimajo tega čuta. Takega človeka ne potrebujem ob sebi, ker vem, da takrat ko ga bom potrebovala, ne bo nikjer. Ne maram tudi ljudi, ki so nestrpni in nerazumevajoči do drugačnosti. Spoštujem njihovo mnenje, pa vendar se z njim ne morem strinjati. Komunikacija je zato onemogočena. Če nekdo brez pomisleka napada homoseksualne osebe ali pa kakšno drugo skupino ljudi, ki mu nič noče, in noče razumeti njihovega vidika življenja, nima pravega vpogleda v situacijo, pa vseeno vrednoti kaj je prav in kaj ne, me to zelo razjezi. Na problem je treba vedno gledati iz več vidikov, ne pa samo iz svojega in biti odprt za drugačno mišljenje, za drugačnost in različnost. Spoštovanje sočloveka je zelo pomembna vrlina, ki jo marsikdo ne premore. Jezijo pa me tudi ljudje, ki nimajo spoštovanja so živali in okolja. Živali ne jemljejo kot živa bitja, jih sovražijo in mučijo. Ali pa bi za zadovoljevanje svojih potreb naredili vse, tudi uničili svoje okolje. Nisem neki greenpeace, pa vendar spoštujem naravo in vem, da je potrebna tako za življenje vseh nas na zemlji, iz različnih vidikov. Lahko pa bi rekla, da imam predsodke do moških, ki zlorabljajo ženske ali otroke. S temi ljudmi niti poklicno ne bi mogla delati, saj imam do njih močan odpor. Nimam razumevanja za njihova nagnjenja. Vem, da je to moja šibkost, in da bi, če bi se potrudila, zadevo lažje razumela, pa je nočem. To je nekaj kar je moj predsodek in do katerega imam pravico. Ne dopuščam in odpuščam takih stvari, niti tako, niti zaradi bolezni.

Na kratko bi bilo to to. Torej, če povzamem, ob sebi ne maram ljudi, ki ti takoj ko se obrneš zarijejo nož v hrbet in takih, ki ne spoštujejo sočloveka in ne vedo kaj solidarnost je. Vsak človek se mora zavedati svojih slabih lastnosti, navad, jih poskušati odpraviti, pa vendar nekatere ostanejo in živimo z njimi. Sama vem, da nisem popolna, še zdaleč ne. Pa vendar menim, da v meni so vrednote, ki so potrebne za moje delovanje, za moj poklic in za moje življenje. Spoštujem ljudi, ki imajo vrednote kot so: spoštovanje, nesebičnost, solidarnost, zaupanje, iskrenost, razumevanje, sprejemanje drugačnosti, pa še bi se lahko kaj našlo.

Komunikacija-JAZ sporočila

Pravkar predelujemo knjigo Thomasa Gordona in v nekem delu svoje knjige izpostavi vprašanje komunikacije s TI in JAZ sporočili. TI sporočila so usmerjena v to, da drugemu poveš kakšen je, da nanj prenašaš negativno sodbo. JAZ sporočila pa so usmerjena v to, da izraziš kako se ob določeni situaciji počutiš ti sam. Za primer: Ti sporočilo je: Nesramen si. JAZ sporočilo pa: Jezen sem. Pri JAZ sporočilu prevzameš odgovornost za svoj problem nase, vendar je potrebno tak način komunikacije uporabljati kadar ti vidiš, da je nekaj tvoj problem. če gre za problem drugega, je potrebno aktivno poslušanje, da ga dejansko slišimo in razumemo. Vrnimo se k JAZ sporočilom. Sestavljeno je iz treh delov. Prvi je, da poveš kaj povzroča problem. Začne se vedno s "kadar", saj se moramo osredotočiti na to situacijo, dogajanje tu in sedaj, opiše pa se objektivno, brez vrednotenja. Drugi del je opis posledic, ki jih povzročijo v prvem delu naštete okoliščine. Pazimo, da je posledica lahko resnična. Tretji del pa vsebuje čustveno stanje ob posledicah (prvotno čustvo, ne sekundarno, kot je npr. jeza po tistem, ko se počutimo užaljene). Torej, gre za zaporedje VEDENJE - UČINEK - POSLEDICA. Za ponazoritev naj zapišem problem: "Tvoje zamujanje mi povzroča težave. Kadar zamudiš, moram prekiniti karkoli že delam in to me moti, naredi me živčnega." Ali pa: "Kadar imaš noge tako stegnjene, se spotikam obnje, in strah me je, da bi padel in si kaj naredil." Upam, da so primeri dovolj ponazorili zaporedje JAZ sporočil.

Če povzamem, gre za to, da v trenutku, ko začutimo problem kot svoj, da imamo mi sami problem, uporabimo JAZ stavke in ne napadamo druge osebe, ki je povzročila tako stanje. JAZ stavki omogočajo boljšo komunikacijo in ne povzročajo, da se drugi počutijo slabe ali ogrožene, prav tako pa omogočijo izražanje lastnih čustev in nas tako lahko drugi ljudje bolje razumejo.

Povzetek iz knjige:

Gordon, Thomas (1983). Trening večje učinkovitosti za učitelje. Svetovalni center. Ljubljana

Aktivna jaz (1.teden)

In že je mimo prvi teden mojega načrta vadbe, sestavljen iz 4 vadb. Vsak drugi dan sem v dopoldanskem času izvajala vaje cca.25min. Pred tem sem spila zeleni čaj, ki je dober za marsikaj, prav tako tudi za odvajanje odvečne vode iz telesa in topljenje maščob. Če se usmerim v to smer njegovega delovanja.
Naj za začetek opišem vaje:
Kot sem že omenila, se najprej posvetim raztezanju:
-stoje, malce nagnjena naprej se naslonim na steno ter pokrčim eno nogo nazaj. Hrbet mora biti raven, 3x ponovim
-stoje, predklon do vodoravnega položaja hrbta, pete morajo biti na tleh, 3x ponovim
-izpadni korak vstran, 5x z vsako nogo, in naprej 5x z vsako nogo
-metuljček, sedimo, stopala skušamo potisniti skupaj, jih držimo in skušamo kolena potisniti k tlom
To so bile vaje za raztezanje spodnjega dela telesa. Zdaj pa še zgornji:
-sedimo na petah, iztegnemo roke preko telesa, tako da se z glavo dotaknemo tal, dobro se raztegnemo, ponovim 3x (hrbet)
-klečimo, roke damo za hrbet, jih sklenemo in skušamo čim bolj dvigniti, ponovim 3x (prsne mišice)
-ležimo na hrbtu, eno nogo skrčimo in jo prekrižamo čez drugo, glavo obrnemo v nasprotno smer, pritiskamo koleno in ramena k tlom in potem zamenjamo stran

Nato začnem z vajami za zgornji del telesa:
-trebušnjaki, 20 ponovitev (noge skrčene v zraku, prekrižane)
-trebušnjaki s 30° rotacijo, 2x po 5 ponovitev v vsako stran
-ladjica, ležimo na trebuhu in dvigujemo sprednji in zadnji del telesa (glava poravnana s hrbtenico), 20 ponovitev
-ženski skleci, 30 ponovitev

Vaje za zadnjico, stegna in meča:
-leže, oprto na komolce, dvig iztegnjene noge za 45°, 20 ponovitev z vsako nogo (pri vaji treniramo tudi trebušne mišice)
-leže, dvig iztegnjene noge do 90°, 10x ponovitev z vsako nogo
-leže, eno nogo pokrčimo, z drugo iztegnjeno krožimo, 10 krogov v vsako stran z vsako nogo
-leže na boku, dvog iztegnjene noge vstran, 20 ponovitev
-leže, s pokrčenimi nogami, dvig medenice 20 ponovitev, dvig medenice na eni nogi, druga je iztegnjena, 2x po 5 ponovitev
-na štirih, dvig iztegnjene noge nazaj 10 ponovitev, ter dvig pokrčene noge nazaj 20 ponovitev
-na štirih, dvig noge vstran, 2x po 10 ponovitev (meni osebno najtežja in najbolj efektivna vaja)
-počepi z razkorakom, ravna hrbtenica, 20x
-zanoženje, stojimo rahlo nagnjeni na steno, dvig noge nazaj, 20 ponovitev
-s prsti ene noge stojimo na robu in se dvigujemo in spuščamo čim nižje skozi rob, 3x 10 ponovitev z vsako nogo (vaja za meča)

Poleg tega sem v tem tednu izvajala 20min hitre hoje in pa več minut hoje. V načrtu pa imam izvajanje vaj trebušnega plesa, ki prav tako krepijo mišice in izboljšajo nadzorovanje telesa.

To so v glavnem vaje, ki jih izvajam in v obsegu, ki jih trenutno izvajam in mi ustreza. Kasneje bom obseg in ponovitve povečala. Moj namen ni izguba telesne teže ampak utrditev telesa in posledično s tem izguba maščob.

Aktivna jaz

Odločila sem se, da bom nekaj storila zase, za svoje telo in tudi počutje. Sicer bodo moji koraki majhni, ampak bodo obstajali. Preden sem se odločila kako bom postala bolj aktivna sem preučila vse možnosti. Povprašala sem na fitnesu, ampak se mi cenovno zdi predrag za moj žep, sploh če bi ga obiskovala skozi mesece do poletja. Tako sem se obrnila na najcenejšo verzijo in sicer vadbo doma. Tek mi ne leži, kolesarjenje je dobro, a omejeno na vreme, in ker bo kmalu postala zelo hladno, bom to možnost uporabljala redko. Za začetek sem si na internetu našla par strani z vajami za celotno telo, s poudarkom na spodnji del telesa. Na podlagi tega sem naredila urnik vadbe, opis vaj in čas. Odločila sem se, da bom začela tako, da bom vsak drugi dan telovadila po 30min, vsak teden pa bom poleg tega izbrala še kaj aktivnega zase. Kolesarjenje, hojo, drugačno vadbo, odvisno od razpoloženja in vremena. Mislim, da bi bilo za začetek vse to dovolj.
Torej vaje: vaje sem razdelila glede na način izvajanja. Najprej raztezanje, ki je pomemben del pred vadbo, tekom,. itd. Raztezanje je sestavljeno iz več vaj za raztezanje spodnjega dela telesa oz. mišic ter vaje za raztezanje hrbta, prsi in stranskega dela trupa. Nato pa začnem z vajami, za trebuh, hrbet, roke osnovne vaje, nato pa več različnih vaj za stegna in zadnjico. Na koncu pa vaja za meča. Vse to traja slabih 30min.
Cilj mojih vaj je, da se utrdim, da pridobim nekaj mišične mase ter se znebim nekaj maščob. Predvsem pa, da si oblikujem zadnjico in stegna. In sicer do poletja.
Upam, da mi uspe zdržati načrt vadbe, da ga bom lahko kasneje izpopolnila, ter da se bodo poznali rezultati. Ker pa je moja motivacija večkrat minljiva, sem se odločila, da stvar zapisujem na blog, vsaj enkrat mesečno, da me bo še ena stvar več gnala k cilju.
Mere telesa 15.9.09
prsa 79 ,
pas (najožji del) 67,
pas (pod popkom) 82,
boki (najširši del) 93,
stegna (najširši del) 53,
meča (najširši del) 35

Držimo pesti! :)

Kaj je normalno?

Ob prebiranju člankov, mnenj, odgovorov na določene teme, se vedno znova uporablja beseda NORMALNO. To je normalno in to ni, to je in to spet ni. Še največkrat se pa sliši, to ni normalno, niti to ne, pa to tudi ne, itd. Normalno se meni zdi takšna relativna stvar, ki se lahko ves čas spreminja. Enkrat je normalno to, drugič ono. Potem delimo tudi normalno kot družbeno priznano in normalno kot individualno glede na posameznikova prepričanja. Če spremljamo in malo raziskujemo ta pojem, lahko ugotovimo, da se ta pojavlja ves čas, človek ga enostavno potrebuje. Vendar kako nastane? Kako lahko nečemu rečemo, da je normalno? S tem, da nekaj drugega označimo kot nenormalno. Težko je reči, to je normalno, če nimamo neke protiuteži, ki bi to normalnost določevala kot tako. Normalno je večina, povprečje, to kar največkrat vidimo, opazimo in živimo. Nenormalno je vse kar odstopa od tega navidezno postavljenega okvira. Ampak, kakšen moraš biti, da si popolnoma normalen? Eden izmed mnogih, ki kopirajo drug drugega? Eden izmed tistih, ki živijo po vrednotah določene kulture in države? Je normalna družina, moški in ženska z dvema otrokoma, ki živijo v lepi majhni hišici v predmestju? Ali je normalna družina, ženska in otrok, ki živita v revnem delu mesta? Kaj je normalno? In kaj ni? Zagovornik družine, ki naj bi bila skupnost moškega in ženske in otrok, bo rekel, da je normalna družina prva omenjena, zagovornik drugačnega pogleda na družine pa bo rekel, da je druga družina prav tako normalna. In kako lahko potem sodimo o tem kaj je normalno in kaj ni? Če pa je normalnost za vsakega posameznika nekaj drugega? Ali pa ko se ta definicija normalnosti skozi življenje spreminja? Kdo sem jaz, da bi lahko sodila nekoga, da ni normalen? In kdo sem jaz, da bi si lahko rekla, da sem v mejah norme? Tako razmejevanje se mi zdi nesmiselno. Zakaj bi morali vsi stremeti k enakosti in normam, ki so postavljene? Zakaj bi se morali spreminjati samo zato, da ne bi bili drugačni in nas zato ne bi izločili iz družbe? Danes smo lahko normalni, v mejah normale, po vseh normah, že jutri pa lahko občutimo na koži očitke ljudi, ki pravijo, da smo deviantni. Smo takšni kot smo, normalni ali ne, smo edinstveni takšni kot smo in ni človeka, ki bi nam bil enak. Zato je težko reči kaj smo, v kateri predal spadamo. Smo ljudje, taki in drugačni. Smo bitja, različna, samosvoja in edinstvena. Besedo normalno bi lahko zlahka zbrisali iz besednjaka, saj je tako neuporabna in pa ne trdna. Uporablja pa se samo v negativen pomen, saj ko nekomu pripišemo normalnost, takoj drugemu pripišemo nenormalnost. Torej, lahko smo drugačni, vendar zato še nismo nenormalni, in drugačnost ni nič napačnega.

Dobra zemlja

Ta mesec sem včasih preživela tudi ob knjigi. Na sposojo sem dobila knjigo Dobra zemlja avtorja Pearl S. Brucka. Verjetno marsikdo ne pozna te knjige, saj je zelo stara. Govori o kmečkem življenju preprostega kitajskega kmeta, ki preživlja svoj vsakdan na svoji majhni zemlji, ki se mu zdi neskončno velika. Knjiga je prikaz tamkajšnjega življenja, kot ga ne poznamo, z vsemi svojimi bedami in srečnimi trenutki, z vso tradicijo in navadami ter z vsem svojim razkošjem in revščino. Lahko bi rekla, da je knjiga dobro berljiva, ni najbolj napeta, vendar pa so zapleti in prepleti ne pričakovani in nevsakdanji. Knjiga nam ponuja res dober vpogled v kitajsko kulturo, ki nas lahko zelo preseneti, če je nismo poznali že od prej. Zelo dobro se opazi pomen moškega, moškega potomca, željo po velikem številu otrok, željo po zemlji, verovanje v bogove, prepletanje z rdečo barvo ter manj vrednost žensk. Gre za opomin ženskam v sedanjem svetu, v razvitih državah, kjer imamo moč in svojo voljo, kjer nismo le za seksualne potrebe svojih mož, kjer imamo besedo pri tem, kdo bo naš mož in kjer nismo stroji za rojevanje otrok in kjer lahko izkusimo ljubezen svojega partnerja. Prav tako pa lahko opazimo tudi kako se svet spreminja, kako se spreminjajo ljudje in kako okolje vpliva nanje. Kako lahko človek hitro zapade v neko nadrealistično podobo samega sebe ali koga drugega, kako lahko majhnega človeka veliko stvari preseneti in kako naivno se prepušča zavajanju drugih ljudi, pa tudi stvarem. Kako hitro lahko postanejo pomembne čisto druge stvari, kot so bile le leto poprej in kako se vse obrača in spreobrača in kako se človek le redko vrne k temu kar je bil. Prav tako pa lahko opazimo kako človek težko vrednote prenese na svoje otroke, če ti ne živijo v enakem okolju in v enakih okoliščinah. Kako hitro se človek prevzame ob bogastvu. In kako človek ne more mirno mimo mnenj drugih ljudi. Knjiga je nadvse preprosta in nam pokaže pravo resnično stran življenja.

Ne bi mogla izpostaviti samo ene zgodbe iz celotnega romana, saj je vse skupaj nek preplet dogodkov. A kakor te lahko preseneti preprostost človeka, njegovo majhno bedno življenje v revščini, težko življenje na njivah, lakota, te preseneti tudi močna volja človeka, ki verjame v sile narave, ki se podreja drugim in ki bi za svojo zemljo naredil kar bi le mogel. A kaj kmalu lahko ugotovimo, da se človek lahko kaj hitro pokvari, če le dobi v roke preveč bogastva ali pa mu manjka dela pri roki. In vse to je res. Denar lahko človeka hitro pokvari in mu odvzame vrednote. Čeprav je mogoče še vedno človek svojih besed in dejanj, pa vendar to ni to. Kar se lahko zelo dobro vidi iz pripovedi same. In tako je tudi danes. Majhni ljudje si želijo denarja in bogastva, da bi bili srečni, a vse to ne prinaša sreče same. To ni le pregovor ali izrek, to je čista resnica. Z nobenim denarjem si človek ne more kupiti ljubezni, tiste čiste, iskrene in nedolžne, ali pa zdravja, brez bolečin in tegob, prav tako ne more kupiti ljubezni svojih otrok ali dobiti takšne kot je želel. Pa vseeno je želja po bogastvu še vedno tako prisotna pri nas, tako vtkana v naše življenje. Bogati in ljudje, ki posedujejo veliko denarja pa nam dajejo vtis o dobrem življenju, ki skoraj ne bi moglo biti boljše. A časi se spreminjajo, slika o čarobnosti denarja pa le ne bo mogla biti vedno tako pravljična kot je. Denar je pomemben, predvsem za preživetje, vendar pa to ne pomeni, da le denar prinaša blagor in srečo v hišo.

Pearl S. Buck: Dobra zemlja (1976). Založba obzorja. Maribor

ZOO Zagreb

Na sončno nedeljo 23.8.09 sva se s fantom odpravila v Zagrebški živalski vrt. Izbira je bila taka, ker tam še nisva bila in ker je pot do tam kratka in hitra. No, če odštejemo vožnjo po mestu in iskanje lokacije.

Torej, najprej naj povem, da sva ZOO zelo težko našla, saj je zelo slabo označen. Zgrešila sva eno ulico in se zato peljala vzporedno s pravo, kar pa nisva vedela, ker so oznake ulic zelo slabe oz. so znaki obrnjeni v nasprotno smer. Končno sva našla neko križišče, ki je imelo celo neko staro tablo z oznako ZOO. Parkirala sva na drigi strani ceste parka pri stadionu. Naj povem, da je ZOO del večjega parka, kjer je prav lepo, nekako tako kot naš Tivoli. No, tako sva se sprehodila do vhoda in kupila vstopnice. Vstopnina je borih 30kun, kar je za naše razmere zelo zelo poceni, baje je bilo nekaj časa nazaj celo 10 in 20 kun na osebo. In ogled se je začel. ZOO je lepo urejen, vse je bolj kot ne na kupu, tako da neke nepotrebne hoje po praznih območjih. Prav tako je pot nekako smiselna in se večinoma ni treba vračati po istih poteh nazaj. Kletke izgledajo še kar urejene. Sem pa opazila, da imajo nekatere živali dosti več prostora za gibanje kot druge, čeprav bi glede na vrsto rekla, da o tem ni potrebe. Kritika bi padla tudi na to, da ni žiraf, zeber, slona, tigra, prav tako nisva opazila geparda in snežnega leoparda. Če so se živali skrivale je to povsem upravičeno, a nekaterih sploh ni in so na njihovem mestu druge. Tako imajo namesto tigra dve levinji, na mestu slona pa noje in nekaj antilopam podobno. Pohvalila pa bi steklo, ki omogoča boljše videnje in pa tudi slikanje živali, ter opozorila na steklu, kje se lahko kakšna žival skriva. Najbolj pa te presune kletka za homo sapiens, kakršna bi pripadala nam, če bi živeli v ZOO in verjemite, ni najbolj prijetne velikosti. Ob tem pa se spomnim na rjavega medveda, ki se je naslonil s prednjima tacama na deblo in nas opazoval. Očitno nas je posnemal in potem se počutiš zares butasto. Kako ti opazuješ te živali, ki so nadvse izjemne in posebne, a obenem jih ne vidiš v vsem svojem čaru, saj ga v teh malih prostorih niti ne morejo pokazati. Ne vidiš njihove prave narave, vidiš neko umetno vzgojeno žival, ki jo lahko občuduješ samo zaradi njene zunanjosti, pa še ta ni tako izjemna, saj so živali v ujetništvu ponavadi manjše in ali preveč ali premalo rejene. Pa vseeno. Ali obiskujemo takšne vrtove ali ne, ti obstajajo, in če že morajo, rada kaj prispevam in se obenem sprostim ob pogledu nanje. Če ne bi bilo vrtov, niti ne vemo kje bi se lahko znašle, saj so že od nekdaj ujete v ujetništvu, takem ali drugačnem. In če najdejo kakšno takšno žival je lahko srečna, če jo dajo v ZOO, saj se v naravi ne bi več znašla. Prav tako je to mogoče boljše od smrti. Vendar o tem je težko soditi.

Tegobe moje Elly

Že dva tedna opazujem mojo podganico Elly, ki se ji je na spodnjem delu vrata začela delati majhna bunkica. Najprej sem jo odpeljala veterinarju, ki mi je naročil naj jo teden ali dva opazujem, ali bunkica raste ali ne. Če raste je tumor, če ne je absces. In po enem tednu ni bilo opaznejših sprememb, sedaj po skoraj dveh pa je bunkica že malo večja. Tako da je diagnoza skoraj verjetno tumor. Kar pomeni, da moram podganico peljati na operacijo za odstranitev, ki pa ne garantira, da se ta ne bo ponovno pojavil. Prav tako stvar ni toliko poceni, glede na to, da garancije ni. Stara pa je že leto in pol, življenjska doba pa je od dveh do treh let. Takšna je na kratko zgodba.

Sedaj pa razmišljam kako naivno sem verjela, da bodo te moje živalce pri visoki starosti mirno zaspale. Sicer sem vedela, da je za podgane večja možnost, da dobijo tumor, pa vendar o tem nisem razmišljala. Sedaj pa sedim tukaj in razmišljam, kaj naj storim. Operacija zna biti rizična, že zaradi anestezije. Tudi zato, ker Elly ni več tako mlada. Prav tako pa so možnosti za ponoven pojav velike. Pa vseeno bi se raje odločila za operacijo, kot pa da jo gledam, kako ji tumor vztrajno raste in jo začne ovirati pri gibanju in ji nazadnje vzame življenje. Že ta bunkica mi izgleda grozno, kaj šele da bi zrasla, kot kažejo nekatere slike na internetu. Verjetno se marsikomu zdi, da so moje skrbi popolnoma odveč, saj je le podganica in ker itak ne bo več dolgo živela, ampak se človek nekako le naveže vanjo. Čeprav imam dve, je bila ona moja ljubljenka, ker se je raje cartala in bila bolj prijazna. In čeprav ne znajo nekih trikov ali pa nekih posebnih zadev, zaradi katerih bi bile posebne, so moje, leto in pol že skrbim zanje, jih hranim, spuščam po hiši in se pogovarjam z njimi. Tudi one so me navajene in če me dlje časa ni domov, takoj ko pridem, pridejo pogledati. Neverjetno kako se človek navadi na žival. In kako naivno misli, da pa bo šele pri visoki starosti v miru zaspala. Pa vendar ni vedno tako. In to me je presenetilo. Niti ne vem, kako bi bilo če bi Fonzi ostala sama, ko pa sta tako navajeni druga na drugo. Resda se večkrat skregata in stepeta, a se večinoma stiskata druga k drugi in če je ena zunaj, jo druga vedno čaka pri vratih kletke. Dvomim, da bi dolgo zdržala. Po glavi mi roji toliko možnih scenarijev, toliko možnih razpletov, zapletov in zgodb. Ne vem katera bo prava in kako se bo stvar razpletla. Samo upam lahko na najboljši razplet in čakam.

Europa park 29.-31.7

Sredo, četrtek in petek sva s fantom preživela v Nemčiji, v Europa parku. Zamisel za to gre mojemu fantu, oba skupaj pa sva se odločila, da si privoščiva majhen oddih in pa nekaj adrenalina, namesto poležavanja ob morju. In že kmalu sva rezervirala sobe in se v sredo ob 4h zjutraj odpravila proti Nemčiji. Pot je bila precej mirna, ni bilo gužve, saj sva večino poti prevozila zjutraj in dopoldne. V 5 postankih, ki sva jih potrebovala, sva še jedla v Big Burgerju in pa tankala, saj je pot dolga skoraj 900km in pač po avtocesti poraba ni tako majhna. In pol 14h sva prispela v Europa park. Najin načrt je bil, da najprej obiščeva park, nato pa se čekirava v hotel. Kupila sva dvodnevne karte in se odpravila v prvi del parka. Sicer je mapa zelo velika in prav tako je veliko atrakcij, pa vseeno ni vse tako razmetano okoli in ne porabiš veliko časa, da obkoliš park. Ker pa je bil ta odprt le do 18h sva se zmenila, da najprej pogledava in preizkusiva le najbližje zadeve. Tako sva najprej obiskala Francijo in se popeljala na Dinosaur Ride, kar je precej mirna zadeva. Nato sva za večji naval adrenalina obiskala Švico kjer sva se peljala z vlakcem Roller Coaster Matterhorn-Blitz. Precej zanimiva zadeva, se pa hitro konča. In še veliko drugih zadev. Zvečer sva se odpravila v hotel, se počekirala in dobila sobo 102. Hehe.... Očitno je Jan Plestenjak kdaj obiskal Hotel Apollon. In naslednji dan po zajtrku, takoj ob 9h zopet nazaj v park. Naj omenim par atrakcij, ki so bile najbolj zanimive in omembe vredne. V Italiji je Hiša strahov, nič kaj preveč strašna. V Franciji je Eurosat, ki ponuja izjemno veliko adrenalinskega občutka, ko se po veliki kupoli pelješ okvirno 80km/h navzdol po temi. Izjemno groba vožnja, saj te premetava sem in tja. Šla sva tudi na Euro Tower, da sva poslikala razgled na celoten park. Silver Star nisva obiskala, saj se nama je zdel precej grozen. Prav tako njegova višina in pa hitrost 130km/h. V Švici sva obiskala še Swiss Bob Run, vlakec, ki se pelje po bob stezi, brez da je fiksiran na podlago. v Grčiji sva šla na Poseidona, kjer si potem čisto moker, sploh če hočeš na vsak način sedeti spredaj :). Ter na Pegasus, ki poteka čisto zraven, kjer sva celo kupila sliko. V Angliji se nama ni zdelo preveč zanimivo. V Rusiji pa sva si ogledala Mir Space station in se peljala z Euro-Mir, ki daje zanimiv občutek doživetja višine z vseh kotov, saj se sedeži vrtijo. Če ne bi bilo kasneje takšne gužve, bi zadevo preizkusila še enkrat. V Nizozemski sva šla na šalčke, prav takšne kot so v Gardalandu in pa na ogled Piratov, zadeve je zelo dobro narejena, veliko lutk in barv. V Skandinaviji sva šla na Fjord-Rafting, prevoz po vodi na gumah, zelo obiskana zadeva. V Avstriji sva poskusila Alpine Coaster, vlakec, ki se dvakrat pelje okoli, tudi čez jamo, kjer si lahko kasneje peš pogledaš kako so škratje izkopavali diamante. Vmes pa je napeljana še vodna pot Tirol Log Flume, ki prav tako pelje skozi rudnik. Tam sem imela torbo tako mokro, da sem iz nje izlivala vodo. Ni kaj. V Španiji prav tako ni nekih zanimivih posebnih zadev. Sva pa tam vstopila v Panoramo vlakec, zastekljen vlak, ki pelje skozi celoten park. Na Portugalskem sva se peljala z Atlantica SuperSplash. Močno navzdol se zapelješ v vodo in skoraj nič nisi moker. Ampak ker imam ravno to srečo, je na ovinku in vode močno špricnilo in poškropilo ravno naš čoln, tako da je kar teklo od mene. Tako zadeve čolne le na vsake nekaj časa. In seveda je tu še novi letošnji Blue Fire na Islandiji. Tukaj sva čakala celo uro in pol, se nato tisto minutko peljala in kupila še DVD posnetek naju na vlakcu. Dobra pogruntavščina za lep spomin. Vožnja je zelo adrenalinska, zanimivo pa se mi zdi, da nimajo nikjer pasov, kjer bi bil zaprt skozi rame, ampak samo čez noge in pas. In to se mi zdi veliko bolj prijetno, saj te ne dviguje iz stola in nimaš občutka, a boš padel dol. Tako da, pohvala temu. V Adventure land sva se peljala po džungli in se igrala s fontanami. v Chocolandu pa sva si ogledala Laser show. Zanimiva zadeva je tudi soba, kjer se vrti stena, ti pa imaš občutek, da se vrtiš z njo. 4D kino pa bi bil lahko boljši, saj očala niso kaj preveč dobra in če bi malo dlje časa gledal na zaslon, bi ti bilo verjetno slabo. Drugače pa so predvajali poučno risanko o želvicah. In to je počasi to. So še druge zadeve, tematsko obarvane. Prav tako je poskrbljeno za otroke, vendar sama menim, da ni priporočljivo hoditi s tako malimi otroki, ker je to metanje denarja stran. Glede na to, da lahko otroci uporabljajo le otroške zadeve in ker jih je nekaterih stvari strah. Če pa greš tam samo zaradi njih je pa potem v redu, ker se lahko peljejo samo s stvarmi, ki so primerne le za otroke ali pa z družinskimi vlakci. Je pa drugače za otroke nad 8 let ali nad 120cm večina zadev dostopna.

Moj vtis o parku je zelo dober, stvari so lepo urejene, a je zelo gužve. Zaradi manjšega dotoka ljudi sva park obiskala sredi tedna, a ljudi je še vedno polno. Večino zadev se čaka od pol ure do uro, najboljše pa tudi uro in več. Le redke so atrakcije, kjer si na vrsti v 10 ali 20min.

Glede hrane pa, imaš nešteto restavracij in fast food-ov, a je potrebno najti pravo, saj imajo nekje recimo samo morsko hrano, nekje le azijsko, nekje le sendivče, spet drugje hamburgerje,... Cene pa so kar precej visoke. In tudi na splošno se hitro znebiš denarja, to je le Nemčija in turizem.

31.7 v petek pa sva se odpravila nazaj proti domu in prispela sva šele zvečer ob 20h. Na cestah je bila gužva, nek predor je bil celo zaprt, tako da sva sledila Avstrijcem po neki cesti, da sva se peljala skozi prelaz in nato nazaj na avtocesto. Prav tako je bila gužva v Sloveniji na Dolenjski avtocesti. Pot gor je bila dobrih 9h s petimi postanki, nazaj pa 11h30min s tremi. In tako je šel dan.

Denarna računica:

2-dnevne karte za dve osebi ter dvodnevno parkiranje cca.130€

soba v hotelu 3* za dve osebi z zajtrkom 200€ (hoteli, ki spadajo pod park so enkrat dražji)

hrana in pijača v parku (večerja, kosilo, večerja) za dve osebi cca. 70€

potem pa še zraven vinjeta, predor Karavanke cca. 6.30€ v eno smer, predora v Avstriji cca.9€ v eno smer, nafta (2x tankati-slaba nafta)

.............

Pa vendar je doživetje lepo in nepozabno, še posebej, če imate raje aktivne počitnice oz. če greste raje na kraje, kjer se kaj dogaja.

Zaenkrat znakov gripe ni :) hehe

Minnesota junij 2009 6.del

Tako, pa počasi zaključujem svoje ponovno potovanje po spominih izpred enega meseca. Trajalo je, a vendar sem prišla do cilja. Ostala sem pri petku.

Petek 19.6.: Zjutraj smo znova imeli predavanje in sicer s Tony-jem Bibusom, ki nam je predstavil delo z neprostovoljnimi klienti. Ker je pri našem delu tega veliko, se mi zdi prav, da bi se o tem učili veliko več. Potrebno je veliko znanj in veščin, kako delati z ljudmi, ki pravzaprav nočejo z nami imeti ničesar. Predstavitev je bila zelo zanimiva in poučna. Se bom pa nadaljnje lotila več člankov na to temo, saj menim, da mi bo to pomagalo pri mojem delu. Na koncu predavanja sem se zahvalila profesorju za predstavitev v imenu vseh kolegov in šole. Vsakemu profesorju ali predstavniku organizacije smo se vedno zahvalili in podarili nekaj malenkosti iz naše male deželice. Tako smo podarjali cd-je o Sloveniji, kuharske knjige, razne letake iz naših krajev, National Geografic o Sloveniji, obeske za ključe,... Popoldne pa smo obiskali Walker Art center, kjer smo si najprej ogledali skulpture v njihovem parku in njihovo znamenito češnjo na žlici. Na poti v parku imajo po drevesih izobešene paličice, ki igrajo glasbo ob trku ena z drugo. Imajo pa tudi velik rastlinjak, kjer je polno rož, na sredini pa je velika steklena riba, ki se razprostira nad majhnim bazenčkom. Nato pa smo se odpravili noter v galerijo, kjer imajo predstavljeno moderno umetnost. Predstavitev galerije je bila zelo zanimiva, vendar pa sama ne razumem te moderne umetnosti, tako, da so mi bile ene stvari še kako čudne in nerazumljive. A vendar je zanimivo, kaj lahko človek izdela ali si izmisli in to nato postane umetnost. Najbolj mi je bil všeč strop, ki je narisan kot oblaki, umetnik je zbiral svetlobo in jo nato popršil po stropu. Druga zanimiva stvar mi je bila sivo prebarvan avto, trčen od nesreče. Ker pa smo toliko časa hodili in stali mi je vmes enkrat postalo resno slabo, ampak v galeriji pač ne smemo piti. V bistvu sem nato komaj čakala, da pridem na zrak. Spodaj v galeriji pa imajo še prodajalno, kjer prodajajo zelo zanimive reči, recimo kako iz kroglice papirja nastane brisačka, vaze iz plastike, razne vzorce, semena,... Tu sem kupila semena zelišč in cvetja za bodočo taščo. Zelišča celo rastejo, medtem, ko so cvetje verjetno pojedli ptiči. Zvečer smo imeli še predavanja in sicer na temo dvojne diagnoze. Predavanje je bilo udi za druge študente, tako da je bilo treba pozorno poslušati in slediti pogovorom. Pa vendar je bilo predavanje zelo zanimivo, fleksibilno, poučno. Vendar je ura in pol veliko premalo za podeljevanje znanja o dvojnih diagnozah. A za nas je bilo dovolj, saj smo bile že utrujene in po celem dnevu je težko slediti predavanju v angleščini. Po predavanju so se tri kolegice odpravile na tekmo Twinsov, druge pa smo odšle počivat v sobe in pa na internet. Sama nisem imela veliko volje do tekme, saj mi je že zmanjkovalo energije.

Za soboto je bilo na urniku napisano, da imamo fraj cel dan do večera, pa so nam v petek povedali, da bomo imeli evalvacijo ob 11h. Tako da so se nam malce podrli načrti za Mall of America. Sama sem bila zato izjemno slabe volje, saj sem ves čas čakala, da bom lahko celo soboto kupovala darila za druge in zase, saj do takrat nisem nakupila skoraj nič. In tako smo morali najprej na evalvacijo, ki je trajala dobro uro. Nato pa smo se po hitrem postopku odpravile na postajo in v Mall. Imele smo natančno 4h časa, sama sem jih porabila za letanje iz trgovine v trgovino. Drugače nisem kakšna nora nakupovalka, a tukaj je bilo potrebno obdelati veliko trgovin. Rabim čas, da se odločim kaj bom komu prinesla, kaj mi je všeč in kaj ne. Tako, da sem cele 4 ure letala sem in tja, in sreči našla vse za moje najbližje, samo zase si nisem mogla vzeti časa. Šele, ko smo se vračale domov sem začutila bolečine v nogah in pa utrujenost, prej za to ni bilo časa. Zvečer pa je bila na vrsti poslovilna zabava v Kafe 421. Vzdušje je bilo prijetno, bilo nas je veliko in hrana je bila dobra. Vsaj tisto kar sem naročila jaz. Kot predjed smo dobili solato s prelivom, nato sem si izbrala lososa in za sladico neko zadevo podobno kot puding. Še posebej dobre so bile sladice. Nato je sledilo podeljevanje daril. Sami smo nekaj daril prinesli iz Slovenije, pa tudi oni so nas presenetili s svojimi, res lepimi darili. Tako sem dobila mini baseball kij, ki se bo podal k moji žogici, havajske rožice, omako ter recept za domačo izdelavo omake, gumijasto žogico, ki je doživela nesrečo med letom nazaj in počila. Na srečo sem rešila druge stvari, ki so bile prelite s to snovjo. Tom pa mi je podaril knjigo Lady Slipper, indijanska zgodba o nastanku le občutljive cvetlice. To pa zato, ker sem mu lani pripovedovala naše zgodbe (Kekec, Kralj Matjaž) in mu napisala recept za golaž, ki mu je bil tako všeč. Kmalu pa je bilo večera konec. Vendar se je kasneje večina od nas odpravila v bližnji lokal na pijačo. Ko bi vsaj pri nas imeli take jubokse, da bi lahko izbirali glasbo. In tako je bil dan okoli.

Že zjutraj pa je bilo treba vstati, spakirati, kar še ni bilo spakirano in oditi proti letališču. Poslovili smo se in se vsi totalno natovorjeni spravili na letalo. Zaradi nakupovanja je bilo potrebno kupiti dodatne torbe in potovalke. Pot nazaj je bila krajša za uro ali dve, noč čez Atlantik pa nič kaj mirna, saj so vsake toliko časa bile turbolece. Prav tako niso delali ekrani, tako da nismo mogli gledati filmov, niti mape, kje smo. Na letališčih ni bilo problema, ker smo imele dovolj časa, prtljago pa čekirano do konca potovanja. In tako smo 22. zjutraj prispeli v Zagreb in se odpravili proti domu.

Naslednji dan sem spala dobrih 14h od 10h zvečer pa do pol 13h naslednji dan. Zares je pasalo tako dobro trdno spati po dolgem času. Še nekaj dni sem rabila, da sem se privadila na nov čas, saj bi lahko cela jutra prespala, če se ne bi vrgla iz postelje.

In to je to, to je bilo moje 11 dnevno potovanje na drugo stran luže in nazaj, za kar sem menila, da ne bom nikoli doživela. Vedno se je mi je Amerika zgleda tako zelo daleč in tako zelo draga, pa vendar sem sprejela dobro ponudbo, ki me ni stala veliko denarja in ki mi je prinesla lepe, zares nepozabne spomine in prijatelje na drugi strani sveta.

Denarni izračun: skupaj s karto in denarjem, ki sem ga imela s seboj sem porabila slabih 1000€, kar je zelo malo, za takšno pot. Seveda se pozna, če ti ni potrebno plačati prenočišča.

Vseživljenjsko učenje

Danes se mi je v misli pripodilo veliko različnih pomišljanj. Stara sem dobrih 23 let. Nekje med puberteto in med odraslostjo. V žepu imam že skoraj diplomo. Lahko bi rekla, da sem precej resna in odgovorna osebe, vsaj kadar je potrebno. Pa vendar. Nekateri ljudje me še vedno dojemajo kot osebo, ki je še tako mlada in ji je treba vse povedati, ji vse razložiti in če želi sama kaj povedati, se dela preveč pametno. Kot da pri teh letih ne bi imela znanja o življenju in o določenih stvareh, katere sem osebno doživela ali se učila iz njih. Kot najstnik te nihče ne posluša, ker pač ne veš veliko in se še učiš. In vsem je všeč, da ti lahko kaj povedo, kar nisi vedel, ko pa je tega tako veliko. In potem malce odrasteš, pridobivaš znanja in izkušnje, a zadeve se ne spremenijo. In potem pridejo konflikti. Ker sem oseba, ki razmišlja s svojo glavo in raje dela tako kot se zdi meni prav, se večkrat zapletem v konflikte z drugimi. Ne neposredne, ampak takšne tudi prikrite. Nekako bi ljudje še vedno radi videli, da bi jih vneto poslušala in delala tako kot rečejo, ker se to zdi njim prav. Pa tega ne počnem. Ker imam svojo glavo in svoje razmišljanje. Seveda se ne učim samo na svojih napakah, a vendar se včasih moram. In če razmišljam nazaj, moje odločitve niti niso bile tako napačne. Nekako sem se naučila presoditi stvari, preden se vržem vanje, prav tako pa se odločam precej časa. Prav tako, kot se lahko zmotim jaz, se lahko kdo drug. In zato nekako zaupam sebi, poslušam nasvete in uporabim le tiste, ki se mi zdijo uporabni. In to se mi zdi povsem v redu. Nočem se pri tridesetih ozreti nazaj in ugotoviti, da sem delala vse, da bi drugim ugajala. To se mi zdi totalno brezveze in brez smisla. Mene osebno to ne bi izpopolnjevalo, niti mi ne bi pomagalo k boljšemu počutju, kvečjemu bi se počutila slabše. Težko mi je razumeti ljudi, ki to počno, samo da bi ugajali drugim. Za takšne stvari je potrebno veliko energije ampak slej kot prej se razkrijejo prave plati človeka in potem je ves trud zaman. pa vendar je vse polno ljudi, ki to počne.Nekaterim priznanje drugih pomeni več kot pa to, da bi delali stvari, ki jih zadovoljujejo že same po sebi. Ne vem kje bi se znašla, kje bi bila sedaj v tem trenutku, če bi sledila vsem posrednim in pa neposrednim namigovanjem kaj naj ukrenem, kaj naj izberem. Verjetno pa ne bi bila tako zadovoljna kot sem danes. Ne rečem, da skačem od sreče, ampak sem na dobri poti, to vem in s tem sem zadovoljna. Čeprav mogoče za ceno drugih ljudi, ki sem jih mogoče razočarala ali pa ne. Ne vem. Seveda se oziram nazaj, pa vendar sem se odločila prav, ko sem izbrala svojo pot. Pot, ki me bo vodila, še ne vem kam, ampak vem, da je prava. To pa zato, ker je polna vrednot in stališč, ki se mi zdijo zelo pomembna, da lahko dobro živim tudi v sožitju z drugimi. Vem, da je še veliko stvari, ki se jih moram naučiti, veliko zadev, ki morajo postati boljše. Ampak prav zato se temu reče vseživljenjsko učenje. A to še ne pomeni, da sem mogoče zato, ker sem 10 ali 20 let mlajša, toliko manj pametna kot drugi. Imam izkušnje, ki jih nekdo drug nima in imam znanje, ki sem ga pridobila iz njih. In to mora biti cenjeno. Ne smemo vedno gledati le na leta ali pa samo na izobrazbo. Ni vse to, je še veliko več. In vse to več želim pridobiti, skozi čas....

Pohod na Kum 26.7.2009

Včeraj zvečer je beseda nanesla na to, kaj in kako pa jutri. In tako sva se s fantom na hitro odločila, da zjutraj kreneva proti Kumu. In ker že kar nekaj časa nisva bila pohodniško aktivna, sva se odločila za krajšo pot in sicer iz bližnje vasice Dobovec. Ker sem več let stanovala tam, poznam okoliške kraje, ampak verjeli ali ne, na Kum se še nisem nikoli odpravila. In tako sva parkirala avto na Dobovcu in se peš odpravila proti vrhu. Že na začetku sva imela nekaj težav z izbiranjem poti, saj je pot izjemno slabo označena. Tako sva večji del poti prehodila po cesti. Prav tako je otežena hoja čez travnike, ker so ti napol pokošeni. Pa vseeno. Dan je bil lep, sonce je sijalo in bilo prav prijetno toplo. In nakar prispeva do Lontovža. Ker še nisva bila utrujena sva se odpravila kar naprej, še tistih nekaj 200m višinske razlike. Po gozdni poti sva nadaljevala pot in kmalu bila tik pod vrhom. Že sva zagledala stolp in nato še Sv. Nežo. In nato se je pred nama odprl pogled na Slovenijo. In tako spoznaš kako majhna je tale naša deželica. Samo na en manjši hrib sredi državice in že se ti pogled odpre na večji del Slovenije. Zaradi lepega vreme je bilo moč videti vse pomembnejše vrhove in prav zato je bila tablica z zemljevidom stalno zasedena. Tako, da sva se s fantom orientirala po svoje, prav tako pa preko poslušanja drugih ljudi. Sonce je prijetno grelo in prav pasali so sendvič ter pa velike količine vode. Nato sva si vzela še nekaj časa za poslikati okolico in razgled, nato pa pot nazaj. Prav občudujem kolesarje, ki prav od vznožja gore napenjajo vse mišice. Sama si niti ne predstavljam, da bi s kolesom rinila v takšen breg, saj je na začetku, še v Trbovljah, vzpon zelo strm. Pa vendar je stvar zelo zdrava. Tako da, priporočam pohod na Kum, za tiste manj pogumne, kot jaz, seveda iz Dobovca, kjer se za pot porabi dobra ura, malo več, za vse tiste bolj pogumne pa vzpon iz Trbovelj ali Hrastnika. Čeprav naj bi bil vzpon iz Hrastnika lepši in manj strm. Vendar pa izberite dobro vreme, sonce, nebo, ki so ga sprali oblaki, da bo razgled še toliko lepši.

In tako je minil moj del dneva, ta drugi del pa izkoriščam za uživanje, počivanje in pa pisanje. Ni lepšega kot rekreativno dopoldne, da si lahko potem še celi dan poln energije in elana.

Minnesota junij 2009 5.del

Sreda: Zjutraj smo se sami odpravili na college na zajtrk. Hrana je bila zelo čudna za naše razmere, tako da smo po večini vse izbrale omleto. Sama sme izbrala omleto s sirom in pa kavo. Kar se ni pokazalo kot dobra kombinacija, sicer pa je bila omleta zelo dobra. Zanimivo pa je gledati fante, ki si že navsezgodaj zjutraj izbirajo ocvrto hrano, polno olja. Hm.... Ne vem kako bi to prenesel moj želodec, že tako je bil bolj kot ne v bojnem stanju zaradi vse te masti, ki je nisem navajena.

Po zajtrku smo se odpravili v rezervat za indijance. Ogledali smo si lokalno bolnišnico oz. center in poslušali predstavitev. V mojih spominih so še vedno slike, ki so bile izobešene po hodnikih. Barvite slike, polne različnih prizorov, narava, črno-bele slike, enostavne, a skrajno zanimive. Res lepa umetnost. Prav tako so mi bili všeč indijanski izdelki, čeprav so nekateri malo preveč barviti zame. Z obiskom rezervata smo se znebili predsodkov o indijancih, ki naj bi želi povsem drugače kot mi, ker so pač indijanci. A vendar je naselje takšno kot vsa druga, verjetno mogoče malo bolj revno. Sicer pa enako. Le na obrobju lahko opaziš manjša naselja, ki izgledajo nekako tako kot naša romska. Nato smo se iz rezervata odpravili v Casino Balck Bear, ki je v lasti indijancev. Ti si tu služijo denar. To je njihov posel, s katerim se ukvarjajo. Tam smo najprej šli jest. Plačali smo dobrih 8$ za kosilo. Vse je izgledalo strašno zanimivo in dobro, a ko smo poskusili niti ni bilo. Sami smo si lahko nadevali hrano in izbira je bila zares velika. A ko smo si jo odnesli do mize, nas je vse minilo. Iz hrane je curljalo olje. Kolegica je v nek zavitek zapičila vilico in maščoba je kar špricnila iz njega. Zrezek, ki sem si ga izbrala je izgledal kot navaden zapečen zrezek, a poln masti. Prav tako je bil pire krompir polit z oljem. Ne razumem njihove potrebe po olju in ne čudim se nad njihovim postavam, ko zagledam kaj takega. Rečem lahko, da mi je bilo še najbolj všeč sadje in pa sladoled, ki sem ju vzela za sladico. Od tega sem se še najbolj najedla. Po kosilu pa smo poiskali trgovinice s spominki. Sama sem iskala kakšnega zanimivega lovilca sanj, a me noben ni pritegnil, sploh pa so bili zelo dragi.
Iz casinoja smo šli v muzej, kjer so nam pokazali nekaj indijanskih izdelkov, ter kako izdelujejo kanuje.

Zvečer po poti nazaj smo se ustavili v Duluthu, kjer so nas profesorji spustili dol in zmenili smo se, da pridejo kasneje po nas. Preiščemo trgovinice, vendar drugega kot darilo za tasta nisem našla. Prav tako smo obiskali neko indijansko trgovino. Ker se nam ni več dalo nakupovati smo se odpravile do jezera, se malo sprehodile ob obali in nato vrnile na kraj, kjer smo se zmenili, da se dobimo. Zmenili smo se, da nas bodo odpeljali v McDonalds, a ker smo hoteli tudi v navadno trgovino, so nas najprej odpeljali tja. Ne morem verjeti, da v mestu ni navadne trgovine, ampak se moraš za nabavo peljati nekam daleč na hrib. Tam smo si kupili stvari za zajtrk. sama sem imela še najboljšo izbiro, saj sem si vzela čokoladne cookije in pa bananin jogurt. Druge so si kupile sadje, jogurte,...ampak je bilo vse za stran. Banane so bile toliko zelene, da se še lupiti niso dale, breskve so bile totalno kisle in jogurt čisto zanič. Toliko o trgovinski prodaji. In ker nas potem niso hoteli peljati nazaj v Mac-a so nam rekli naj gremo v bližnji fast food po hrano in jo nato pojemo v doormu. In smo šli. In nam je bilo žal. Krompirček je bil zvit in čudnega okusa, bil je rdeč. Sendviči so bili....hm...čudnega okusa. Vse je bilo izjemno chip. In to je bila naša kao večerja.
Zvečer smo se v sobah igrale pantomimo, kmalu pa smo odšli spat, saj smo morale spet zgodaj vstati. Ampak res zgodaj, pred 7h. V bistvu so nas skoraj nagnali v postelje.

Četrtek 18.6.: Zjutraj smo ugotovili, da zajtrki niso bili ravno dobri, vendar pa so bili moji kukiji naravnost božanski. Tako dobrih pri nas še nisem jedla. Kmalu so nas pobrali pred domom in pobrali ključe. Nato smo se odpravili v Challenge Incarceration Program, kjer smo spoznali drug način prestajanja zapora. Gre za to, da se lahko zapornik prostovoljno odloči za ta način in si tako skrajša kazen. In sicer nekaj mesecev, okrog 9 jih preživi tukaj v nekem vojaškem disciplinskem okolju. Imajo zelo strog način dela, zaporniki so zaposleni večino dneva, pospravljeno imajo tip top. res zanimivo za videti. Sprehodili smo se tudi skozi njihove prostore. Izvedeli smo, da imajo le 2min časa, da se stuširajo. Poleg tega, da so tam, pa športajo in pa tudi delajo, pomagajo pri urejanju okolice, ali pa v bližnji okolici pomagajo ljudem pri opravilih. Veliko zapornikov tega tempa ne prenese in se raje vrnejo nazaj v navaden zapor. Ko smo se poslovili pa smo se odpravili v Rush City Prison, ki pa je bil bolj strikten zapor. Sicer ni takega tempa in pa discipline, je pa veliko večje in zavarovano. Naj omenim, da tisti zapor ni imel ograde in da sta v vsem času, kar deluje, skušala pobegniti le dva zapornika. No, ta je bil veliko bolj zavarovan. Oblečene smo morale biti striktno, vsaj po navodilih, ki smo jih dobili prej. Nobenih sexy majčk, sploh ne z napisi, majčk ki bi preveč razkrivale, odprtih nog, krajših kril. Kar je povsem razumljivo, saj nekateri že več let niso videli žensk oz. vsaj ne od blizu. obisk je bil eden najzanimivejših kar smo jih doživeli v ZDA. Pač ni navada, da se obiskujejo zapori, sploh pa ne tako, da si lahko le meter stran od zapornikov. Šli smo celo pogledati celice zapornikov, kasneje so nam povedali, da so tu zaprti spolni prestopniki. Malo scary. Prav tako imajo čudne načine kratenja pravic, recimo nimajo navadne samice v katero zaprejo prestopnika, ampak celo poslopje, kjer so taki zaporniki po več mesecev izolirani od drugih, ne gredo ven. Ali pa recimo objemi z najdražjimi so možni le na določenem mestu, poljubi na usta so prepovedani. Po obisku jih popolnoma pregledajo, tudi v odprtine. Jaz rajši ne bi imela obiskov, kot pa da bi me pregledovali. In tako dalje. Vendar je bilo zanimivo videti njihov zapor, tu v Sloveniji še nisem imela te možnosti, a so zaporni pri nas veliko bolj prijazni kot tam. Seveda je bilo slikanje prepovedano, tako da škoda, lahko bi naredila par dobrih posnetkov.

Nato smo se odpravili proti Augsburgu. Ker smo še imele čas smo se odpravile na drugo stran mesta v uptown v knjigarno second hand. Knjige so bile smešno poceni, od 3$ dalje, debelejše največ 9$. Tega pri nas ne vidiš. Sama sem sicer našla le tri knjige, ki so me zanimale, saj bi potrebovala cel dan, da bi pregledala vse police in našla kar bi mi bilo všeč. Vendar pa je prodajalka povedala, da smo Slovenci, še sploh naše profesorice, tu pustile precej denarja. Bili so nadvse zadovoljni. Nato smo po sms-u izvedele, da danes ni tekme Twinsov, ki smo jo želele pogledati, tako da smo si vzele čas za večerjo v Mac-u in se dodobra najedle. Prav tako smo pogledale neko trgovino s spominki in tam sem si kupila baseball žogico. Med potjo smo opazile tudi hišo študentske druščine. Nazaj grede smo si vzele čas za poslikati pogled na mesto, downtown, ki je res lepo izgledalo iz mosta. In nato smo se vrnile v college.

Minnesota junij 2009 4.del

Dolgo je trajalo, da sem se zopet spravila k pisanju bloga. Nekako nimam energije za to, poleg tega pa še kup drugih obveznosti, izpit in seveda tudi prosti čas, ki bi ga rada imela v tem trenutku kar se da veliko. Torej....

Ostali smo pri ponedeljku in sicer novemu delovnemu dnevu. Zjutraj smo zopet imeli zajtrk in poslušali predavanje Nancy Rodenborg, ki je govorila o intergroup dialogue. Predavanje je naredila zanimivo, s primeri iz svojih predavanj, vodenja vaj in prikazala kako vključiti študente v skupinsko delo, kako lahko selektivno gledamo na ljudi in podobno. Na predavanja Lee Šugman Bohinc nisem šla, saj sem to stvar slišala že prejšnje leto pri nas. V tem času smo s kolegicami obiskale trgovinico v isti stavbi in nakupile spominke iz collega. Sama sem si kupila le majico Augsburg, saj se mi je zdelo predrago dati 40€ za pulover, ki ga bom le malo nosila.

Popoldne so nas odpeljali na vegi kosilo v bližnjo vegeterijansko restavracijo, kjer sem jedla zelo zanimivo in neokusno hrano. Za kosilo sem dobila košček kruha in tri namaze, ki so bili verjetno s fižolom, ki ga jaz tako obožuje (no way) in pa majhno solato. Prav kmalu sem znova postala lačna in mi je bilo žal, da nisem naročila večje solate. Zanimivo je, da imajo na steni napisano kam dajejo napitnine, večinoma v dobrodelne namene, zato smo nekaj kovancev pustile v njihovi košarici. Nato smo se direktno iz restavracije odpravili v Brian Coyle Community Center, kjer so nas prijazno sprejeli in nam razložili njihovo delovanje. Ker sem bila precej utrujena sem težko sledila pogovoru, a vendar sem se trudila. Zanimivo mi je bilo, da Somalijci, ki živijo tu, domačim v rodno deželo pošiljajo denar, ostanek denarja, ki jim ostane ter da sami prispevajo k razvoju svoje države. Recimo, ko so zbirali denar za bolnišnico v Somaliji. Pripoved o tem, da pa so lani tukaj na ulici ubili nekega študenta, ki je tu delal prostovoljno, pa mi ni vlila kaj veliko upanja v te ulice in ko smo se vračali skozi naselje nazaj, nisem imela dobrega občutka. Sicer ni bilo drugega razloga, da se ne bi počutila varno, a vseeno. Ni sprejemam pa način dela policije z njimi, ker mislijo, da so vedno priseljenci krivi za težave, jih vedno znova identificirajo, dajo v kartoteke in podobno. To se mi zdi zelo diskriminatorno, saj ne moremo vseh ljudi metati v isti koš. Sem pa ugotovila, da se od generacije do generacije zadeve precej spreminjajo, saj so mladi v veliki meri prevzeli ameriški način življenja, medtem, ko se starejši držijo svoje tradicije. Kar pa se mi zdi normalen proces.

Zvečer po obisku se nas je nekaj odpravilo v Mall of America, da bi pregledali kaj imajo, da bi naslednjič lažje kaj našli. Z vlakom smo se odpravile do Mall-a in se nato razdelile in se sprehajale po trgovinah. Trgovina je ogromna. Ima 4 nadstropja, ki se vijejo v pravokotni obliki, na sredini pa velik zabaviščni park z vlakci, vodnimi atrakcijami, atrakcijami za otroke,... Bilo je prav noro. In kakšno število trgovin. Cene pa toliko nižje kot pri nas. Imele smo cele 4 ure časa, da pogledamo trgovine in se vmes tudi malo najemo. Seveda mso za večerjo izbrale McDonalds, kaj pa drugega. Obiskala sem veliko trgovin, a kupila sem le dve stvari in sicer luštno majčko na naramnice za 10€ ter pulover s kapuco oblečeno v pliš za samo 15€. Res nore cene. Stvari od DC-ja imajo pol ceneje kot pri nas. Njihovi puloverji so imeli ceno do 30€. A vendar nisem upala zapravljati, ko pa je bil pred nami še skoraj cel teden, da ni bi preveč zapravila. Ko so že zapirali trgovine smo se odpravile nazaj.

Torek 16.junij: Zjutraj smo se odpravili z dvema kombijema proti Duluthu, kjer smo ostali slabe tri dni. Večina študentk se nas je spravilo v kombi katerega je peljala Holley. Na poti tja smo del poti prespale, saj smo bile utrujene od prejšnjih dni, pa tudi zgodnje vstajanje nam ni šlo najbolje. Ko smo se pripeljali v mesto je bilo opaziti veliko jezero, ki se razprostira kot naše malo morje. Peljali smo se po hribčkih navzgor in navzdol. Ja tukaj imajo celo malo bolj razgibano pokrajino, a vendar nimajo nič višjega kot kakšne hribe. Ko smo prispeli so nas najprej popeljali po collegu, ki je bilo zelo veliko in zelo lepo urejeno. Nato smo imeli malico skupaj s profesorji s collega. Nato pa smo se odpravili direktno v Safe Haven Shelter, varno hišo, kjer nam je zaposleni pokazal hišo in njihovo delovanje, poslanstvo. Ja, moški. Pri nas v varnih hišah ni zaslediti moških, pri njih pa to velja za zelo koristno, saj moški lahko ponudijo drugačno mnenje in videnje problema. Hiška je zelo prijazno opremljena, zanimiva in prijazna otrokom. Tudi njihovo delo tu je precej raznoliko in zanimivo. In po dveh urah se odpravimo v Doorm, kjer bomo bivali 2 dni. Dobimo ključe in se z našo prtljago (nahrbtniki) odpravimo v peto nadstropje. Razdelili so nam sobe in nekako mi niso bile všeč. Bile so take brezosebne, izgledale so kot zaporne celice, postelje so imele železne okvirje. Kopalnica je bila na hodniku, s samo dvemi tuši, saj smo bili v nadstropju, kjer so ponavadi moški. A k sreči s tuširanjem ni bilo problemov. In še preden smo se lahko malo razkomotili smo že leteli na piknik pri jezeru. Tamara, bosanska študentka, ki biva v Duluthu že dve leti nam je pripravila čevapčiče. Spoznali pa smo tudi kosovsko študentko, ki pa že dlje časa tu študira. Na pikniku pa so se nam pridružili tudi indijanci, ki se pripravljajo na študij medicine. Zanimivo mi je bilo, kako že vsi vedo kaj hočejo postati, kaj hočejo delati, ko pa so bili še mlajši od nas. Pri nas je značilno, da se mladi okoli 20 leta še nekako iščejo. Šli smo tudi bližje jezeru, kjer sem si vzela čas za kratek posnetek jezera in pa slikanje. Bilo je res lepo, a preveč mrzlo. Veter je brusil v naše puloverje in kmalu smo se vrnili nazaj na naš piknik prostor. Po pikniku smo se odpravili v Grandma's bar, ki je bil nekoč bordel. Naročila sem si zelo zanimiv sadni koktelj Strawberry hammock. Nato pa smo se peljali s Tamaro domov in spat, saj sem bila zelo utrujena.

Minnesota junij 2009 3.del

Nedelja, 14.6. Imeli smo fraj dan oz. so nam dan organizirali kolegi iz Augsburga. Tako da smo se študentje in profesorji razdelili. Zjutraj so nas prišli kolegi iskat pred dom in nas z avti odpeljali proti našemu cilju. Prvič v teh dneh sem videla pokrajino Minnesote in zdela se mi je čudovita. Veliko gozdov in zelenja, polno majhnih jezer, ki so se bleščala v soncu. Peljali smo se mimo majhnega mesteca Chisago, ki se mi je vtisnil v spomin. Vse je bilo tako majhno, prisrčno, celo mini kipec od Kipa svobode so imeli, pa takšen veliki čajnik. Ko smo prispeli na cilj smo vzeli štiri kanuje, v vsakega so šle tri osebe. Odpravili smo se po reki. Jaz, Sandra in Jim smo bili v enem, ker pa je srednji lahko le počival, smo položaje izmenjavali. Čeprav priznam, da sem na sredini preživela največ časa jaz, saj se proti koncu nihče ni hotel zamenjati. Pripeljali smo se do peščenega otočka, kjer smo imeli kratko malico. Polne vreče velikega, sladkega sadja, prigrizki s čipsom, oreščki, voda. Pa tudi razgled je bil prelep, na skale od reki, s katerih so skakali plavalci. Tudi Tom je skočil v globino, vendar pa smo s posnetki malo zaostajali in nismo mogli natančno dokumentirati skoka. Sama tudi nisem imela fotoaparata s seboj, saj ni bilo sigurno, da mogoče ne bomo padli v vodo in bi bilo res škoda, da se uniči. Nekaj kolegic se je odpravilo v vodo, zame pa je bilo premrzlo. Nato smo se odpravili naprej po toku. Vmes smo imeli postojanko na strani Winsconsina, saj so nam rekli, da nas morajo odpeljati še v kakšno drugo zvezno državo, tako kot smo mi lani njih skozi Italijo. Po poti se zabavamo, nekaj časa smo veslali celo tako, da smo skupaj držali vse štiri kanuje, vendar smo potem odnehali, saj smo imeli tisti na koncu največ dela. Ko smo prispeli na cilj smo morali počakati avtobus, ki bi nas odpeljal nazaj, kjer smo pustili avtomobile. Tudi tam smo pripravili majhen piknik, arašidovo maslo, marmelada, neke sladke palčke, sadje in prigrizki, in lažje smo čakali. Nato smo se nabasali v majhen star avtobus, ki ga je vozila majhna stara ženica. In ko ga je pognala po cesti je bilo videti, kot da se bomo ravnokar razleteli. A vendar smo varno prispeli na cilj in se znova odpravili proti domu. Na poti smo od daleč videli tudi bolnišnico za zdravljenje zasvojenosti, kamor velikokrat prihajajo znane zvezde, saj je precej draga. To že verjamem, da pa bi bila za to kaj boljša od drugih pa dvomim. Nato nas je Michael, ki ga ni bilo z nami na knujih, povabil na piknik k sebi domov. Tako smo lahko spoznali pravo ameriško družinsko življenje. On, njegova žena Brooke in dva sinova živijo v lepi ulici, v majhni sivi hiški. Prav lepo sta nas sprejela in pogostila. Natočili smo si lahko margarito ali pa sangrijo. Tudi za jesti je bilo veliko, Michael je na žaru spekel nabodalca, ki jih je pripravila njegova žena, zraven je bila tudi solata, pa pečena koruza, ki smo jo pomočili v maslo in sol. Vse je bilo zelo odlično narejeno. Najbolj pa sta bila zanimiva sinova, ki sta stara 2 leti in pol ter 4 leta. Kolegica jima je brala slovenske knjigice, ki jih je lani Michael kupil pri nas. Na koncu pa smo dobili še sladico z jagodami. Ker pa se je že nočilo smo rekli, da se moramo odpraviti. Ko smo se peljali proti mestu je bil res lep sončni zahod, ki je obsijal mesto. Posledice dneva na vročem soncu pa so bile izredno zanimive. Opečena sem bila po eni strani telesa, desna roka in noga sta bili živo rdeči, trebuh pa je bil popolnoma šekast, pol bel pol rdeč. Rdečica ni izginila še kar nekaj časa, vendar po dveh dneh je nehalo peči. Skoraj bi pozabila, na črpalki smo vzeli kavo French Vanila, ki je bila božanskega okusa.

Ta dan mi bo ostal v spominu, saj je bilo zelo zanimivo se družiti s kolegi iz US, ki so se tako lepo potrudili za nas, da so nam pripravili vse to. Še posebej smo bili hvaležni Michaelu in Brooke, ki sta se tako potrudila za piknik in nas zasipala z dobrotami.