Počitnice Rovinj, Kamp Amarin 21.-29.8.2010

Včeraj sem prispela domov z 8-dnevnega dopusta na hrvaškem morju. Že dolgo nisem počitnikovala na morju, kaj šele na Hrvaškem. Ker pa letos s fantom kampirava sva se odločila poleg variante v hribih, izkoristiti še bolj ležerno varianto morje na Hrvaškem. Takoj sem se odločila za Rovinj, ker mi je bilo mesto všeč že ko sem se pred časom peljala mimo. Sploh pa je lokacija dobra za ogled Limskega kanala in pa tudi Brionov. Moram reči, da sem presenečena nad tujimi turisti, saj med njimi prevladujejo Nizozemci in pa Nemci, nekaj je tudi Italijanov, drugih pa je le za vzorec. In tako je bilo to prav lepa in zanimiva izkušnja, saj je narod precej prijazen, miren in pa kulturen. Za kampiranje sva si izbrala kamp Amarin, ki je od mesta oddaljen nekaj kilometrov severneje, s kolesom vzame cca. 20min. Sicer je pred njim še en kam, za katerega pa se nekako nisva odločila. Že takoj, ko sva prišla sva si ogledala del parka, kje so parcele, kje je morje, restavracije in podobno. Po premisleku sva se odločila za neparceliran del kampa, ki stoji med apartmajskim naseljem in pa parceliranim delom parka le nekaj metrov oddaljen od restavracije in plaže. Neparceliran del pa predvsem zato, ker je tam precej dreves, ki nudijo senco, ker je blizu plaže in ker si lahko šotor postaviš kamor ti pač paše in ga vmes tudi prestaviš, če ti odločitev ni všeč. Parcelirani prostori so veliko bolj sončni, saj jih obdajajo le manjša drevesa in pa omejeni s postavitvijo šotora, prikolice ali avtodoma. Vendar pač kako komu paše. Naj omenim tudi to, da je v kampu posebej prostor za pse oz. kje lahko ljudje s psi kampirajo, ta del se nahaja bolj stran od plaže, vendar blizu marketa. Od recepcije pa do prostorov za kampiranje je nekaj metrov hoda po soncu, ker ni nobene sence. Avto lahko parkirate zraven šotora, so pa urejeni parkirni prostori tudi za tiste, ki imajo avto raje pod streho oz. zaščitno mrežo in za tiste, ki so v apartmajih. Torej, izbrala sva si senčno mesto blizu plaže. Na plaži sta dve restavraciji, spodaj je restavracija in picerija, ki je cenovno bolj na dosegu in odprta čez cel dan, zgoraj pa bolj uraden del restavracije, ki nudi zajtrke in večerje, kamor večinoma hodijo tisti iz apartmajev. Spodnja restavracija je glede cen zmerna, za dobro kosilo s pijačo za dva se odšteje cca. 140kn, medtem, ko zgornja ponuja večerjo v ceni od 100kn na osebo. Spodnja restavracija ima tudi teraso kjer zvečer vrtijo živo glasbo ali pa imajo kakšne druge zabavne dejavnosti. V času najinega bivanja so imeli dvakrat musical. Izbor glasbe je precej okrnjen, ker igrajo večinoma že zlajnane stare tuje komade. Imajo pa tudi animacijo za otroke, zvečer mini disco, popoldne druge igre, kjer lahko zamotijo otroke, da imajo starši nekaj časa zase. To mi je pomembno omeniti, čeprav sama še nisem v tem. Poleg tega naj povem, da je zraven restavracije bazen s toboganom, ki ga v večini izkoriščajo otroci in pa starejši. Popoldne je tam tudi vodna aerobika, ki pa je precej bolj zanimiva in zabavna od naših v slovenskih toplicah. Glede vode v bazen ne morem reči ničesar, ker se tam nisem kopala, ko pa imam pred nosom lepo plažo in slano morje. Plaža kampa je precej dolga, prvi del je prodnat, vendar je večinoma nabit z ljudmi, tako da sva se midva raje usidrala nekaj metrov naprej, kjer je plaža sicer malo bolj skalnata, vendar vmes tudi prodnata. Na plaži so tudi tuši z mrzlo vodo in pa preoblačilnice. Poleg tega je na enem delu tudi manjši bar za pijačo in sladoled, vendar so cene v njem precej nabite. Plaža je popolnoma na soncu, si pa nekateri izberejo senčni del, ki je nekaj metrov oddaljen od morja, preko pešpoti. Vendar sama nisva izkoriščala tega, saj je dobro imeti prtljago na vidiku. Morje je bilo kar čisto, z izjemo nekaj dni, ko so valovi prinesli trave in nekaj umazanije, vendar je tega precej manj kot na določenih naših obalah. Če se z mislimi preselim nazaj v kamp, naj omenim še market, ki stoji malo višje in ponuja osnovno oskrbo. Glede na majhnost marketa je ta dobro založen čez cel dan. Midva sva izkoristila predvsem pakirano meso, ki je povečini puranje ali piščančje, da je hitro spečeno, marinirano ali ne. Potem imajo tudi dobro izbiro mlečnih izdelkov, pijače, tudi piva, sladkarij, prigrizkov. Malo manjša izbira je glede omak za špagete, saj imajo le večje kozarce in le rdeče omake. Sicer pa se najde kar se išče. Zelenjava in sadje sta v kar dobrem stanju. Kruh je na voljo tudi v pakiranju po dve kajzerici ali pa po dve ali štiri črne ali polnozrnate štručke ter kilske štruce, francozi in podobno. Nekaj malega je tudi stvari za osebno higieno in pa kampiranje ter blazin za na vodo. V glavnem lepo založena trgovinica. Zraven je še manjša trgovinica z rečmi za na plažo in v vodo, galerija in pa pizza to go, kjer prodajajo pice po 44kn od 16h dalje. Kamp ima tudi kiosk, kjer najdeš vse sorte revij, slovenskih pa imajo bolj malo izbiro, vendar pa se dobi tako Delo, Nedeljski kot tudi Obrazi in križanke. Potem glede kampa naj omenim še sanitarije, teh je kar 7, deljene so na moški in ženski del, vsaj pa vsebuje štiri wc-je in dva tuša. Poleg tega imajo na zunanji strani še umivalnike za pomivanje posode in pa mrzle tuše. Vse skupaj je zelo čisto, čistilka redno čisti, vendar pa zvečer med 19 in 21h večinoma ni tople vode, ker ljudje perejo posodo. Sicer pa gužve ni. Le enkrat sem naletela na polna tuša, drugače so bili pa vedno bolj prazni. Fen mi v sanitarijah ni delal, verjetno zaradi drugačne napetosti, je pa možnost uporabe elektrike kjer kampiramo in to zastonj, vendar moraš imeti s seboj adapter. Midva ga nisva imela, poleg tega pa sva imela prekratki kabel da bi ga povlekla do najinega šotora. Itak pa nisva potrebovala elektrike, saj sva hodila kar zgodaj spat. Sama sem bila precej zadovoljna s kampom, velika ponudba, možnost sence, čistost in urejena plaža so stvari, ki so precej pomembne in ki jih ta kamp izpolnjuje. Toliko o kampu. Informacije posredujem predvsem zato, ker sem bila sama pred dvema tednoma v veliki dilemi kateri kamp bi bil primeren, mnenj o kampih pa je zelo malo, reklama je pa pač reklama. Preko mnenj ljudi, ki so že kampirali v kampih pa lahko dobimo realnejšo sliko in tudi pomembne informacije, ki ponavadi niso nikjer omenjene.

Zdaj pa še malo o najinem dopustu. V ponedeljek sva se odpravila v Rovinj in se odločila za izlet na Brijone z ladjo. Ladja je imela pot Poreč-Rovinj-Brijoni-Poreč-Rovinj. Izlet je bil celodneven, na Brijonih pa smo se zadržali kakšne štiri ure. Na Brijonih je moč videti muzej s fotografijami Tita v času njegovega življenja na Brijonih ter njegovih potovanj in gostitev in pa muzej nagačenih živali, ki jih je Tito dobil v poklon in so umrle naravne smrti. Poleg tega je zunaj pred muzeje Titov avto, ki mu ga je podarila Kanada. Ogledali smo se tudi cerkev, rimske ostanke, Kokija (Titov dar vnukinji), preko 2000 let staro oljko, zadnje močvirje, drevored. S turističnim vlakcem smo se popeljali po Brijonu in si ogledali golf igrišča, zelenje, jelene in pa Safari park, kjer imajo večinoma samo še domače živali, le nekaj je še eksotičnih, od tega je tudi slonica, ki pa je pred dvema mesecema izgubila partnerja, ki je umrl v 42 letu starosti. Druge živali so morali preseliti v živalske vrtove, saj v nacionalnem parku naj ne bi smel imeti zaprtih živali v kletkah. In po ogledu smo se znova vrnili na ladjo in se odpeljali nazaj v Rovinj. Druge dni sva večinoma preživela na plaži, uživala v soncu, vetru in vodi. Še enkrat sva se odpeljala s kolesom v Rovinj in obiskala cerkev Sv. Eugemije in se vozila po starem delu mesta, skozi Trg Maršala Tita, mimo mestne hiše in pristanišča. Mesto je polno turistov vendar prijetno. Rovinj sva obiskala tudi zadnji dan preden sva se odpeljala domov in si privoščila morsko ploščo, saj sva vendar na morju. Cene restavracij so razmeroma podobne, prav tako njihova ponudba,. Nudijo od fast food-a do fine hrane. Za ribjo ploščo, ki sestoji iz ocvrtih rib, sardelic in školjk se tako s pijačo odšteje cca. 200kn, za bolj izbrano ribjo ploščo z ribami na žaru, lignji, školjkami, škampi pa 300kn. Plošče so za dve osebi in vedno je kot priloga krompir v kosih z blitvo. Včasih si je treba kaj privoščiti in uživati v okusih, sicer pa sva si sama kuhala in pekla, saj sva kupila plinski kuhalnik. Sva pa porabila skoraj vso bombico plina, čeprav sva vzela večjo izmed treh velikosti. Se pa izplača kuhati sam, saj tako lahko porabiš le kakšnih 100kn na dan za dve osebi za tri obroke. Je pa vse odvisno od človeka. Meni osebno je luštno peči kosilo, saj prijetno diši in pa še pripraviš si tako kot tebi paše in bolj začutiš kamping sam. Kaj naj rečem, dopust je bil lep, prijeten in zanimiv. Ker že dolgo nisem bila na morju, sploh pa že celo večnost ne toliko časa sem bila skeptična, mislila sem, da se bom naveličala poležavanja na soncu in kopanja v morju, vendar ne. Na plažo me je vedno spremljala knjiga, veliko sem plavala, snorkljala in pa poležavala v čolnu, tako da lahko rečem, da sem uživala in si odpočila od vsakdana. Naj še omenim, da je kamp glede bivanja cenovno dostopen, da ni predrag, saj sva za 8 dni plačala za oba 1340kn, torej dobrih 180€. Tako, da se, če greš kampirati in če ne zapravljaš veliko, kuhaš sam in podobno, ne zapraviš veliko denarja. In tako si lahko privoščiš kakšen dan ali celo teden več počitnic kot si načrtoval. Za naslednje leto pa imam v mislih obisk morja malce nižje, mogoče Dalmacija, ker tam še nisem bila.

V čakanju...

Še vedno čakam.Kaj več trenutno ne morem storiti. Vsaj mislim tako. Za pridobitev pripravništva sem se potrudila po vseh svojih močeh. Poslala sem preko 30 prošenj, pa vendar je bila večina zavrnjenih. Tiste, ki se mi niso javili sem še poklicala in dobila negativen odgovor, vendar vsaj vem pri čem sem. Imela sem dva razgovora vendar službe nisem dobila, saj so imeli prednost kandidati, ki so tam že opravljali prostovoljno delo ali prakso. Glede na to, da sem to opravljala v Ljubljani, mi je v domačem okolju težje. Sploh pa, težko si prostovoljec ali praktikant v vseh organizacijah, katere so možni kandidati za tvojo kariero. Sedaj čakam na odgovor ene od organizacij, ki je sicer precej oddaljena od mojega mesta, vendar mi to ne sme biti ovira. Nekje do ene ure vožnje na delo si še dopuščam, sploh če v moji občini oz. regiji ni možnosti. Prošnjo sem poslala še v moje rodno mesto, saj so povpraševali, a oglasili se mi niso. Še en teden je pred mano in če ne uspem najti pripravništva me čaka ali eno leto čakanja ali eno leto zastonjskega dela pripravništva. Torej, življenje od socialne podpore, brez večje motivacije. Slabo je tudi to, da so ljudje na dopustu. Kar nekaj organizacij ne more brez prisotnosti direktorja ali direktorice urediti nič v zvezi s tem, ti pa so v tem času velikokrat na dopustu. Tako takoj odpadejo določene organizacije. Razpis, ki traja samo 30 dni je v teh poletnih časih veliko premalo, da bi se angažirale vse organizacije, vendar je mogoče tudi to namen. Vendar razloga za to, da ne dobim pripravništva ne smem stresati na vlado, saj je ta razpisala razpis, ki nam bo omogočil opravljanje pripravništva. Mogoče ne meni, bo pa mojim kolegom, ki so v enaki stiski kot jaz. Kraja bivanja si trenutno ne morem izbirati, Ljubljana je veliko preveč daleč stran, upam pa lahko, da mi bo ta zadnji teden prinesel pozitivne rezultate. Upam. In včasih izgubim upanje. Samo še čakam. In čakam. Rada bi, da bi se vse uredilo tako kot se mora. Da bi se tudi meni nasmehnila sreča in bi dobila možnosti. Sama sem se trudila za to in v to dala veliko energije, sedaj pa čakam, če bo iz tega kaj sadov.

Slap Beri, Kozlov rob, Nemška kostnica 23.7.

Konec tedna in dopusta se je hitro bližal. Dopoldne sva se odločila, da se zapeljeva do Tolmina in še tam raziščeva kar še ni raziskano, vsaj z najine strani. Najprej sva se zapeljala do Poljubinja, ki je kakšen kilometer ven iz Tolmina, kjer sva parkirala na makadamu in se odpravila proti slapu Beri. V Poljubinju je oznaka za slap Beri, tako da ga ni težko najti, naj vas pa ne zmoti ozka cesta med strnjenimi hišami. Pešpot se začne z mostom čez potok nato pa ves čas navzgor na njegovem levem bregu. Pot je rahlo strma, vendar ni tako močno zahtevna. Enkrat prečkamo hudournik, od katerega je ostala samo prazna struga, drugič pa prav tako en kup kamenja. Nato nas pot znova popelje čez most in o manjšem vzponu smo že pred slapom. Slap je dostopen po manjših in večjih skalah, zraven je tudi klopica za počitek, v senci. Vode je bilo kar precej, tako da je bil slap prav lep. Sicer pa je visok 36m, tako da se ga splača pogledati. Pot tja in nazaj vzame približno 40min hoje. Nato sva se iz Poljubinja odpravila nazaj v Tolmin in se zapeljala pod hrib Kozlov rob. Parkirala sva na parkirišču ob cesti, lahko pa se tudi višje, kjer je izhodišče za pot, vendar pa tam ni urejenih parkirišč in je potrebno parkirati ob cesti. Tabla na začetku nam pove, da je do vrha 30min, midva pa sva hodila precej dlje, saj je bilo zelo vroče, da je bil zrak zelo slab in sva do vrha komaj sopihala. Sicer pa je pot široka, urejena, vmes so razna postajališča s klopcami za počitek. Naj omenim, da je po tej poti speljana tudi gozdna učna pot, kjer lahko spoznavamo različna drevesa in druge rastline. Je pa pot na Kozlov rob tudi trim steza z vajami, za tiste bolj aktivne. Pot navzgor gre cik cak, tako da se ves čas malo nagiba navzgor. Vmes pridemo do ostanka bunkerja in pa do informacijske table klavž in ostanke le teh, saj so pred časi po hribu navzdol spuščali drevesa oz. les. Je pa zanimiv vmesni pogled na Tolmin, kjer je zraven tabla s sliko Tolmina pred 60-imi leti. Tako lahko jasno vidimo razliko in pa širjenje Tolmina. Ko sva končno prispela na cilj sva se zagledala v tablo pri mostu, kjer piše, da se ne smemo zadrževati na mostu in da prenese le 70kg/m, verjetno so mislili m2, vendar je tudi to malo in se mi zdi, da bi lahko uredili in povečali obstojnost mostu, saj vidno prepereva. Kozlov rob je ostanek gradu, ki bi bil sicer verjetno bolj zanimiv za ogled, če bi bil bolj urejen in odprt. Dostop je samo okrog gradu in pa na njej. Vse je zavarovano z ograjami. Škoda le, da ni dostopa do stolpov. Je pa iz njega lep razgled na Tolmin in okolico, sotočje reke Soče in Tolminke in na vse bližnje vrhove. Je pa potrebno premagati kakšnih 200m nadmorske višine, da pridemo gor. Kar pa seveda za marsikoga ni problem. Nama je pot vzela 1.10h gor in nazaj navzdol. Vrnila sva se do avta in se zapeljala do gimnazije, ki je na poti do sotočja. Tja sva se odpravila peš, čeprav bi lahko parkirala tudi ob sotočju. Sotočje reke Soče in Tolminke je lepo, lep razgled se nam odpira na vse tri rečne rokave. Voda je globlja, vendar se ta globina postopoma spušča, tako da je tu tudi kopališče. Na obali je tudi manjši bar. Tu je vedno kar nekaj ljudi. Ko sva prišla do sotočja sva se odpravila po poti naprej, poti ki vodi ob Soči navzgor. Oznak sicer ni, vendar sva spremljala zemljevid z oznako Nemške kostnice. Makadamska cesta vodi med travniki, gozdovi, polnimi različnih potk in ko se že sprašuješ, če sploh greš prav in ali se ne bi raje obrnil, prideš do kostnice. Nekaj metrov stran od Soče stoji Nemška kostnica, kjer so pokopani nemški vojaki. Dostopen je vrt za obzidjem in pogled na različne vence in žalne trakove. Notranjost je zaprta. Zato sva se sprehodila okoli, uživala v mirnem kotičku in se nato odpravila nazaj. Ker sva vedela, da je najin avto parkiran nekje diagonalno od najine poti, sva prečkala velik travnik, ki je prizorišče Metal kampa in našla pot, ki pelje mimo gimnazije. Zopet je bil dan okoli zato sva se vrnila v kamp malce počivati. Naj še omenim, da je veliko pametneje iti v gostilno ali jesti ali piti tam kjer ni takšne reklame. Gostišča, ki so malce bolj odmaknjena glavnemu dogajanju so sicer bolj prazna, a to še ne pomeni, da nimajo dobre hrane. In ne samo to, tudi ceneje so. Sicer se ne morem pritoževati nad cenami v tem koncu, saj so normalne, vendar zakaj bi jedel dražje, če lahko ceneje in pa enako dobro.

Kamnita goba, slap Brinta, Gregorčič, Tolminski muzej, Kolovrat 22.7.

Zopet je prišel dan, ko je bila na vrsti hoja in sicer precej naporna. Dopoldne sva se po stari cesti iz Kobarida odpeljala proti Vrsnem in nato po oznakah zavila levo proti vasi Krn. Na poti sva videla oznako za Kamnito gobo, obrnila in parkirala avto ob robu ceste. Ob cesti je še nekaj ostankov starega mlina, ki si ga je ravno tako zanimivo pogledati, škoda le, ker ga ne ohranjajo. Nekaj besed o njem je zapisal tudi Gregorčič v svojim otroških letih, ko je opisoval svojo rodno vas. Kamnita goba pa je naravna znamenitost, ki je nastala z erozijo, skupaj z vodo je odneslo kamenje, ostal je le steber kamenja, na vrhu tega pa balvan. In tako pride do občutka, kot da gre za gobo. Pot do nje je bolj ali manj neurejena, vendar označena in traja kakšnih 10 do 15 min. Tako da pot tja in nazaj vzame kakšnih 25 minut. Ko sva si ogledala to čudo sva se odpravila proti Vrsnem nazaj. Ustavila sva se v vasi in si vzela čas za ogled rojstne hiše Simona Gregorčiča, ki je še vedno skoraj taka kot v časih pred 1.sv.vojno. Hiša je sestavljena iz dveh delov, v spodnjem je sprejemna soba z stvarmi iz kuhinje, naslednja soba pa je dnevna soba, kjer sta postavljeni miza in zibelka. Na dveh stenah je prikazan rodovnik matere in očeta Gregorčiča. Nato pa moramo stopiti ven in se odpraviti po starih stopnicah v naslednje nadstropje kjer nas na steni pričaka celotno Gregorčičevo življenje, skupaj z ostalim dogajanjem v času njegovega življenja. Poleg tega je zbranih nekaj slik in stvari iz njegovega življenja. Druga soba v zgornjem nadstropju predstavlja spalnico, tu je prikazano dogajanje po njegovi smrti, nekaj njegovih pesmi in pa slik. Poleg tega je v kotu računalnik, ki nam poda dodatne informacije. Ogled je povsem samostojen, če to želimo, ljudje so čisto domači in prijazni, je pa potrebno plačati nekaj vstopnine, vendar je ta precej nizka. preden se vrnemo nazaj v center mesta pa lahko na steni hiše preberemo spominsko ploščo. Iz Vrsnega sva se nato odpravila v smeri Selce, kjer sva parkirala na označenem prostoru, ki sicer ni podoben parkirišču, a je označen. Od tu sva se odpravila proti slapu Brinta in slapu Gregorčič. Na začetku nas opozori tabla, da je do slapa Brinta 30min, do slapa Gregorčič pa 1h. Držimo se leve in poti ter kmalu iz travnikov in pašnikov zavijemo v gozd. Pot vodi strmo navzdol večino časa in ko prečkamo potok pridemo do oznake za Brinto in Gregorčiča. Stopimo nekaj sto metrov v levo proti Brinti. Ta je bila v tem času precej sušna. Namesto potoka je ostalo le nekaj tolmunčkov, ki so zadržali vodo, tekoča voda pa je se preselila pod kamenje. Vendar je bila to možnost, da se slapu čisto približava. Razgled čisto od slapa spodaj navzgor je izjemen, saj voda le rahlo prši in hladi vroče kamenje. Videla pa sva pot slapu ob njegovih boljših časih, glede na sledi v skalah. Nato sva se vrnila do oznake in nadaljevala naravnost proti Gregorčiču. Pot vodi navzgor, navzdol in ni tako naporna. Kmalu pridemo do izhodišča ogleda slapu. Tu naj bi bila vpisna knjižica, vendar je vsa premočena in uničena. Ker pa sva si slap hotela ogledati od bliže sva nadaljevala po poti. Tu se oznake povsem izgubijo in prepuščena sva bila sama sebi. Prečkala sva melišče, kjer je lahko precej nevarno in prišla do spodnjega dela manjšega nižjega slapu. Dvignila sva se vendar poti do slapu nisva našla, razen, če bi plezala po skalah. Tako sva se malce slabše volje vrnila po poti nazaj. Sonce je žgalo in tudi senca ni veliko pomagala, saj je teren nazaj precej strm večino časa. Pot nazaj se precej bolj vleče, sploh vzpon do travnikov, saj smo se na začetku spuščali, tako, da se moramo zdaj samo vzpenjati. Po dveh urah in 20 minutah težke in naporne hoje sva končno prišla na izhodišče. Sicer pa sama pot z ogledi in počitki vzame kakšne 3h. Ker sva bila precej utrujena, saj sva hodila po najhujši vročini sredi dneva sva se odpeljala iz vasi čez most proti Tolminu na kosilo. V Tolminu sva nato obiskala še muzej, katerega obisk sva sicer načrtovala za naslednji dan. Tolminski muzej ima trenutno razstavo društva, ki ureja in obnavlja stare vojaške spomenike, poti in rove, ki jih nato spremenijo v muzeje na prostem. Njihovo delo je prav pohvalno. Prikazane so slike in pa tudi nekateri predmeti iz 1.sv.vojne, ki so jih posodili najditelji. Prvo nadstropje je arheološko naravnano, kjer si lahko v časovnem zaporedju ogledamo najdene predmete na območju Posočja in pa način življenja. Vsaka soba je tudi zvočno urejena, tako lahko slišimo razna opravila, ki so jih opravljali v tem času. Naslednje nadstropje pa je etnološko in nam prikaže obdobje Tolminskega v času kmečkih uporov in ne tako daljno zgodovino tolminskega človeka. Lahko si ogledamo filmček o kmečkih uporih in pa tudi o času 2. sv.vojne in po njej. Tolminski muzej je čudovito urejen, prijeten in nam na različne načine pokaže zgodovino mesta in okolice. Po ogledu muzeja, ki vzame nekaj več kot uro, sva se odpeljala iz Tomina nazaj proti Kobaridu. Vmes sva ob koncu mesta zavila še proti Kolovratu. Na glavni cesti nas pot usmeri levo, nato pridemo do mesta, kjer moramo zaviti desno na cesto, ki vodi v hrib, vendar tam ni nobene oznake, tako da je potrebno biti pozoren. Cesta navzgor je lepa, urejena in dovolj široka. Ko pridemo do vrha Kolovrata oz. do izhodišča za muzej na prostem nas pričaka parkirišče in pa lep razgled na dolino Soče. Ker sva imela s seboj zemljevid muzejev na prostem sva se odločila, da prehodiva krožno pot. Najprej sva šla po cesti naravnost in kmalu zavila desno na razgledno točko, kjer je tudi nekaj še neurejenih jarkov. Nato se je potrebno vrniti na izhodišče in pot nadaljevati desno v hrib. Pot je bila sicer prehojena vendar nepokošena. Na vrhu se pot razdeli, vendar sva sledila oznakam in se spustila nazaj v dolino na italijansko stran. Spodaj je znova postavljena informacijska tabla, ob cesti pa so trije rovi. Nato nadaljujemo pot navzgor proti Klabuku. Ko pridemo na vrh Klabuka lahko znova opazimo mejne črte in pa se vpišemo v knjižico. Ta del poti, ki sem ga opisala je bolj pohodniški, ni veliko videti samega muzeja, tako da ga niti ne priporočam. Priporočam samo slovenski del, ki je urejen. In do tega dela sva prišla s strani Klabuka. Tu nas pričakajo urejeni rovi, stopnišča, jarki in razgledne točke. Vse je obnovljeno in človek ima hitro občutek, kot da se je znašel v tem času. Obnovljeno je s kamenjem, betonom, vrečami peska in podobno, tako da vse skupaj daje prijeten in urejen videz. Iz raznih lin je mogoče videti v dolino, spet drugi rovi pa so popolnoma temni, tu je potrebna previdnost. In ko se sprehodimo po vseh rovih in jarkih se vrnemo na izhodišče. Na travniku si lahko pogledamo še nekaj ostankov iz vojne. Krožna pot vzame približno 1.20h časa (same hoje), vendar resnično priporočam le ta urejeni del. Za pot nazaj sva izbrala cesto, ki vodi dalje, saj ven pridemo blizu Kobarida. Ta cesta je v sicer malo slabšem stanju, vendar vseeno asfaltirana, tako da ni problema z vožnjo.

Dan je bil izjemno naporen, vseboval je veliko hoje in vzponov, vendar pa je bilo vse skupaj vredno. Slabe volje sem bila le zaradi Gregorčičevega slapu, saj pot ne vodi do njega, saj je resnično lep in velik, kljub pomanjkanju vode, ima te še vedno dosti. Pot do Gregorčiča tudi ne priporočam družinam z majhnimi otroci, ker je pot ozka, spodaj pa prepad. Kolovrat pa je lepo razgledišče kot tudi vpogled v bližnjo zgodovino.

Koseška korita, Slap Krampež, rafting na Soči 21.7.

Sreda. Že dan prej sva rezervirala rafting na Soči v agenciji v centru mesta. Vzela sva opoldanski termin, saj se nama je zdela, preživeti dve ure ob hudi vroči ob in v vodi, prijetna zamisel. Da pa bi dan izkoristila v polno, sva zjutraj vstala malo prej in krenila v hrib nad nama, natančneje proti Drežnici. V Drežnici sva se usmerila proti Koseču, kjer je izhodišče za krožno pot po Koseških koritih. Cesto in okolico urejajo tako da parkirnih mest ni. Prijazna domačinka pa nama je rekla, da lahko parkirava pred prazno garažo, če bova v nekaj urah nazaj. Svetujem, da se parkira ob cesti pri majhni kapelici oz. križu, ki stoji ob cesti na desni strani, saj se tam pot konča oz. če gremo v obratni smeri, začne, čeprav ni oznak. Tako, da se spustite po travniku navzdol do gozda in po poti naprej. Sicer pa se poti začno ob cerkvi, kjer je vse tudi označeno. Najprej pot vodi navzdol po gozdu, nato pa kmalu pridemo do prvega potoka in njegovih slapov. Slap Sopotnik ima več manjših in večjih slapov z imenom Stopnik, najprej vidimo zgornjega prvega, nato sta dva skupaj, na koncu pa lahko pogledamo še vrh tretjega. Pot se nato obrne desno kjer nam tabla nakazuje Koseška korita. Pot vodi navzdol do struge, čez njo in nato na drugo stran gor. V strugi je moč med skalami videti majhen slapič, ki je verjetno ob dežju, veliko večji in zato prečkanje struge bolj oteženo. Sicer pa so poti urejene. Nato kmalu pridemo do klopc, kjer naj bi bile energetske točne. Poleg je tudi vpisna knjižica, kjer je opisano delovanje društva, ki je uredilo te poti in kjer lahko vpišemo svoja mnenja. Nato pa se pot strmo in cik cak vzpenja navzgor. Vmes nekajkrat postane bolj položnejša, vendar kmalu nato zopet strma. Kmalu lahko zavonjamo sadovnjake, travnike in živino, ki se pase in že hodimo ob travniku, čezenj in do ceste, kjer sem prej omenila možnost za parkiranje. Iz tega prostora pa je do izhodišča kakšnih pet minut po cesti skozi vas. Umirjena vas z lepim mostom nad potokom. Krožna pot nama je vzela 1.35h samo hoje.

Nato sva se odpeljala proti Drežnici nazaj. Najprej sva mislila iti na Zaprikaj, kjer je muzej na prostem, vendar se sredi poti konča asfaltirana cesta in začne kolovoz. Tako, da je dostop boljši če gremo peš, vendar midva nisva imela časa, tako da sva obrnila in se odločila pogledati še slap Krampež, katerega oznako sva videla ob cesti v Koseč, še v Drežnici. Do njega pridemo tako, da se v Drežnici držimo desne in zapeljemo proti Koseču, na levi strani pa opazimo veliko tablo. Parkirala sva ob rob in se odpravila proti slapu. Samo spremljamo oznake in kmalu pridemo do prvega slapu Supot, ki je vodno kar močan in visok. Nato pa nas oznaka pelje mimo in pridemo do slapu Krampež, ki je bil v tem času majhen kot malce večji curek vode. Tolmunček pod njim je bil majhen, tako da lahko stojiš čisto blizu. Naprej je pot v skalah s klini in lahko pridemo na vrh slapu, vendar trenutno ni bilo videti ničesar posebnega, saj je bilo vode zares malo. Ko sva se okrepčala z bistro vodo sva odšla nazaj do avta. Pot do slapa in nazaj ni težka, je kratka in precej položna ter vzame približno 25 minut v obe smeri.

Ob pol dveh popoldne sva z brisačami v rokah v kampu počakala kombi za rafting, ki naju je prišel iskat. To možnost nimajo vse agencije, pri nekaterih se moraš do izhodišča za raftanje pripeljati sam. No, tako so naju pobrali v kampu, peljali v mesto po opremo in nato na izhodišče za raftanje, pod Boko. Na raftu nas je bilo kar nekaj, midva, slovenska družina in pa nizozemska družina. Raftanje je bilo sicer zanimivo, a zaradi nevednosti in nezanimanja ostalih udeležencev kar naporno. Ker vsi niso sodelovali pri veslanju in ker so mislili, da se bodo lahko samo držali in prijetno spuščali po Soči nas je večkrat zaneslo v skale ali pa smo nasedli. Vmes smo se ustavili in se okopali, spočili in nato nadaljevali po težjem delu. Zgornji del poti je bolj nizek in širok, manj je ovir, spodnji pa bolj razgiban. To se je poznalo sploh v tem času, ko je pretok Soče manjši in večina skal štrli iz vode. Vendar smo le prispeli na cilj, Trnovo ob Soči. Naprej se naj ne bi več vozilo, ker je bilo tam več smrtnih nesreč, vendar pa se nekateri posamezniki še vedno odločajo za to pot, vendar ne raftarji, saj gre za težak teren, kjer je dobro poznati vse ovire in pretoke. Po končanem raftanju so nas zopet zapeljali v kamp. Počila sva se in se zvečer odpravila na sprehod ob Soči, najin cilj je bil sicer tolmun Otona, vendar po uri hoje nisva prišla do njega in sva se odločila vrniti, ker se je počasi že mračilo. Oznaka za tolmun Otono je na poti Kobarid-Trnovo ob Soči. Vseeno pa je sprehod prijal. Bila sva prijetno utrujena.