Pohod: Celje-Hudičev graben-Celjska koča-Pečovniška koča-Grmada-Celje

Spet je bil čas za kakšen vzpon. Že dlje časa sva s fantom načrtovala pot skozi Hudičev graben, a ker je pot skozi veliko varnejša, če je vreme suho, sva morala počakati na primeren čas. In prišel je. Včeraj sva se iz smeri Zidani most pripeljala skoraj do Celja, pred Celjem sva zavila skozi most na desno in nato še enkrat desno. Kmalu sva opazila veliko neurejeno parkirišče pred prvim podhodom pod železniško postajo. Parkirala sva se in po smernicah odpravila proti Hudičevem grabnu. Pot vodi kakšne pol ure po cesti, ta se čedalje bolj oži. Naj vas redki smerokazi ne zavedejo, ste na pravi poti. Sama sva se nekajkrat vprašala, če greva sploh prav. Na vrhu vasi se zavije desno na gozdno travniško pot. Pot je ravna, malce se izgubi v travniku, kjer ni shojene poti in prav tako ne smerokazov, a nadaljujemo naravnost. In tako pridemo do začetka Hudičevega grabna. Najprej je pot kar složna, nekaj večjih kamnov, malce drsi, a ni problemov. Na določenih odsekih sva lahko namesto klinov vseeno hodila po potoku navzgor, saj ni bilo veliko vode. Sama sem se vseeno rajši posluževala klinov, saj zaradi kratkih nog ne morem delati daljših korakov. So pa vmes odseki, kjer so klini še kako potrebni, saj je stran čisto ravna, odrezana. Naprej pa je spet lažje, nekaj izklesanih stopničk, peska, zemlje in kamnov in že sva bila na vrhu. Naj povem, da je prav luštno hoditi po takem grabnu, sploh v tem vročem vremenu, saj si ves čas v senci in hladi te vodni hlad. Nato pa sva pot nadaljevala v malo desni smeri po hribu naprej. Pot je rahlo strma, nato pa se na vrhu malo poleže, kar pride zelo prav. Spet sva prišla do križišča, ki naju usmeri k Celjski koči. Še slabih 10min hoda in že sva bila tam. Naj vas ime koča ne zavede, saj je zgoraj pravi hotel in sploh ne veš če kot planinec spadaš tja. Poleg tega, da je tu pozimi smučišče imajo poleti bobkart stezo, katero sva tudi preizkusila. Pot iz Celja do Celjske koče, skozi hudičev graben nama je vzela približno uro in petinštirideset minut, saj previdnost pri Hudičevem grabnu ni odveč. Po malici sva se odpravila nazaj po poti, po slabih petih minutah se pot odcepi za Pečovniško kočo in Grmado. Pečovniška koča je od Celjske oddaljena kakšnih 10min in se imenuje tudi Koča pod Grmado. Nadaljevala sva mimo koče naprej proti Grmadi. Še kakšnih 20 do 30min in že sva bila na vrhu. Na vrhu naju je pričakal lep razgled proti Celju, mestu samem, na grad in celotno okolico. Spočila sva se, poslikala razgled in ostalo ter pozvonila na zvoncu želja. Poleg zvona želja je na vrhu tudi križ, ki se vidi tudi iz doline same. Ker je bila pot direktno v dolino precej strma, sva se odločila, da se vrneva po isti, sredi poti krenila desno navzdol, rekoč, kaj lahko sploh zgrešiva in nadaljevala. Po dobri uri sva prispela v dolino. Pot navzdol, ki vodi direktno do Celjske koče je res bolj turistična. Del poti je oblikovan v stopnice, pot je široka sestavljena večinoma iz peska. Resnično bolj za družinske izlete in ne za pohodništvo, saj je precej bolje hoditi po gozdnih poteh. Sploh pa je velik del poti speljan na čisto odprtem in si tako izpostavljen direktnemu soncu, kar pa v tej vročini ne pomaga najbolj pri vzponu. In tako sva v slabih 4 urah prehodila krožno pot. Dol sva prišla nekaj metrov stran od parkirišča, kjer je oznaka za Celjsko kočo. Zopet nekaj žuljev, a dober občutek, da sem zopet naredila nekaj kilometrov, občutila energijo ter zopet pogledala v dolino navzdol in se opajala z razgledom. Vsekakor priporočam takšen izlet, saj ni tako zelo naporen, le primerno obutev je potrebno imeti ob Hudičevem grabnu.

"Počitnice"

Danes je dan kot vsi drugi. Vsaj zame. Ne pa za tisoče učencev in dijakov, katerim so se danes začele počitnice. Še se spominjam, ko sem bila tudi jaz med njimi in vneto pričakovala zadnji dan šole. To, da smo bili več kot dva meseca popolnoma brez skrbi, vsaj glede šole, pa tudi še glede marsičesa, je za nas pomenilo nekaj več. Nekaj kar se veseliš, kar komaj čakaš, kar te navda z energijo, kar ti daje svobodo. In kot vse, tudi to mine. Ne da bi zdaj žalovala za preteklostjo. Moram reči, da so bila študentska leta veliko lepša, boljša in produktivnejša kot leta osnovne in srednje šole. V času študija si si oddahnil, ko si na e-studentu preveril še zadnji izpit. In šele potem so se zate začele počitnice, pa naj je bilo to sredi junija, konec junija, julija, včasih pa tudi septembra. In zdaj? Kako naj rečem temu mirovanju? Počitnice že niso, saj se ne počutim tako svobodno, veselo in navdihujoče kot sem se, ko sem si počitnice resnično zaslužila. Gre za čas, ko sem v pričakovanju, ko čakam na odgovore prošenj, ko že snujem zamisli za nove. Nikakor pa to ni čas, ki bi ga bila vesela. Seveda mi paše nekaj umirjenosti, lahkega tempa, ki me obdaja in tega da si lahko vzamem čas za izlet, dva ali pa krajše počitnice, pa vendar. Trudila sem se, da sem prišla do sem in naravno je, da pričakujem, da bom lahko izpolnila mojo željo, trud in veselje s tem, ko bom dobila delo. To je moj cilj. Trenutno največji, ki pa počiva, čaka za vogalom in upam, da ga bom kmalu našla. To je moje prvo poletje, ko dejansko nimam počitnic. Skorajda si ne morem predstavljati. Naslednje šolsko leto ne bom zopet sedla za klopi. In v bistvu me šolsko leto ne determinira več. Razen, če bi mogoče dobila delo v šoli. Sicer pa ne več. Gre samo še za leto, tedne in dneve. Od 1. januarja do 31. decembra. Leto kot tako. 17 let sem imela v glavi večinoma šolsko leto, sedaj pa ne več. Kot da sem zamenjala čas. Spremembe. Zadnje čase jih je toliko, da je skorajda preveč. A vendar sem delala, močno delala, rasla ob znanju, ga črpala in se trudila, da sem prišla do sem. In še naprej se mislim truditi, da pridem tudi dalje. Vsako spremembo sem preživela, ni jih bilo malo, in tudi te bom. Počasi, z majhnimi koraki, kakor mi tudi ustreza, bom prišla do cilja. Če pa bo treba stopiti hitreje, ubrati daljše korake, bom storila tudi to. Pripravljena sem. Pripravljena na nove izzive, nova dela, znanja in vse kar mi lahko pomaga rasti in izpolniti moja pričakovanj in cilje. Nočem pasti v tok brezupa, slabega mišljenja, zato vsakič, ko se znajdem pred tem, poglobim svoje misli in si rečem: Če sem prišla do sem, zakaj ne bi prišla še dalje? In grem. Danes, jutri in vsak naslednji dan.

Trdinov vrh 30.5.2010

Danes sem se spomnila, da nisem zapisala zadnjega vzpona. Konec prejšnjega meseca sva se s fantom v bolj oblačnem vremenu odpravila proti dolenjskemu koncu, Gorjancem, natančneje Trdinovem vrhu. Je najvišji vrh na Gorjancih, ki je visok 1178m. Poleg tega pa je tudi mejni vrh med Slovenijo in Hrvaško, zato naj vas ne preseneča, da je na vrhu postojanka tako za Slovence kot tudi Hrvate. Prav tako je to tudi vrh Sv.Gere.

Pa gremo od začetka. Pripeljemo se v Gabrje, vozimo po ozki cesti in kmalu zagledamo usmeritev za Trdinov vrh na parkirišče. Na makadamu parkiramo in se peš odpravimo dalje. Naj vas ne zmede, tako kot je naju, puščica, da gre pot za Trdinov vrh desno, markacije pa vodijo levo. Sledimo puščici. Potem pač zavije levo, ker desno je hiša, naj omenim, da ni nobene markacije. Nato pa je pot bolj natančna in označena in ni več možnosti, da bi zgrešili. Sicer je skozi gozdne poti speljanih en kup poti, pa vse vodijo v isto smer. Držimo se markacij. Večina poti vodi skozi gozd, kar je prijetno, če je bolj toplo. Po dobri uri pridemo do Gospodične. To je izvir sveže vode, kjer so včasih imeli celo bazen, t.i. toplice. Sedaj tam stoji gostišče. Lahko si odpočijemo. Prav tako pa za malo bolj lene, dobro izhodišče za na vrh, saj nas od njega loči le še slaba ura, cesta pa je speljana do gostišča. Sicer cesta vodi tudi do vrha samega, vendar bom to pustila na strani. In nato nadaljujemo drugo polovico poti. Večkrat prečkamo cesto, menjujemo gozd in nizkoraslo grmičevje. Na koncu, v zadnjih desetih minutah nas čakajo zelo strme stopnice. Ko jih premagamo smo že na vrhu, na razgledni točki. Sicer je razgleda bore malo, nekaj ga pa je, vidimo lahko Novo mesto, avtocesto in bližnje kraje v isti smeri. Nato stopimo dalje kjer lahko od blizu vidimo oddajnik, star razgledni stolp, ki se skriva malce naprej med drevjem in pa še dalje, hrvaško vojsko. Ob oddajniku lahko opazimo razbitine cerkve Sv.Jere, ter iz kamna narejeno njeno miniaturo. Na desni strani pa je hrvaška postojanka. Vreme je bilo malce hladno, zato je priporočljivo imeti dobro obleko, saj na nekaterih koncih veter kar dobro vleče, medtem, ko so drugi povsem mirni in brez vetra. Trdinov vrh je kar precej obiskan, ne sicer tako, da bi bila gužva, vendar je ljudi kar nekaj. Veliko jih štarta iz Gospodične.

Nazaj se gre po isti poti, mimo Gospodične, kjer lahko popijete nekaj kapljic te mladostne vode, kot ji pravijo in se odpravite dalje.

Kljub slabemu vremenu je bil vzpon dober, zadovoljiv. Ni preveč strm, vendar se ves čas vzpenja, enkrat manj, drugič več, zelo strmih predelov skoraj ni. Uživala sem, na začetku me je mučila bolečina v nogah, še od kolesarjenja, nato pa je tudi ta popustila in nadaljevala sem bolj samozavestno in dobre volje.

In to je bil še en osvojen vrh. Še en štempelj v najini knjižici. In še en dokaz zame, da mi lahko uspe, če le hočem.

Aktivna jaz

Zadnje obdobje ni bilo nič kaj obetavno. Nisem bila tako aktivna kot sem pričakovala, vendar vedno nisem bila sama kriva za to. Obdobje je od 29.5. do 21.6.

30.5. sem bila na pohodu, takoj naslednji dan pa sem zbolela. Visoka vročina, slabo počutje, pekoča koža. Naslednje dni pa je od tega ostala samo še utrujenost in slabo počutje. Telo je podleglo in potrebovala sem počitek, zato ves teden nisem redno telovadila. Pa tudi zadnje dni se nisem veliko trudila k aktivnosti, sicer sem želela iti na kakšen pohod pa vreme žal ni dalo.

Torej, rezultat tega je:

1x pohod 3.30h

1x hoja 2h

1x kolo 55min (več kot pol kilometra samo v hrib)

5x vadba (3x 15min, 2x 20min)

-en dan bazena

Zelo malo, premalo. Aktivna sem bila le 9 dni od 24, kar je krepko pod mojim povprečjem. Poleg tega sem imela le slabe 6ure in pol aktivnosti zunaj in in slabo uro in pol vadbe doma, kar skupaj nanese le 8h vadbe ter bazen. Naslednja bilanca mojih aktivnosti mora biti boljša, telovaditi moram bolj redno, večkrat moram izvajati tudi aktivnosti zunaj.

Mirjana Bobić Mojsilović - Dnevnik srbske gospodinje

Knjiga, ki nam odpira vpogled v zgodovino Balkana. Zgodovino Srbije od časa Tita pa vse do razpada Jugoslavije in leta 2000. Pisana je v obliki dnevnika. Vseskozi nas spremlja razmišljanje deklice, mladenke, ženske Anđelke, ki razmišlja o svojem življenju. Ker so napisana večino razmišljanja je treba knjigo pozorno brati in ne le prelistavati, saj lahko izgubimo pomembne delčke zgodbe. Naslovi poglavij izgledajo kot nekakšen opis te gospodinje, a vsebina je čisto drugačna. Recimo v poglavju Imam modre oči, sicer izvemo, da ima Anđelka res modre oči, a izvemo tudi, da naj bi pravi srbi prav tako imeli modre ali svetlo rjave oči, kar je temnejšega je že mešano s turškimi narodi. In tako se zgodba vedno znova poglablja v samo Srbijo, v njeno bistvo, življenje vsakdanjega človeka. Čeprav je Anđelka predstavljena kot nacionalistka skozi večino zgodbe, pa ne dobimo vtisa, da nam to razmišljanje vsiljuje, saj obenem kot utež predstavlja svojo mater, ki še vedno hrepeni po komunizmu in enakosti vseh narodov. Vedno znova se krešejo mnenja med obema stranema. Vedno znova pride do vpogleda v eno in drugo razmišljanje. Vse to pa nam prikazuje razklano Srbijo v času razpada Jugoslavije. Predstavljeno je mnenje večine Srbov, eni so za vojno, spet drugi niso, a vendar so vsi tako ali drugače zmanipulirani s strani predsednika, medijev in poročevanj. Anđelka se šele proti koncu knjige zaveda kako napačno je bilo njeno mnenje. Šele ko izve resnico o svojem narodu, o njihovih zločinih, ki so jih pred svojimi ljudmi tako vneto skrivali, se zave, da ni imela prav. Pa vendar ji ne moremo soditi, kot večini Srbov ne.

Knjiga je resnično dober prikaz Srbije tako za tiste, ki so razpad Jugoslavije doživeli, kot tudi za nas, ki smo kasnejših generacij. Zanimivo je videti svet skozi oči Srba, človeka, ki mu je bilo preko številnih govoric in govorov rečeno, da je najboljši. Srbije, ki naj bi bila ena boljših držav, kjer je vse lepo in dobro. In pogled na to kako stvar doživljajo ljudje, srbi. Kako lahko nacionalizem v ljudeh popolnoma zapre oči realnosti. Kako lahko ljudje kljub vsej bedi in razočaranjem verjamejo v svojo državo in to, da so najboljši. In kako so na drugi strani tisti, ki ne odobravajo dejanj nove Srbije, ki jih je sram da so srbi. Kako se mora človek, če se ne strinja z dejanji svoje države, sramovati tega kar je, skrivati. Prispodoba tega se dobro pokaže v imenovanju hrane, pasulj ni bil več pasulj, ampak je bila fižolova pašta. Sicer pa je v knjigi en kup prispodob, ki nam še bolj odprejo pogled v zgodovino države. Včasih je potrebno brati med vrsticami, ne samo direktnih besed. Treba je najti globlji pomen.

Ni čudno, da avtoričine knjige niso želeli javno objavljati in jo propagirati. Tako kot so vase zavarovani tega niso smeli dopustiti. Srbija je v tej knjigi preveč gola, preveč razgaljena. Vse preveč je resnic, ki bolijo. A vendar je prav, da svet izve. Da izve vsak bivši Jugoslovan. To je zgodba tisočih Srbov, ki so preživeli to obdobje, ne samo ene, Anđelke.

Kaj naj osebnega rečem o knjigi. Čeprav sem za branje porabila več časa, kot za kakšno drugo lahkotno branje, pa sem izvedela veliko. Veliko tistega, česar nisem vedela. Ko se je odvijala vojna, borbe za samostojnost držav sem bila še premajhna, da bi doumela. Spomnim se kako smo na rtv1 gledali posnetke, kako so Srbi napadali Bosno. Pa vendar nisem bila vpletena, niti fizično niti čustveno. Sedaj, ko sem prebrala to knjigo, mi je tema bližje. Menim, da jo bolje razumem. In mislim, da je prav, da jo upoštevam, saj mi ne vsiljuje enega mnenja. V vsaki vojni so žrtve, tako na eni kot tudi na drugi strani. In v vsaki vojni so žrtve v drugem pomenu besede, torej, zmanipulirani ljudje, ki jih v neko mišljenje vlečejo določene vplivne osebe. In čeprav smo ljudje individualisti, samo tudi kolektivisti. Moramo priznati, da človeka ni težko zmanipulirati in ga naučiti nasilja ali mišljenja, da so najboljši, boljši od drugih. Za to človek ne potrebuje veliko. Le bedo in malo spodbude in že je tam. A vendar dejanj Srbov kljub temu ne opravičujem. A malo bolje razumem tiste, ki so verjeli, ki so doma čakali na novice, ki so bile omejene in enostranske, a tega niso vedeli. Mnogim je danes žal, mnogim ni.

In še nekaj misli iz posameznik odsekov knjige. V začetku knjige avtorica piše o tem kako so se v šolah učili o Cankarju. O tem kako je zatajil mater. In izvleček iz tega je bil, da kljub bedi, revščini ali čemurkoli, matere ne smemo zatajiti. Mati je mati. In da nikogar ni bilo treba biti sram, ker je reven. To je bilo še v času Jugoslavije in Tita. Danes, ko v šolah beremo Cankarjeve zgodbe, vedno iščemo neki skrivni pomen, pomen med vrsticami. Nihče od učiteljev pa ni neposredno rekel, da je Cankar zatajil mater, in da se to ne počne. Ne, ne iščemo vrednot. Niti ni nihče rekel, da je bil Cankar razvajenec, mamin sinko, ki mu je mati mogla za vsako ceno prinesti kavo. Ne, iščemo skrivne pomene. Ne pogledamo pa dejanske zgodbe, kar nam dejansko piše. V šolah bi moralo biti več tega. Iz knjig lahko potegnemo marsikatero vrednoto, dobro besedo, ki se lahko usede v srce šolarja in tam ostane.

Kopiram še misel avtorice iz 73. strani:

"Resnica o vsakem od nas je seveda boleča. Nihče ne more o sebi govoriti samo popolne resnice, nikoli. Nihče ne bo rekel: "Jaz sem gnoj," če ne bo v kaj takega ravno prisiljen. in kdo ti bo za to hvaležen? Nihče ne bo nikoli opravil popisa svojih hudodelstev, podlih misli, zavestnih prevar, škodoželjnosti, svojih laži; prav tako ne bo nikomur, niti sebi, izstavil seznama trenutkov, v katerih je izpadel neumen, šibek, nedorasel ali ponižan, prevaran in ničvreden. Resnica o vsakem izmed nas je boleča."

Mislim, da tu ni ničesar za dodati, da sam citat pove vse. Resnico, resnico o vsakem izmed nas.

"Takšna je bila ta ljubezen, univerzalna in naučena. Ljubezen, ki jo je moja generacija posrkala, če že ne z materinim mlekom, pa vsaj z mlekom, ki smo ga dobivali za malico v osnovni šoli. danes vem, da je šlo za ljubezen, za kakršno se odločajo večvrednejši, kar pomeni, da je v osnovi izhajala iz rasizma. "Ljubim vse ljudi na svetu - tudi črnce, Cigane in Šiptarje," sem govorila kot vsi drugi iz mojega razreda, oči naše učiteljice pa so se solzile od ganjenosti. danes mi je jasno, da je bilo že samo izbiranje, na primer črncev, Ciganov in Šiptarjev jasen znak, da s to univerzalno, občečloveško ljubeznijo nekaj ni bilo v redu. "Tudi oni so samo ljudje, kot mi," je bil ključni stavek, ki je pojasnjeval razliko in izražal pomilovanje, ki smo ga mi čutili do njih; stavek, ki nas je povzdignil nad njih, ki smo jim naklonili pravico, da so z nami, ker jih imamo radi. takrat pa, takrat sem mislila, da pripadam najboljšim otrokom na svetu in da je to dovolj."

Na prvi pogled nerasistično obnašanje in vedenje, ki prikriva rasizem v samem temelju. Besede, ki že same po sebi temeljijo na rasizmu, na razlikovanju. Misel, da morajo obstajati drugi, ki jih lahko označimo za take in rečemo, da jih imamo radi, da izgledamo kot najboljši. Že z poimenovanjem delamo razlike. In kot pravi avtorica se tako dvignemo nad tiste, za katere pravimo, da so nam enaki in da jih imamo radi. Ujeti v lastno zanko, vendar se tega ne zavedamo, dokler stvar ne pogledamo pobližje ali nas kdo seznani z njo. Če smo dovolj odprti bomo uvideli našo napako in iskali druge načine, če ne, nam še vedno ostane navidezno in nerealistično strinjanje, da smo vsi enaki.

Resnično priporočam knjigo tistim, ki jih ta tema zanima. Ki je odprt za nove poglede na srbski narod in ki skuša najti resnico, spoznati delovanje sistemov, ljudi posameznikov, skupin in množic.

Postala sem uni.dipl.socialna delavka

In je mimo...moja diploma namreč. V petek 11.6.2010 sem uradno postala uni.dipl. socialna delavka. Že ob 9h zjutraj sem imela uro zagovora. Bila sem vsa neučakana in precej živčna, saj nisem vedela kaj naj pričakujem. Najprej me je presenetilo to, da sta bila v komisiji le dva člana, saj se je tretja članica nekje zadržala. Potem so sledile težave s ključkom, na katerem sem imela predstavitev v powerpointu, zato sem priključila kar svoj računalnik. In po nekaj minutni zamudi, ki je nastala zaradi zamude mentorja in tehničnih težav, sem končno začela svojo predstavitev. Na powerpointu sem imela v večini napisane le najpomembnejše besede in pa določene citate iz intervjujev, ki so dopolnjevali moj govorni nastop. Predstavitev je bila kratka in jedrnata, imela sem manj kot 10min, saj se mi zdi, da je bolje govoriti krajši čas, kot predolgo. Vedno pa je potrebno razmišljati tudi o tistih, ki čakajo na zagovor za nami. Čeprav smo v tem primeru imeli zagovor le jaz in pa kolegica in kolega, ki sta imela diplomo skupaj. Med predstavitvijo sem bila malce živčna, a vendar sem se nekako umirila in kolikor toliko dobro predstavila moje delo. Nato pa sem se usedla pred komisijo in počakala na komentarje in vprašanja. Najprej je komentar podal moj mentor, ki je razložil moj namen naloge in podobno, omenil je tudi nekaj podrobnosti, ki sem jih jaz pri predstavitvi izpustila, nato pa mi zastavil vprašanje o tem, kako bi lahko socialna delavka v šoli pripomogla k večjemu sprejemanju in toleranci. Prav tako je bilo vprašanje tudi zakaj so učenci v šolah tako netolerantni in diskriminatorno usmerjeni proti učencem tujim državljanom. Na ta dva vprašanja sem lahko odgovorila brez težav, saj sem dobro spoznala to problematiko tekom raziskovanja in predelovanja literature. Nato pa je bil na vrsti drugi član komisije, ki me je sprašal kar štiri vprašanja. Spraševal me je večinoma teoretična vprašanja, od tega zakaj moramo omeniti etnično občutljivo socialno delo, če pa že imamo socialno delo, kateri so dejavniki, ki vplivajo na sprejemanje in vključevanje učenca v novo okolje. In pa še dva vprašanja, katera sem pozabila. Verjetno zaradi živčnosti, saj me je pri vsakem vprašanju bolj oblivalo. Mislim, da na koncu nisem izgledala več tako kompetentna in samozavestna kot sem na začetku. Skušala sem čim boljše odgovoriti na vprašanja, vendar me je vmes tudi izdala živčnost. Težko sem razmišljala in ker sem skušala zajeti vse, sem se zmedla in nekaj stvari tudi pozabila. Tega ne bi smela. Ne bi smela dopustiti, da me živčnost tako iztiri. Čeprav mislim, da sem nekako vseeno dobro izpeljala, kljub manjšim težavam. Toliko vprašanj sem dobila zato, ker tretje članice v komisiji ni bilo in pa ker smo imeli dovolj časa. Moram pa reči, da nisem pričakovala tako zapletena vprašanja. Vprašanja niso bila točno zastavljena oz. da bi lahko neposredno poznal odgovor, ampak tako da si moral precej razmisliti kako boš odgovoril. Verjetno je tako tudi prav, saj gre za diplomo in ne standardni zagovor nekega manj pomembnega izpita. In to lahko pričakujemo, vsi diplomanti. Lahko gre lažje, lahko težje, verjetno predvsem odvisno od komisije. Zato je dobro, da imamo mentorje, ki si vzamejo čas za nas, ki nas dobro usmerjajo in nam pomagajo, da zajamemo vse kar je pomembno. No, v glavnem. Po dobrih 20 min se je končal tudi del z komentarji in vprašanji in na vrsti sta bila moja kolega. Nato smo vsi skupaj zapustili prostor ter se po minuti ali dveh vrnili in izvedeli ocene. Z zapisnikom o uspešno opravljenem zagovoru smo se nato napotili v referat, kjer so nam vzeli študentske kartice in nam sporočili, da dobimo potrdila o naši izobrazbi enkrat naslednji teden. In tako danes čakam, da dobim potrdilo s katerim bom lahko uveljavila svoje pravice in obveznosti ter uredila vso potrebno dokumentacijo. Do takrat pa sem nekje vmes, nisem več študentka, kar je jasno, obenem pa se ne morem prijaviti na zavod za zaposlovanje, dokler pač ne dobim potrdila.

In tako je minil dan, ki je bil pomemben korak v mojem življenju. Mislim, da to šele dojemam. Ne vem če sem si čisto jasna v tem, da je študija resnično konec in da sem dobila izobrazbo za katero sem se vsa ta leta toliko trudila. Postala sem diplomantka. Mogoče res čez noč, a trud za to je trajal več let. In ponosno povem, da sem prva v naši družini, ki sem uspela z izobrazbo priti tako daleč. Upam, da jo bom znala dobro izkoristiti in uživati v njej in v delu, ki sem si ga pred petimi leti izbrala. Ni mi žal, da sem se odločila za ta faks, ni mi žal, da sem postala socialna delavka, kljub temu, da delavnih mest ni. Izbrala sem si tisto, kar rada počnem, kar mislim, da me lahko izpopolnjuje in v čemer lahko rastem. Upam, da bo tudi moja služba tako polna, zanimiva in mi bo omogočala dobro življenje, življenje v katerem bom uživala, ko sem bom lahko vsak dan prebudila in z nasmehom odšla v službo. Vendar vse to še pride. Samo počakati je treba, saj se mora še vse zgoditi in razjasniti. Dotlej pa se bom trudila, da bi lahko, kolikor bo mogoče, izkoristila svojo izobrazbo.

Nikon Jaz sem ...

Kot ena izmed mnogih sem se prijavila na Nikonov natečaj. Izbrala sem si frazo JAZ SEM sveža, ker moja slika pač predstavlja svežega tulipana pokritega z jutranjo roso. Slika je iz dvorišča mojega fanta, kjer je vedno cvetoče in pestro obarvano. Prepričana sem, da slika ni kar tako, saj je zanjo potrebnega kar nekaj truda, da tako zajameš barvo tulipana in obenem kapljice rose, ki polzijo po njem. Ne prepričajo me slike, ki niso avtorske, ki so skopirane iz kakšne internetne strani. Bolj me navdušijo slike, za katere se je resnično treba potruditi ali pa ki nastanejo kar tako, iz trenutka. Na fotografijah obožujem barve in naravo. Rada slikam živali in poglede iz različnih krajev in koncev. Prav tako je lepo slikati tudi vodo, sploh potočke.
Slika, izbrana za ta tečaj je slučajno tulipan, ker se mi je zdela še najlepša in še najbolj posebna iz vse zbirke mene in mojega fanta odkar skupaj fotografirava. Upam, da kdo to ceni tako kot jaz in bo že zato podpiral moj namen. Sprejemam tudi komentarje...
Povezava je na desni strani pod imenom: jaz sem sveža ali pa spodaj:
http://jazsem.nikonsvet.si/gallery/47/item/7022

Celotna slika pa je:

Hvala!

Boris Kolar: Iqball hotel

Odločila sem se, da bom sodelovala v bralnem projektu naše knjižnice. In sicer Valvasorci beremo skupaj. Namen tega je, da pridejo v ospredje tudi knjige, ki so vse prevečkrat spregledane. Poleg tega je namen tudi, da knjige dobijo komentarje, te pa lahko usmerjajo bralce v to ali jih bodo prebrali ali ne.

Na voljo je 21 knjig, vsak naj bi prebral pet izmed njih, med katerimi sem si že označila nekatere, ki me glede tematike bolj privlačijo kot druge. In prva na vrsti je bila knjiga z naslovom Iqball hotel.

Kaj naj rečem o tej knjigi? Na začetku me ni povlekla k sebi, tako, da sem jo precej s težavo brala. Šele nekje na sredini sem se ujela v njen tok in začela povezovati njeno zgodbo in razumeti ozadje. Čeprav ga mogoče niti na koncu nisem. Zame osebno precej težka knjiga, ker gre za nenehno preskakovanje miselnega toka. Poleg tega se pisatelj ves čas zapleta v mrežo svojega poklica, biologa, in z natančnostjo opisuje dogajanje med žuželkami, večjimi živalmi, vedno znova omenja veter, ga opisuje. Mislim, da se tukaj lahko človek kaj hitro izgubi. Zgodba večinoma govori o treh glavnih junakih, zanimivo je, da so vsi belci, priseljenci v Afriki. Prvi glavni junak je človek, ki sredi puščave, v bistvu sredi ničesar postavi hotel, po katerem je imenovana tudi knjiga, saj je rdeča nit celotne zgodbe. Drugi je misijonar, ki vedno znova preklinja črne ženske, saj naj bi te zavajale moške. Tretji pa je bivši vojak, ki pripoveduje izjemne zgodbe. Čez polovico knjige se ugotovi, da so vsi trije junaki nekako povezani, čeprav se dva med seboj niti ne srečata. Poleg tega je tu tudi časovni vložek, ki ga najbolj občutimo na koncu knjige, ki preskoči kakšnih 60 let naprej.

Knjigo mi je bilo precej težko brati. Mogoče tudi zato, ker že lep čas nisem poskusila brati kaj podobnega, ali pa tudi zato, ker me enostavno take knjige ne pritegnejo. Sicer je na koncu priporočilo, da si knjigo preberemo vsaj še enkrat, če ne celo dvakrat, da bi razumeli celotno zgodbo, dogajanje in pojavo. Vendar me knjiga ni toliko prepričala, da bi jo šla brati še enkrat. Mislim, da sem dokaj pozorno brala, razmišljala, saj sem v knjigi iskala neko rdečo nit, neko zgodbo za vsem tem ozadjem, nek smisel, ki pač že mora biti. In mislim, da mi je večina tega prav uspela, saj, ko sem brala priporočila knjige na zadnjih straneh, je prijateljica pisatelja povedala, kdaj je ugotovila kakšno povezavo in razumela določeno dejanje, ali pri prvem, ali drugem ali celo tretjem branju. Večino tega sem jaz ugotovila že v prvem. Vendar ni vrag, da ne bi knjige bolje razumela, če bi jo prebrala še enkrat. Pa nimam volje do tega. Tako sem v majhen kvadratek na listu, ki je namenjen mojemu mnenju napisala: "Miselni tok pripovedovalca vedno znova preskakuje, zato je potrebna dobra koncentracija ob branju. V knjigo se je treba poglobiti, če jo želite razumeti. Preveč je vmesnega razpredanja." In že je bil kvadratek poln. Raje bi k temu dodala ta zapis na blogu, mislim, da bi marsikateremu bralcu bolj osvetlil pogled, kot pa ti trije kratki stavki.

Knjigo bi priporočala predvsem bralcem, ki imajo radi težje knjige, ki se radi poglabljajo vanje in v njih iščejo smisel, ki je ponavadi zakrit. Prav tako bi jo priporočala bralcem, ki so navdušeni nad puščavsko naravo. Ne morem trditi, da je knjiga slaba, ker ni, a vendar me njen žanr ni navdušil, pisatelj pa je imel verjetno velik razlog, da jo je pisal celotnih 10 let.

Korak naprej

Danes sem dobila pošto. Zdaj je dokončno. 11.6. bo dan, ko bom prestopila korak od študenta do iskalca zaposlitve. Dobila bom nov status. Status odraslega, ki plačuje davke, ki nima ugodnosti, ki išče zaposlitev, ki dela in služi, ki si ustvarja družino. Adijo študentske ugodnosti, adijo neurejeni urniki in adijo štipendija. Saj ne, da bi izrabljala študentske ugodnosti, bone za prehrano skoraj nisem kupovala, niti nisem obiskala na ducate študentskih žurov, sem pa vedno znova kupovala karte za kino ali pa bordanje s popustom za študente. Zdaj bo treba odšteti kakšen evro ali dva več. Pa tudi to me ne boli tako kot to, da ne bom več študentka. Že lansko leto, ko sem zaključila z izpiti in predavanji mi je bilo nelagodno. Nič več predavanj, nič več sedenja v polni ali pa napol prazni predavalnici, nič več kofetkov med predavanji, sendvičev iz avtomata, Ljubljane, stanovanja, nič več vsakodnevnih stikov s kolegi s katerimi smo skupaj hodili na faks celotna 4 leta. Sedaj pa je tu še izguba statusa. Mogoče se komu zdi, da pretiravam, zato o tem nerada govorim, ampak če pogledam globlje, me prav zmrazi. Čez slaba dva tedna bom diplomantka, uni.dipl.socialna delavka. Super. Uspelo mi je. Ampak. Urediti bo treba na tone papirjev, skakanja bo iz ene ustanove v drugo, pisanje na tisoče prošenj, upanje na delovno mesto za pripravništvo. Vedno znova bo treba biti pozoren na malenkosti, ki ti lahko odžrejo zaslužek ali pomoč. Tako kot sem sedaj vsako leto podaljševala štipendijo, bom sedaj morala socialno pomoč, no, vsaj dokler ne najdem zaposlitve. Pa vendar bi tako zelo rada delala in služila lasten denar. Bila samostojna. Status odraslega mi še ne pomeni popolne samostojnosti, vsaj ne dokler bom živela doma in dokler me bo preživljal kdo drug. Če ne bo službe bo socialna pomoč, vsi pa vemo, da je z 200€ precej težko živeti spodobno ali pa v svojem stanovanju. Ampak če mi uspe najti službo in imeti stalen dohodek se bodo zame odprla vrata v samostojno življenje. To je moj cilj, že od nekdaj. Imeti lasten dom, družino, službo in življenje. Mogoče ne bo popolno, pa vendar nekaj bo. Mogoče je to, da se bom morala preživljati sama, toliko težje od tega, da sem študentka in me preživlja družina, pa vendar to ni v moji naravi. Upam, da je pred mano svetla prihodnost, to me drži pokonci. Upanje. Saj trenutno vidim le temo, temo v kateri tipam. Ne vem kaj bo prinesel jutrišnji dan, niti ne vem kaj bo prinesel datum 11.6. Vem le, da takrat ne bom več študentka in da bom dobila nove obveznosti, pa tudi ugodnosti, a vendar bo teh manj, kot jih je bilo do sedaj. Kaj bo pa naprej pa je še bolj črno. Popolna tema. Zato obstaja upanje. Upanje v dobro. In to me žene dalje. Upanje, da se tudi zame najde prostor. Prostor kamor spadam in kjer bom lahko dajala delček sebe in ob tem dobivala delčke drugih nazaj in tako polno živela.

Zadnjič sem staremu atu rekla, kako nam je vedno v glavo vcepljal misel, da naj se učimo in hodimo v šolo, da bomo imeli službo. In sem ga vprašala kaj pa zdaj, ko sem 17 let hodila v šolo, se pridno učila in dosegla diplomo. Je rekel, da je to težko vedeti, ker so se spremenili časi. Res je. A vendar smo rasli z mislijo, da lahko dobiš dobro službo samo če se pridno in dolgo učiš. 17 let. Niti pomislila nisem, da se že tako dolgo izobražujem. In zdaj bi res morala imeti nekaj od tega, ne samo jaz, vsi moji kolegi, vsi študentje, ki so se trudili dokončati študij z mislijo, da bodo nekoč delali tisto, kar ljubijo. Imeti poklic, ki te zanima, ki te naredi popolnega, zaradi katerega ti zjutraj ni težko vstati. To želim. In to verjetno želi večina nas študentov. V takem prepričanju smo tudi rasli. Sedaj pa je pred nami le tema. Ne vemo kam se podajamo, kaj nas čaka in ali bomo zadovoljni in srečni ali ne ampak prestopiti je treba ta prag in pogumno zakorakati prihodnosti naproti. Upam, da nam uspe.