Pohod na Sv. Lovrenc in Veliko Kozje

Pot naju je tokrat vodila na Sv. Lovrenc, ki je v tem času znan po cvetočem travniku encijana ali t.i. svišča. Lovrenc se nahaja na območju Posavskega hribovja, blizu bolj znane Lisce. Izhodišče je lahko Breg, če se pripeljete z vlakom, sicer pa je boljše kreniti iz vasi Okroglice. V Bregu se tako usmerite proti vasi Okroglice in Razborju, kasneje proti Okroglicam. Ob cesti boste kmalu zagledali nekaj ribnikov, na vrhu le teh pa je neurejeno parkirišče, kjer lahko pustite avto. Pot naprej je označena z znaki in markacijami. Sicer naj bi pot trajala kakšno uro, vendar sva jo midva prehodila v dobrih 50 minutah z nekaj postanki. Pot je delno strma, vendar ni tako zahtevna. Meni je nekako samo primanjkovalo energije in pljuča se kar niso in niso hotela navaditi na okoliščine. Pa vendar sva uspela priti do cilja. Na žalost je encijan bil šele na začetku cvetenja, tako da ga ni bilo veliko. Vseeno pa so bili tisti cvetovi, ki so bili odprti, prav prekrasni. Grozno je, da je bilo potrebno okoli travnika postaviti ograjo, ki ločuje ljudi do teh prelepih cvetlic, vendar še vedno ni garancija za to, da nekdo ne more noter. Zato se okrog ves čas sprehaja gozdni čuvaj oz. čuvaj encijana. Prijazen možakar, ki rad kaj pove o teh prelepih cvetlicah. Razgled je prav tako lep, vidi se na dolenjski konec, Lisco in še nekaj bližnjih vrhov. Pot pa sva nadaljevala v smeri Velikega Kozjega. Oba hriba, tako Lisca, kot tudi Veliko Kozje, sta od Lovrenca oddaljena približno uro in pol hoje, a vendar sva izbrala slednjega. Pot je na začetku položna, široka, kratek čas se sprehajate po ozki potki, ki jo krasi položna trava in iglavci, kar izgleda prav idilično. Nato pa se pot začne vzpenjati in se vzpenja do vrha. Kmalu vas obdajajo samo še bukve. Na poti sta dve tabli, na eni piše dinozaver, kaže pa na skalo v kateri lahko prepoznate glavo dinozavra. Moram reči, da je nekdo imel zelo veliko domišljijo, da je to opazil, saj si brez table sploh ne bi ogledala te skale, kaj šele ugotovila, da lahko izgleda kot dinozaver. Na naslednji tabli piše jezero 200m. Ne morem verjet, ampak dejansko sva nasedla tej fori. Tako sva videla t.i. jezero, ki je bilo bolj podobno kakšni mlaki ali malo večji luži. Pač brezveze prehojenih 400m, toliko v vednost. Pot kmalu postane položnejša in hodimo po vrhu grebena, ko pridemo do drevesa na kateremu z oranžno barvo piše CILJ ter VRH. In to je to. Sredi bukev, popolnoma brez razgleda je vrh. In seveda, ker se nama ni dalo hoditi še naprej po markirani poti, ker sva pač mislila, da je to to in ker pot naprej vodi do Gašperjeve koče, na katero pridemo iz Zidanega mosta, nisva poti nadaljevala. Na žalost. Kasneje, ko sva doma pogledala na internet, sva ugotovila, da je potrebno še nekaj sto metrov, da pridemo do razgledne točke, kjer je tudi skrinjica s štempljom. Na vrh sva pa le prišla. Za štempelj pa bo treba še enkrat gor, če se bova tako seveda odločila in če se bova, naju bo pot vodila iz Zidanega mosta, da bo vsaj nekaj drugače. In to je bilo to. Vrnila sva se po isti poti nazaj do Lovrenca in potem do ribnikov. Dobre štiri ure pohoda, od tega kakšne tri ure in pol same hoje naju je prijetno utrudilo. Lepše bi bilo, če bi bilo vreme bolj naklonjeno in bi sonček sijal večji del dneva in ne samo proti koncu, vendar je bilo vseeno lepo. Spet sva naredila nekaj kilometrov, ki jih lahko zabeleživa in se ponovno razgledala po bližnji okolici. Sava od daleč izgleda presenetljivo lepa, mirna in zelo zelo velika. Kot neka široka kača, ki si utira pot v dolini, okrog nje pa polno zelenečih travnikov ter obdelanih polj. Pogled na brsteča drevesa, travnike polne rumenih regratovih cvetov in pa zeleno dolino je za vtisniti si v spomin, ker pa to ni vedno dovolj sva seveda uporabila fotoaparat.

Arburetum Volčji Potok

V tem in naslednjem mesecu Arburetum Volčji potok gosti razstavo dinozavrov. In ker so me dinozavri že od malega zanimali, ko sem še zbirala revije in sestavljala okostje, sem pod nujno morala iti tja. In prejšnji vikend je bil kot naročen. Kljub napovedanemu dežju se je prikazalo sonce in na hitro smo se odločili, da gremo. Tokrat s fantom nisva šla sama, ampak sva s seboj vzela mojo mami in sestrico. Moram reči, da so dinozavri še posebej zanimivi za otroke, vendar pa tudi mene niso pustili hladne. So v naravnih velikostih in dobro izdelani. Vendar pa, kot sem si predstavljala, sploh niso tako veliki. V filmu Jurski park je vse tako napihnjeno predstavljeno, človek je komaj toliko velik kot pol gobca Tiranozavra, v resnici pa njegov gobec sploh ni tako velik. Pa tudi ne bi mogel biti, glede na to, da meri v višino kakih 6 metrov. In ko si to pogledaš od blizu, se ti ne zdi veliko. Želim si pa obiskati kakšen muzej dinozavrov, kjer bi si lahko ogledala še prave fosile in še več podobnih maket dinozavrov.

Sicer pa je poleg dinozavrov trenutno še razstava orhidej, nekatere so prav presunljive. Veliki rožnati cvetovi, cvetovi čudnih oblik, še zdaleč niso enaki našim trgovinskim orhidejam, pa tudi cena se precej razlikuje. Orhideje so v zaprtem rastlinjaku, ki ima visoko vlažnost, zato se moraš na začetku sploh navaditi na takšen postan zrak. Nekaj je že tulipanov, več pa naj bi jih pripeljali 24. aprila, ko se bodo predstavile različne cvetlične hiše. Prav tako še vedno cvetijo narcise, vseh sort. Pa tudi nekaj drugih zgodnje pomladanskih rož je mogoče opaziti. Kljub temu, da je večina parka še travnato zelena in gozdno rjava, pa je bil obisk zanimiv. Sicer krajši, ker si pač nismo vzeli časa prehoditi celotnega parka.

Me je pa grozno motila vsa ta gužva. Vsepovsod polno ljudi, ki so se kar trli okoli dinozavrov. Kljub zaščitni vrvici, ki naj bi predstavljala ograjo in prepovedovala dostop k dinozavru, so ljudje svoje otroke spuščali notri, da so se ti plazili po njih. Tabla, da se to ne sme, pač nikogar ne ustavi. In potem razloži svojemu otroku, da se to kljub temu, da vsi počnejo, ne sme. In seveda smo enkrat to pravilo prekršili tudi mi. In zakaj ne? Če pa že vsi. Seveda pa nismo pustili tamali, da bi rukala dinozavre, se plazila po njih in jih ruvala ven. Skoraj ne moreš verjeti, ampak dejansko je tako. In starši? Nič. Sploh nič ne rečejo, ampak le veselo slikajo. Ja še to. Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, da fotoaparatov ne bi bilo. Prav vidi se, da smo v novi dobi. Skoraj nikogar ni brez fotoaparata, z mano vred, in vsi se samo trudimo ujeti čim lepši trenutek v sliko. In ko se to spravi delati okoli 100 ljudi na majhnem prostoru, je prav neznosno. Vsi bi se slikali in ne moreš nič, kot da v sliko zajameš še kopico tujih ljudi in otrok. Tako to je. Takšni smo. Pa vendar bi morali razviti neko kulturo, da bi bila vrsta ali kaj podobnega, za slikanje. Da pač pri neki stvari stojiš samo ti, in ne še tisoč drugih ljudi. Da če čakaš na lep posnetek, ne hodi vse več ljudi tja zraven. Neka kultura, ki bi pomenila precej boljše počutje, razumevanje in slike. Ah, samo to pri nas ne bo uspelo. Zares ne. Ljudje se raje gnetejo in ko pridejo na svoj račun tega maksimalno uporabijo, četudi morajo v eni pozi stati minuto ali dve. Da se le poslika vsaj čisto identičnih slik. Nimaš kaj, tako je.

Ampak vseeno je bil izlet dober. Prav tako kot tortilja v Mc'Donaldsu, ki sem si jo privoščila na poti domov. Hehe...

Moje likovno ustvarjanje

Ker sproti predstavljam delčke sebe, svoje razmišljanje, želje, interese, pa sem se odločila predstaviti še moj hobi. Hobi, ki je dolgo miroval in čakal, da ga spet uporabim in doživim. Vedno sem rada risala, slikala, ustvarjala nasploh. Po osnovni šoli sem ta hobi potisnila v kot. Pa sem se sedaj zopet odločila, da lahko ustvarjam, če želim. Poleg risanja s svinčnikom sem se navdušila nad slikanjem z akrilnimi barvami. To pa zato, da lahko delam lepe slike na platnu, da lahko izrazim barve, motive, ki me zanimajo. V tehniki se še iščem. Učim se še. Vendar vsakdo pravi, da imam smisel za slikanje, risanje, zato menim, da moje delo na tem ne bo odveč in bo obrodilo lepe sadove. Če ne drugega pa sadove za mojo dušo. Če se izražaš daješ del sebe, del svoje duše, pokažeš svoje misli, razumevanje sveta in to ponudiš drugim. Včasih mi paše se usesti sredi sobe, se pripraviti in slikati. Včasih pa ne najdem volje, časa ali pa navdiha. In počakam, počakam da ta pride. Slike slikam počasi, nekatere pa hitreje, odvisno od zahtevnosti in tehnike. Upam, da se bom sčasoma naučila neko tehniko, ki mi bo najbolje ležala in jo potem lahko dobro izrazila. Zaenkrat se navdušujem nad slikami, ki imajo barvito ozadje in črno ospredje nečesa. Takšna slika se mi zdi močna, čeprav ni tako zahtevna. Pa da ne bom samo govorila o slikah, naj jih nekaj tudi pokažem.

Prva slika je narisana avgusta 2009 za darilo tastu. Druga prikazuje konja iz precej težke dispozicije, kar sem ugotovila šele kasneje. Pa vendar menim, da ni slabo narisan. Nato sledijo slike iz akrilnimi barvami. Najprej moja prva, kjer sem v bistvu še spoznavala barve in možnost njihove uporabe. Tema je plaža, pač čisto osnovna zadeva. Nato sem se odločila narisati konja, bolj natančno konjsko glavo. Slika je sicer precej temna, vendar paše v svetel prostor. Temna je pa zato, ker je temen konj, ozadje pa je pozni večer, ko se je sonce že spustilo za hribovje. Tretja slika je nastala po navdihu na Bohorju za novo leto. Lep zimski jutranji pogled skozi okno v dolino, ki je bila prekrita z meglo. Prva slika naslikana po moji meri oz. po fotografiji, ki sem jo sama posnela. Četrta slika je takšna tehnika oz. motiv, ki sem rekla, da sem zanjo najbolj navdušena. Lep sončen zahod, v ospredju pa gepard, ki leži v travi. Zdi se mi precej izrazita slika. Mogoče zgleda čisto enostavna, pa vendar ni, saj je potrebno za sončni zahod uporabiti le dve barvi, rumeno in rdečo, teh prikazati pravo prelivanje in prehajanje iz ene v drugo, nazadnje pa dodati pridih modrega neba visoko zgoraj. Trenutno slikam temo starega mostu nad reko po neki drugi sliki, pa vseeno malo po svoje.

Tako, pa sem predstavila še nekaj sebe. Vem, marsičesa se da naučiti, pa vendar le do neke mere. Upam, da bom jaz to mero prekoračila in pokazala kaj znam, da imam smisel in občutek za slikanje in risanje.

Aktivna jaz

Pa je spet skoraj mesec naokoli in novi rezultati moje vadbe. Minilo je 26 dni od zadnjega javljanja in čas je že da zopet pogledam bilanco.

Datum: 11.3. - 5.4. (26 dni)

Aktivnosti brez štetja enega boardanja so trajale v teh 26 dneh točno 13h in 45 min. Torej, sem čas vadbe prevej izboljšala. Od tega je bilo aktivnih 17 dni, kar je več kot polovica, kar prav tako nakazuje na izboljšavo. Pa poglejmo še podrobnosti.

Vadba doma je bila sestavljena iz različnih vaj. Poleg osnovnih korakov trebušnega plesa (belly dance), sem delala še nekaj vaj fat burninga z belly dance, fitnes verzijo, core conditioning, ki je daljša vadba, za celotno telo ter navadno vadbo sestavljeno predvsem iz vaj za zadnjico in noge pod imenom vaje proti celulitu, ob tem še nekaj trebušnjakov ter vaj za meča. Pri tem gre za kratko vadbo, 10min, vendar precej intenzivno, poudarjeno na raztezanju in krepitvi mišic.

Čas vadbe doma:

Vadba: 1h 25 min

Belly dance: 2h 30min

Fat burning: 1h 30min

Fitnes belly dance: 30min

Core conditioning belly dance: 50min

Skupaj vadbe doma: 6h 45min

Vadbo sem doma izvajala 13 dni, včasih s kombiniranjem aktivnosti zunaj.

Aktivnosti zunaj niso bile tako pogoste, saj so odvisne od vremena. Sem pa dvakrat uporabila kolo, enkrat daljšo hojo, dve hoji z utežmi na nogah, en daljši pohod ter eno boardanje.

Čas aktivnosti:

Kolo: 1x 50min, 1x 60min

Hoja uteži: 2x 25min

Hoja: 1h

Pohod: 3h, od tega 1.50 navhrib

Board: en dan

Zunaj sem bila tako aktivna 7 dni.

Moja bilanca se je precej izboljšala. Tudi moč mišic je malce boljša, vendar je potrebno še veliko dela, da pridemo do boljših rezultatov. Zdaj, ko je toplejše vreme upam, da bo več možnosti za rekreacijo s kolesom, da pridobim na kondiciji ali pa za sprehode z utežmi, ki prav tako malo povečujejo moč v nogah in tako je malce večji učinek, kot če bi se sprehajala brez njih.