Minnesota junij 2009 2.del

Tretji dan v Augsburg collegu, petek. Zjutraj so nas v predavalnici postregli z zajtrkom, ki je bil sestavljen iz kruhkov in sirnim namazom ter kakšnim sadjem. Vedno pa smo imeli na voljo kavico, ki so jo nekateri tako nestrpno pričakovali in iskali, kadar nismo imeli zajtrka. Po zajtrku smo imeli predavanje Mika Schocka o odzivih na katastrofe. Predstavil nam je kako pomembno je razumeti ljudi, ki doživijo kakšno nesrečo in kako pravilno pristopiti k njim. Za primer nam je podal primer orkana Katrina. Po tem pa nam je Tiong Tan predstavil svoj primer dela v primeru tsunamija pri Šri Lanki. Predavanje je bilo eno meni najzanimivejših, saj se mi zdi, da imamo veliko premalo znanja, kako se odzivati na potrebe ljudi in kako jim pomagati, in kako je to pomembno. Menim, da bi morali na našem faksu uvesti kakšno predavanje na to temo, sicer katastrofe pri nas niso tako pogoste, a se dogajajo in takrat ko se, se pozna da ljudje niso dovolj usposobljeni in prihaja do mnogih napak.

Po predavanju smo imeli čas za obisk knjižnice, ki je res velika in nudi ogromno možnosti za pridobivanje znanje. Od tega, da si knjigo izposodiš, da jo skopiraš ali pa da uporabiš lokalni dostop iz računalnika in si na mail pošlješ članke, najdeš knjige in podobno. Tak ali podoben sistem bi lahko imeli tudi pri nas, a verjetno zato, ker potem ne bi kaj veliko zaslužili s članki, tega ne bo.

Nato smo imeli kosilo v Pizza Lucé, kjer sem jedla vrtno solato z lahkim italijanskim prelivom, saj na izbiro ni bilo ravno veliko. Je bilo pa cenovno precej ugodno.

Direktno iz restavracije pa smo se odpravili v Southside family nursing center, kjer imajo otroke do 5 leta starosti, ki doma doživljajo zlorabe ali pa zanemarjanje. Center je narejen kot šola, kjer imajo otroci možnost igranja v igralnici, učenja v drugih prostorih in podobno. Prav tako imajo sobo za terapije,... Prav tako pa ustanova sodeluje s starši kolikor se le da, delajo tudi na domu. Njihovo delo se mi je zdelo zelo zanimivo, saj tega pri nas ni. Prav tako mi je bilo zanimivo, da iščejo socialnega delavca, ki zna špansko, saj je veliko špansko govorečih uporabnikov. Kar pomeni, da se zaposleni prilagajajo in skušajo upoštevati vse dejavnike ljudi, ne pa da se morajo prilagajati uporabniki.

Zvečer pa nas je Tom povabil v lunapark, kjer smo zelo uživali. Sama se sicer nisem preizkusila v vseh atrakcijah, vendar pa sem prav uživala v ogledovanju vseh teh naprav, vlakcev in pa tudi v preizkušanju. Moja prva stvar na katero sem šla je bil prosti pad, bilo je zelo adrenalinsko doživetje, nato pa takoj zatem na vlak, ki je bil precej dolg. Ni pa bil tako nedolžen kot je izgledal. Prav tako pa smo vsi šli na najstarejši vlakec, ki je še lesen in videti v zares slabem stanju, vendar ne bi obratoval, če ne bi bil varen. Bila je zelo zanimiva izkušnja. Kmalu pa smo se odpravili proti domu. Naša prva postojanka pa je bila McDonalds, kjer smo preizkusili kateri Mac je boljši, naš ali njihov, in sama lahko rečem, da je naš boljši, predvsem zaradi okusa mesa. Verjetno zato, ker sem našega bolj navajena. In kmalu smo spoznali, da je to edina hrana, ki jo naš želodec prav dobre prebavlja in smo v naslednjih dneh iskali skorajda smo še Maca :) Ko pa smo se pripeljali nazaj v mesto oz. središče smo se peljali čez nov most, star se je pred dvema letoma podrl in odprl se nam je prav lep pogled na mesto in na vse te visoke stavbe, ki so se svetile v temi.

In že je bil tu nov dan. Sobota. Zjutraj smo se odpravile v halo kjer prodajajo kavo in pa prigrizke. Poskusila sem bananin kruhek, ker se mi je zdel še najbolj normalen in najmanj sladek od vseh. Zanimiv kruhek se mi je zdel ta, ki zgleda kot sirova štručka pri nas, le da je namesto sira sladkor in v notranjosti je marmelada. Niti nisem poskusila, ker je preveč sladkorna bomba zame. Nato smo se odpravili na light rain in peš čez mesto. Naš cilj je bila plovba po reki Mississippi. Kmalu smo zagledali našo ladjico, Mississippi Queen. Z njo smo se popeljali po toku navzgor ter potem nazaj navzdol, se spustili nekaj metrov niže s pomočjo zapornice ter nato nazaj na mesto vkrcanja. Naredila sem kar nekaj lepih slik, vendar pa je problem ta, ker je ob reki veliko industrije in ni kaj lepega za poslikati, razen mostov in pa pogleda na mesto. Sonce je bilo zelo močno, tako da me je kar opeklo po rokah. Nazaj smo se vračali po drugi strani, skozi zelo premožno četrt z velikimi hišami ter nazaj v mesto, kjer smo šli mimo javne hiše, ki ni prav nič skrita. naša namera, da bi enkrat obiskali slačiklub ni uspela, saj ni bilo veliko možnosti, sploh pa ne časa. Ker smo bile precej lačne smo hotele najdi nekaj dobrega in ne preveč dragega. Iskale smo precej časa nato pa našle Hooters. Ja, Hooters. Šele ko smo vstopile smo videle zakaj se gre. Dekleta v vročih hlačkah, šport po tv, ja bolj moški lokal. Vendar nismo bile edine ženske, prav tako pa se nismo ozirale na to, saj je bila zelo zelo dobra. Moj hamburger s piščancem je imel božanski okus. Prav tako je bila natakarica zelo prijazna. Nato smo se slikali pred NBA gostiščem, kjer so žoge, kjer so roke vtisnili najboljši košarkarji, tudi Kobe Bryan.

Zvečer pa smo šli na karaoke, katere so pri njih zelo popularne. Še zdaj se mi zdi zanimivo, kako brez sramu ali strahu američani zapojejo pesem, ne glede na to ali imajo posluh ali ne. V petju pa so se preizkusile tudi naše kolegice. Veliko je bilo smeha in zabave.

Toliko za danes.....

Minnesota junij 2009 1.del

Komaj slab teden je odkar sem se vrnila čez lužo nazaj domov. V sklopu našega faksa smo že lani izvedli kratko poletno izmenjavo študentov. Lani v takšnem času so pri nas gostovali študentje Augsburg collega, in sicer slabih 10 dni, letos pa smo se mi pridružili njim. Naš čas tam je bil nekje od 10.6. pa tja do 21.6.

Zgodaj zjutraj v sredo 10.6 se nas je 9 študentk ter dve profesorici odpravilo proti letališču v Zagrebu. Okoli pol 9h zjutraj smo vzleteli iz letališča proti Londonu in od tam dalje proti Chicagu, ter nato v Minneapolis. Ker smo imeli pri presedanju le slabi dve uri časa, smo večino časa hiteli iz enega terminala na drugega, skozi vse procedure. Že v Londonu smo zamujale na letalo, ker so nas dvojno pregledali, vendar pa so nas počakali. Druga pesem je bila v Chicagu, bilo je še dobrih 10min do vzleta letala in nekaj sošolk je še uspelo ujeti letalo v Minneapolis, druge, ki pa so vmes skočile na WC letala niso ujele. Sreči so letala tam tako pogosta, kot pri nas železnica, tako da so prišle na cilj eno uro kasneje. Na letališču sta nas našli naši dve gostiteljici Lois in Holley, skupaj smo počakali ostale, ter našo prtljago. Z light rail smo se nato vsi skupaj odpravili proti našemu drugemu domu za tisti čas. Prispeli smo pozno popoldne oz. že skoraj zvečer, vožnja je trajala cca. 12 ur, brez presedanj, skupaj z njimi skoraj 17 ur. Bili smo utrujeni, tudi jaz, čeprav sem velik del leta prespala. Naš dom se je imenoval Andreson hall. Najprej so nas prijazno pogostili z zanimivimi rolicami ala sendvički, sadjem in zanimivimi dodatki. Nato pa smo se odpravili spat. Naše sobe so bile zanimive, stanovanje je bilo v dveh nadstropjih, spodaj ena soba, kuhinja, prostor ter kopalnica, zgoraj pa tri sobe ter kopalnica. V tem stanovanju nas je spalo 6 študentk, v sosednjem, manjšem pa 3 študentke, profesorici pa v zgornjem nadstropju. In tako se je končal prvi dan.

Naslednji dan 11.6. pa se je začel zjutraj z obilnim zajtrkom s profesorji, dekanjo in drugimi sodelavci. V bistvu je šlo bolj za Branch, saj je bil zajtrk sestavljen z umešanimi jajci, pečenim krompirjem, slanino in klobasicami, ter sladico in sadjem. Po zajtrku smo imeli predavanje o socialni politiki v ZDA. Lois nam je na kratko predstavila njihovo politiko, njihove vrednote in ideje glede socialnih in zdravstvenih zadev. Pri njih je bolj za to, da človek dobi toliko kot je vreden oz. koliko ima oz. zasluži. Če noče delati ne dobi nič, socialna je časovno omejena na zelo kratek čas, veliko je neenakosti, vendar pa je velik poudarek na svobodi, vendar je tudi ta omejena. Zdravstveno vprašanje je velik problem, sedaj ga skušajo urediti, saj veliko družin bankrotira prav zaradi zdravstvenih težav. O tem bi se dalo veliko razpravljati, vendar je jasno, da je zaradi same zgodovine države, njihova miselnost zelo drugačna od naše.

Popoldne pa smo se odpravili v Veterans affairs medical center, kjer je medicinska oskrba za vojne veterane. Že sama stavba daje vtis kako tam cenijo veterane, koliko tam pomenijo, in velik zastava znotraj stavbe kaže na domovinsko ljubezen. Najprej nam je socialna delavka razkazala stavbo, nato pa smo imeli krajšo predstavitev. Zanimivo mi je, da je tam zaposleno veliko socialnih delavcev in da so tam visoko cenjeni. Ljudje se zavedajo, da lahko socialni delavci veliko prinesejo življenju ljudi in to cenijo.

Zvečer pa smo se odpravili v Downtown, v mesto. Valerie, študentka, ki je bila lani tukaj, nam je predlagala Irish pub. Ko smo prišli noter je bilo čutiti pravi ameriški način življenja, pub je bil čisto napolnjen, velik, zadaj so metali krogle, mize so bile vsepovsod in počakati smo morali na prazno. Natakarica nas je pospremila v mirnejši del lokala, kjer smo naročili hrano. Sama sem naročila neke tortilje in pa njihovo specialiteto, neko zelje z omako. Krožnik je bil tako poln, da sem pojedla le polovico, tudi drugi imeli pol preveč hrane. Baje je bilo tudi pivo precej dobro, vendar p ga sama ne pijem. Ko smo se vračali po mestu nazaj smo zagledali ulični koncert, ki baje traja precej dolgo, vsak dan se kdo pojavi na odru in igra. Bilo je zanimivo videti plesalce, ki so bosi skakali po betonu na hitro glasbo, pridružile so se tudi nekatere kolegice. Že po temi pa smo se vračali nazaj. Fascinirale so me velike stavbe, visoke, steklene,... Vendar pa zaenkrat še nisem čutila občutka, da sem v ZDA. Kar me je precej čudilo, saj ponavadi ne potrebujem toliko časa za prilagajanje in da začutim kulturo, mesto. A kasneje sem začutila mesto in pa prebivalce in poskušala razumeti njihov življenjski slog.

No, to bi bila prva dva dneva....več pa v naslednjih dneh...več slik na fb

Moje razmišljanje

Nekako ne najdem čsa in ideje za moje pisanje. Vse preveč me omejuje moje učenje in razmišljanje o izpitih. Niti si ne morem predstavljati, da danes teden krenem v ZDA. Nekako sem v stanju, ko ne občutim ničesar. Neka otopelost, brezvoljnost. Pa ne bi rekla, da sem depresivna, samo preveč sem okupirana s faksom. Verjetno se je to zgodilo po moji krivdi, vendar ne vse. Priznam, da sem se prepozno spravila k učenju, vendar pa lahko povem tudi to, da sem bila že prej omejena s časom, ki ga je bilo potrebno porabiti za razne fakultetne zadeve. In ne samo jaz, mislim, da večina v našem letniku meni tako. V zadnjih mesecih se je na nas zgrnilo toliko stvari, kot da bi profesorji poskušali še čim več znanja vtakniti v nas preden gremo, kar bi seveda lahko storili tekom vseh 4 let. Zdi se mi, da smo letošnje leto imeli resnično preveč obveznosti, prejšnja leta pa bolj malo. Nikoli nisem tako razmišljala o tem kaj vse moram še postoriti in katere datume moram loviti, kdaj moram kaj storiti, kot letos. Nekako mi je to zamajalo moje ravnovesje, saj potrebujem trenutke zase. A vendar gre oz. bo šlo. Tako ali drugače. Ne smem biti preveč pesimistična glede tega, čeprav me učenje za petkov izpit ne spravlja ravno v dobro voljo. Vem, da ni težko samo meni. Problem je predvsem v meni sami, ob trenutkih, ko nimaš več veliko časa, ko se nekaj mudi in je to potrebno storiti takoj in zdaj, ne znam funkcionirati tako kot je treba. Od včerajšnjega izpita imam v glavi samo to kako premalo sem se učila za naslednji izpit, kako bom zmogla, ali sploh kaj znam in zakaj večine ne znam in kako malo časa je še. In vse to okupira moje misli in težko se skoncentriram na samo učenje. Poleg tega pa se pojavljajo še občasni glavoboli. Res nisem človek za krizne situacije. Mogoče v kakšnih drugih primerih, ko je potrebno nekaj opraviti na hitro da, ampak pri učenju defnitivno ne. Ne morem se učiti do poznih večernih ur, še popoldne se mi je težko. že tako sem morala spremeniti svoj ritem učenja, ki je bil prej omejen na dopoldanske ure, ker sem imela takrat največ koncentracije in ne spomnim se kdaj sem se učila popolnoma cel dan s kratkimi vmesnimi pavzami. In to na koncu 4. letnika, ko misliš, da te nič več ne more presenetiti. Vsa ta preokupiranost pa je za nekaj dobra. Trenutno nisem tako obremenjena s tem kako se pripraviti na potovanje, kako bo, ko bom začela pisati diplomsko, kako bo po koncu faksa. Trenutno to niso teme za v mojo, že tako prepolno glavo. In to je dobra stvar, a vendar se bo po petku ritem umiril in spet bom začela razmišljati o tem, o prihodnosti, ki je še tako meglena in nejasna. Naše potovanje skozi življenje se nikoli ne konča, teče kakor teče, enkrat hitro, drugič počasi, enkrat boljše, drugič slabše, a vendar nas nekam pelje, proti ciljem, ki smo si jih zastavili, vsaj jaz. Kako priti do tam.....bomo še videli....

Zdi se mi, da delujem zmedena, da menjam teme, ne vem... ampak verjetno je to posledica napornega vsakdana. Komaj čakam petek!

Prostitucija

Izbira teme za izpitno vprašanje ter moje razmišljanje, povezava z drugimi temami...

Za knjigo sem se odločila na podlagi predavanj in ker o tej temi teoretično vem zelo malo. Najprej bi se usmerila na zgodovino prostitucije. Pravijo, da je prostitucija najstarejša obrt, vendar je to precej enoznačen pojem. Vendar pa se je prostitucija kot taka pojavljala v različnih časih in pa tudi družbah, okoljih. Prve prostitutke so registrirali Rimljani, tako so bile poklicne prostitutke vpisane v posebno kartoteko. Prav tako so jih razločevali s posebno obleko in pa barvo las, od drugih žensk. Naj zgodovino prostitucije povežem s filmom Beneška kurtizana. To so bile beneške prostitutke, ki pa so imele povsem drugačen ugled kakor prostitutke danes. Kurtizane so bile tiste, ki so imele dostop do knjižnice, do izobrazbe, znanja in večina med njimi je bila dobro izobražena. Seveda je bil to tudi pogoj za dobro kurtizano, saj se je morala znati približati moškemu in mu dati kar si je želel. V filmu dobro prikazuje to, kako je mnenje družbe deljeno glede teh žensk in da večino podpore dobivajo s strani moških. Te ženske so bile osvobojene družbenih meril, ki so veljale za tedanje obdobje, kot je npr. poroka z dogovorjenim ženinom, določeno spodobno oblačenje. Ženska je bila lastnina moškega. Vseeno pa so bile nekako ujete v sistem patriarhalnosti, kakor je povedal glavni ženski lik, ujete so bile le v večjo kletko, kar ni pomenilo, da niso v kletki.
Konec 19. stoletja in začetek 20. stoletja so začeli z množičnim zapiranjem bordelov in čiščenjem ulic. Bordele pa je zamenjalo zvodništvo, prostitucija se je umaknila v podzemlje. Vse to pa je še bolj poslabšalo položaj prostitutk.
Danes se lahko ženske zavestno odločijo za prostitucijo, kar imenujemo svobodna prostitucija, ali pa so vanje prisiljene. Večina prostitutk prihaja iz tujine, bolj natančno iz vzhoda, vendar pa se prostituirajo tudi Slovenke. V Sloveniji so odpravili prostitucijo kot prekršek, a je bila prepovedana na javnih mestih kot grožnja javnega reda in miru. Takšne strategije odpravljanja prostitucije pa se osredotočajo le na odpravljanje prostitucije, ki je v polju vidnega. Še vedno pa obstaja skrita prostitucija. Vse te strategije boja proti prostituciji pa so imele veliko negativnih učinkov na same prostitutke.
Napačno je enačenje prostitucije s trgovanjem ljudi, saj ta zajema večji prostor. Prostitucija je le del trgovanja z ljudmi.
Kaj žene ženske v prostitucijo je verjetno preobsežno vprašanje, ki zahteva več različnih dogovorov, saj ni enega enoznačnega. Moramo razlikovati med ženskami, ki so se zavestno odločile za ta poklic in ženskami, ki so bile v to prisiljene. Če se osredotočim na te, ki so se za to določile same, se lahko navežem na temo o spolnih zlorabah otrok. Ženska, ki je bila spolno zlorabljena kot otrok, ima večjo možnost, da se kasneje vključi v prostitucijo. Razlogov za to je več, da se že tako počuti razvrednoteno, da ima čezmerno potrebo po spolnosti, ker ima občutek, da lahko le z njo začuti bližino, ali da jo uporablja kot beg, kot zasvojenost, ali da gre za občutek intimnosti pri katerem te oseba ne more raniti, ker ti ni dovolj blizu. Po drugi strani pa je lahko eden od razlogov, da se ženske odločijo za prostituiranje ta, da imajo malo možnosti na trgu dela. To je predvsem vpliv patriarhalne družbe, ki omejuje ženskam možnosti zaposlovanja ali pa jih omejuje s prenizkimi plačami. S tem problemom pa se srečujejo tako tujke kot tudi Slovenke.
Potrebno bi bilo dobro razmisliti o strategijah preprečevanja prisilne prostitucije ter o normalizaciji svobodne prostitucije ter o varnih načinih izvajanja te dejavnosti, ki bi ženskam omogočile bolj varno okolje ter manj stigmatizacije s strani družbe.

Vir:

Pajnik, Mojca. (2008). Prostitucija in trgovanje z ljudmi: perspektive spola, dela in migracij. Ljubljana: Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne in politične študije.

film Beneška kurtizana (1999)