Razmišljanja o mojem delu

Moja volja je danes na višku. Za diplomo sem danes naredila skoraj pol toliko kot prej v parih dneh. Prav tako pa sem tudi fizično aktivna, berem knjigo in še marsikaj drugega. Če vreme ne bi bilo tako spremenljivo bi se sigurno odpravila na vožnjo s kolesom. Zadovoljna sem, ker z delom za diplomo ne zamujam, ampak delam čisto po načrtih. Teoretični del se hotela končati do konca meseca, in to mi bo uspelo. Še nekaj popravkov, ki bodo na vrsti jutri in delo bom lahko poslala mentorju v vpogled. Nato pa je na vrsti raziskovalni, empirični del, s katerim bo prav tako veliko dela, ampak, ker imam časa več kot mesec, mislim, da s tem ne bo problema. Upam samo, da ne potrebno preveč popravkov in sprememb, da bo naloga že v temeljih dobra in povsem po moji zamisli. Seveda pa se zavedam, da brez popravkov ne bo šlo, to je pač del pisanja, s katerim se lahko le izboljšam. Vem samo, da dajem od sebe veliko, dajem del sebe in se trudim raziskati in izvedeti čim več. Sem na poti odkrivanja nečesa novega, kar bo prineslo nova spoznanja tako menim kot tudi mnogim drugim. Vem. In za to se trudim. Želim, da bo moje delo dobro, pomembno in tako, s kakršnim bom bila zadovoljna. Pri taki stvari se ne zadovoljim s povprečnostjo, z normalo, ne, zadovoljim se, če vidim in čutim, da sem naredila vse, da bi bilo kar se da dobro in da tako tudi je. In upam, da bo diplomska prav takšna. Takšna, da bo lepo zaključila mojih pet let študiranja, pokazala moj potencial in željo po delu v socialnem delu. Takšna, da bo pokazala kakšna sem, kako široka so moja razmišljanja in kakšno je moje znanje. Ter takšna, da bo imela namen, da ne bo le ena izmed diplomskih, ki bodo romale na police, ampak da bo uporabna, da bo mogoče temelj za nadaljnjo raziskovanje. Mogoče so moji cilji previsoki in bo naloga le povprečna, a vendar je namen tak. In ker hočem pokazati socialnim delavcem ter delavcem v šoli, da je potrebno raziskati prav vse skupine učencev posebej, ker so si vse skupine tako različne, kljub temu, da na prvi pogled ne izgledalo drugače. Pa vendar, imajo svoje specifične probleme in potrebujejo posebno obravnavo. Zaradi maloštevilčnosti jih ne smemo izpustiti iz načrta, zaradi navideznega dobrega počutja v šoli, ne smemo pozabiti, da se lahko globlje skriva še kaj in jim moramo dati čas, da nas spoznajo, da nam zaupajo in jim pomagati, kadar bodo potrebovali pomoč.

Vse to so moji cilji, cilji diplomske naloge. In vem, da nekatere izmed njih bom dosegla, druge ne, vendar bom ves čas stremela k temu, da jih. Pač vse ni vedno odvisno od nas samih. In tako grem dalje, polna upanja in vere v to kar počnem. Danes, jutri,...

Mende Nazer: Sužnja ; Svobodna

Tokrat sem izbrala knjigo z naslovom Sužnja, drugi del, ki prikazuje nadaljevanje življenja avtorice knjige pa je v moje roke zašel po naključju. Niti nisem vedela, da drugi del sploh obstaja, in ker je bila prva knjiga dobra, se tudi druge nisem otepala.
Sužnja govori o deklici Mende, ki živi v Sudanu, v gorovju kjer živijo Nube, plemena, domorodci, ki pa si morajo prostor v državi deliti z Arabci. Arabci s svojim namernim uničevanjem vasi, ugrabljanjem otrok, ubijanjem moških želijo iztrebiti ta ljudstva, ki so bila tam toliko let pred njimi. Najprej spoznamo življenje plemena Karko v katerega se rodi ta deklica. Spoznamo njihove navade, to, da so prevzeli celo muslimansko vero, da se otroci šolajo in da še vedno obrezujejo deklice. Pokaže se vpliv Arabcev, ki vsiljujejo svoj jezik in celo arabska imena tem pripadnikom plemena. Potem pa knjiga popelje bralca v krut svet, ki ga doživljajo Nubijski otroci. Mende med napadom ugrabijo Arabci, jo skušajo posiliti in jo prodajo za sužnjo v mesto. Lastniki Mende zapirajo, ji ne plačujejo za delo, jo pretepajo in na vse možne načine izkoriščajo. Ko se ji ponudi možnost za delo v tujini, prav tako kot sužnji, se njeno življenje popolnoma spremeni. Pri družini, pri kateri je začasno spozna pravi svet in vidi, daje suženjstvo prepovedano. Zbeži. Takrat se začne njen veliki boj za svobodo.
Knjiga te pretrese že s svojimi temelji. Suženjstvo? Pa tega smo izkoreninili že pred časom. Očitno ne. Vendar se o tem ne govori. Vsaj ne toliko, da bi se slišalo. Grozna dejanja Arabcev, ki imajo, odkar se je Velika Britanija umaknila iz območja, vse niti v rokah, brez obžalovanja in celo v imenu Boga, ubijajo nedolžne. Posiljevanje majhnih deklic, ki so povrh tega še obrezane, je nedopustno, pa vendar se dogaja. Nihče nič ne naredi. Knjiga dobro pokaže kako lahko nekomu odvzamemo vse, če ta ne pozna zunanjega sveta, pravic in zakonov. Mende ni poznala ničesar, niti elektrike ne, kako naj bi torej vedela, da suženjstvo ne obstaja? Beli ljudje še vedno mislijo, da so nad drugimi rasami, da so črnci pa manjvredni in da zato lahko z njimi počnejo kar hočejo. Kakšna zmota je to. A kljub temu mi, ki smo napredni in ki nadzorujemo tretji svet, ne naredimo ničesar, kar bi omogočilo življenje tem ljudem. Kako lahko dovolimo takšna dejanja, ki so že vrsto let prepovedana, znana kot nedopustna? To smo mi, ljudje. Ki raje preslišimo, kot da bi slišali krike otrok. Ki raje zapremo oči, kot da bi videli kaj se dogaja. In ki se raje obrnemo stran namesto, da bi pomagali.
Druga knjiga z naslovom Svobodna pa opisuje potovanje Mende nazaj v Sudan, da bi se po mnogih letih znova srečala s svojo družino. Potovanje je izjemno nevarno in obstaja možnost, da bi jo Arabci napadli. Ampak kljub vse preprekam se ji uresniči želja in preživi nekaj izjemnih dni s svojo družino. Vmes se Mende ves čas sprašuje ali je še Nuba ali je že bolj Britanka, a korenine so korenine in kmalu se vidi, da Mende ni pozabila svojih navad in zgodovine.
V drugem delu Mende z družino obišče taborišče v Sudanu, v katerem sprejemajo Darfurske družine. Te so po več mesecev potovale, da bi prišle do taborišča, ki je še najbolj varno od vseh. Tam pa se kar tre otrok, žensk in tudi moških z zgodbami, ki parajo srce. Nemogoče je, da se te vse te zgodbe ne bi mogle dotakniti, da jim bi verjel, kajti vse to se dogaja. O Darfurju slišimo več. Da se prebivalci večno spopadajo z Arabci. Organizacije za zaščito ljudi so postavile mnogo taborišč, ki pa so vedno izpostavljena napadom. Arabci še vedno ugrabljajo otroke, jih posiljujejo, prodajajo naprej, posiljujejo ženske, nosečnice ubijejo in otroke skuhajo, moške pa prav tako ubijajo. Grozno. Kaj več kot to ne morem reči. V tej knjigi je vse preveč bolečine. Humanitarne organizacije same ne morejo storiti veliko, saj so vedo v nevarnosti. Nube se branijo tako, da so sami poprijeli za orožje in se borijo proti Arabcem, kolikor se pač lahko, saj imajo veliko bolj zastarelo orožje. Pomoči iz drugih držav ni. verjetno zato, ker v tem ne najdejo smisla. Ker tam ni nafte za katero bi se bilo pomembno boriti. So le ljudje, ljudje, ki želijo svobodo in ki želijo zaživeti brez strahu, da bi jim posilili in pobili vso družino. Upam, da se bodo ljudje enkrat zavedli, da lahko storimo precej več, kot smo do zdaj in vzeli stvari v svoje roke, pomagali tem ljudstvom in jih rešili trpljenja. Genocid je kaznivo dejanje, nekaj kar ni opravičljivo in kar ne smemo dovoliti, pa vendar dovolimo, ker pač nihče še ni dokazal da gre za genocid. Vendar kako naj drugače rečemo dejanju, ki ga Arabci izvršujejo nad plemeni?

Vojak socialni delavec?

Mladina trenutno zbira podpise za peticijo za prestrukturiranje vojske. Vse bi bilo prav, če ne bi zapisali že domnevne rešitve za problem vojakov, ki to ne bi več bili. 5000 vojakov naj bi se prekvalificirali v socialne delavce. In mnogi v tem ne vidijo problema, mnogi, ki jih stvar ne zadeva, ki enostavno nočejo vojske. Za njih je to prava rešitev, saj bi lahko ti vojaki kasneje pomagali starejšim, mladim,... Vendar. Tu je velik vendar. V Sloveniji imamo veliko socialnih delavcev, ki ta naziv potrjujejo z izobrazbo. Imamo visokošolske diplomirane socialne delavce in imamo nove generacije univerzitetnih socialnih delavcev. Ti smo se trudili 4 leta na faksu, da bomo dobili izobrazbo katera nam bo pomagala pri delu z ljudmi. Nismo socialni delavci le zaradi zdrave pameti, ki na bi bila rešitev in zdravilo vsega, ne, smo ljudje, ki smo študirali, se učili, izpopolnjevali naše znanje, da bomo lahko čim bolj pomagali ljudem, ki so v stiski in potrebujejo pomoč. In tega ne zmore vsak. Četudi večina misli, da zna pa vsa svetovati in pomagati sočloveku to ni res. Vsak nima empatije, ki bi mu pomagala se vživeti v problem drugega, vsak nima znanja, kako točno pomagati človeku, kako ga razumeti in kako mu ne svetovati. Mislite, da je svetovanje, dajanje nasvetov delo socialnega delavca in da vsi to znajo. Ja, vsak zna biti pameten za drugega in mu deliti nasvete kaj naj stori. Ne zna pa vsak oceniti položaja in skupaj, s soustvarjanjem priti do rešitve, ki bo ustrezna predvsem za človeka, ki mu pomagamo. Torej, ne dajemo nasvetov ampak le pomagamo, da človek sam pride do rešitve. Za laike, naj to pojasnim s primerom: znajdete se v stiski, vaš najboljši prijatelj vam skuša pomagati po svojih močeh, pove vam za neko možnost, ki bi jo lahko izkoristili v danem trenutku in bi lahko rešila vaše težave. To mogoče storite ali pa mogoče tudi ne. Zakaj ne? Zakaj ne bi tega storili, če pa je rešitev dobra, pametna? Zato, ker to ni rešitev, ki bi jo uporabili vi, ker to niste vi in ker to ni vaš način reševanja stiske. Socialni delavec pa bi s pogovorom skupaj z vami skušal priti do možne rešitve, ki bi vam bila blizu in ki bi jo zato tudi sprejeli. In zdaj mi lahko poveste, ali zna vsak dati nasvet? Da. Verjamem da. Ali zna vsak pomagati človeku tako, da ta sam najde rešitev? Ne. Ali zna vsak pomagati tako, da si bo človek pomagal sam? Ne. To je torej to. Vsak ne more biti socialni delavec, vsak nima teh kvalifikacij, niti znanja. Obstaja dovolj argumentov, ki govorijo v to smer, dovolj argumentov, da bi lahko začeli ceniti socialne delavce, ne pa da na njihova delovna mesta zaposlujete vse mogoče kadre, samo teh ne. In sedaj še ideja o tem, da bi vojaki bili socialni delavci. Vojak se je odločil za poklic vojaka, ne za poklic socialnega delavca. Ne morete človeka prisiliti, da bo zdaj vse življenje delal v Domu za ostarele. In če bi ga prisilili, ali bi delal dobro? Verjamem da ne, saj vsak, ki je prisiljen v neko delo, to ne opravlja s strastjo, veseljem, ki bi mu pomagalo pri boljšem delu, ampak s slabim počutjem, stresom in nevernostjo v to kar dela. kako bi bilo vam, če bi kar naenkrat rekli, da pa ne potrebujejo več določenega kadra, npr. učiteljev in da bi te prestrukturirali v strojne vede. Verjetno bi bili zelo zadovoljni, ali pač ne? Tu sem izpostavila dve dilemi, dilema o tem, da bi nekdo drug opravljal delo socialnega delavca in pa da bi vojak delal poklic, ki mu je bil vsiljen. Mislim, da ti dve točki povesta svoje. Če pa že rabimo socialne kadre, kar iz iskanja delovnih mest ni vidno, pa torej zaposlimo socialne delavce, ki so v veliki meri brezposelni ali pa delajo na drugih delavnih mestih, kot natakarji, delavci v tovarnah... Teh je veliko in ne vidim smisla, da bi v tem sektorju zaposlovali koga drugega kot socialnega delavca, glede na to, da je teh veliko brez služb. Primanjkuje pa zdravnikov...zakaj ne bi vojake prekvalificirali v zdravnike? Ker to pač ne morejo biti. A socialni delavci pa so lahko?

Slabi dnevi

Utrujena sem. Brez volje in moči. Po več dneh razmišljanja, premlevanja stvari, ki so ostale nerešene, se je moje telo utrudilo. Ne samo telo, počutim se kot da sem cela odpovedala. Očitno je, da se je to zgodilo zaradi nedavnih dogodkov, ki so zmedli moji psiho in ponovno načeli staro temo, ki sem jo že nekaj časa nazaj vrgla v kot. Od nenehnega ramišljanja kaj storiti, kako storiti, ali sploh kaj storiti, se prišla do točke, ko imam vsega dovolj. Šla sem skozi različne faze, od presenečenja, razočaranja, premlevanja do jeze in žalosti. Danes pa mi je dovolj, ne zmorem več. Glavo želim odpeljati na oddih, se prepustiti toku in pozabiti kar se dogaja okrog mene, vsa za dan ali dva. Mi bo uspelo? Ne vem. Vem pa, da bi mi ta začasna rešitev mogoče pomagala, da bi stvari videla jasneje, saj jih trenutno ne morem. Ne vem kako naj reagiram, kaj naj storim in nihče mi tega ne more povedati, mi svetovati, saj moram poslušati le svoje srce in svoj razum. Oboje pa je trenutno zmedeno. Včasih pač ne prenesem vseh težav, ki se mi naprtijo, škoda je le, da zato trpi moja dobra volja in pa druga dela, ki jih moram početi, urediti. Pa venda, tako je, in kaj naj? Potrebujem počitek. Vem. Mogoče potrebujem nekoga, da mu vse povem, tako kot je, iskreno, brez pretvarjanja, daje vse idealno in da me ne boli in ne moti. Poskušam komu povedai, pa ostane pri banalnih zadevah, globlje ne morem. Trenutno ne, bom pa morala, saj je mogoče tam rešitev mojih težav. Mogoče bom le tako lahko znova našla mir. Poskusila bom, ko bom pripravljena. Upam da bo to razjasnilo položaj in mi pomagalo razumeti zakaj se dogaja kar se in zakaj so ljudje takšni kot so, ker trenutno ne razumem. Ne razumem njihovih dejanj, besed,...čeprav bi jih mogoče morala. Vem, da so na svetu različni ljudje, in skozi let sem spoznala njihove slabosti, ravnanja, ki se mi niti malo ne zdijo moralna, pa vseeno... Človek misli, da pa vse le ni tao črno kot se zdi, to večkrat pomislim, in vedno znova se opečem. Toliko je zlobe in nesreč okoli mene, da enostavno tega ne prenesem več. Spet drugič pa se počutim močno in popolnoma zmožno se boriti s tem svetom. Vendar danes ne, danes potrebujem odmor, odmor od vsega.

Pohod na Mrzlico 14.3.2010

Na čudovit nedeljski dan sva se odpravila na Mrzlico. Na 1122m visok hrib v Zasavju, ki sem ga tolikokrat prehodila v mojih šolskih letih. V Trbovljah je najpogostejša postojanka prav Mrzlica, čeprav je v okolici mnogo lepih vrhov, najboj znan Kum, nato Sveta Planina, Čemšeniška planina, Kal,... V glavnem, dan je bil sončen, čisto zgodnje pomladanskih temperatur, ki so se borile z goro snega, ki je pokrila vse pod seboj. odločila sva se za štart iz vasi Čeče, ker je iz doline Trbovelj do Čeč več kot pol ure, ki pa vodijo večinoma po cesti. Šele od Čeč dalje se začne lepa gozdna pot, ki jo prekriža nekaj makadamske ceste in pa travniki. Avto se parkira pri kapelici na razpotju, ki vodi v Čeče, Otenk ali v smer Podmeja. Večina izletnikov krene na pot iz Podmeje, ki je kakih 100m višje ležeča od Čeč in je prelaz med Trbovljami in Preboldom. V glavnem, pot je prav prijetna. Ni veliko večjih naklonom, saj se pot večinoma časa rahlo vzpenja navzgor. Že med potjo se opazi izjemen razgled na Zasavje, na Trbovlje in Hrastnik ter druge bližnje vrhove. Na drugi polovici poti pa se nam odpre pogled na Savinjsko dolino, ki se je, moram reči, popolnoma spremenila od zadnjih 10 let, kar sem jaz bila na Mrzlici. Proti vrhu sicer vodi asfaltirana cesta, ki pa je bila popolnoma prekrita s snegom, ki ni niti malo nakazoval, da je pod njim sploh cesta. Vse skupaj izgleda kot le ozka pot. Na koncu se pot malce bolj povzpne in kmalu zagledamo kočo. koča stoji na 1119m višine in kot sva opazila je izjemno obiskana. Povsod se je trlo ljudi, starih in mladih. Obiskanost je zares visoka. Mnogi se nato spustijo v dolino s sanmi, smučmi in celo z boardi, saj je večji del poti zvožen in je pot navzdol lahko prav zabavna. Le slabih 5min pa te loči od vrha, ki stoji prav blizu koče in iz katerega je izjemen pogled na širšo okolico. Postavljen je tudi orientacijski kamen, s katerem najdemo najpomembnejše vrhove, ki jih lahko, ob lepem vremenu, opazimo z vrha. Imela sem možnost videti tudi Grintovec, Triglav,... Bil je res prelep razgled. So pa bile najprej težav v koči, ker natakar ni našel štampiljk. Šele, ko sem se pol ure kasneje vrnila iz vrha nazaj v kočo, jih je po pregovarjanju le našel in tako sem znova zabeležila osvojen vrh v knjižico. Najbolj zanimiv je bil smerokaz, ki je, če si dobro pogledal poti in se vsaj malo orientiral, kazal narobe. Bil je zasukan v napačno smer, kar lahko zmede marsikaterega novinca v teh hribih. Sicer pa je bilo vzdušje pravo, le resnično preveč ljudi. Izlet je veliko boljši, če je po poti manj ljudi. Pot nazaj je bila veliko bolj mokra, saj se je zaradi visokih temperatur sneg počasi že začel topiti in tam kjer je bilo prej vse steptano in ledeno, se je zdaj vlival potok vode in blata. Nič kaj prijetno, ampak tega ni bilo veliko.

Pot navzgor je trajala cca. 1.45h, nazaj pa dobro uro. Po taki hoji čutiš nato takšno pozitivno utrujenost.

Aktivna jaz

In je preteklo že 26 dni odkar sem nazadnje delala evidenco moje aktivnosti. Moram priznati, da prejšnji mesec nisem bila najbolj pridna in vestna, je pa zato marec veliko bolj poln mojih zapiskov o vadbi.
Če pogledamo evidenco od 13.2. pa do 10.3., lahko vidimo, da je preteklo 26 dni, od katerih pa sem bila aktivna, tako ali drugače, 12 dni. Še vedno slaba polovica.
Urnik mojih aktivnosti pa izgleda nekako takole:
-3x pohod (1.20h, 1.30h,2h)...skupno 4.40h
-1x intenzivnejša hoja (1h)
Vse to v mesecu februarju.
1x board 6.3. (celodnevna)
Vadba doma pa:
-1x fat burning (15min)
-3x fitnes belly dance (65min)
-2x belly dance (60min)
-3x vadba za spodnji del in trebušne mišice (40min)
-1x slimfit belly dance (30min)
Skupno 3.30h vadbe doma, ki sem jih izvajala v 7 dneh. Za 7 dni, je čas vadbe zame kar zadovoljujoč, vendar bi morala število dni vadbe povečati, podvojiti.
Moram pa reči, da je vadba veliko bolj zanimiva, ko se mi je pridružila še mami, saj nekako ena drugi dajemo spodbudo, da vadimo skoraj vsak večer med tednom v tem mesecu. Tako me to pripelje do podatka, da sem bila v desetih dneh v marcu neaktivna oz. brez vadbe le tri dni. Upam, da bo šlo tako še naprej. Bomo videli, ko se bom spet oglasila naslednji mesec.

Tsunami: The Aftermath na TV3 2. del

Moram priznati, da sem prehitro sklepala, da se film preveč osredotoča na tujce, turiste. V drugem delu sem opazilo veliko več zgodb in izsekov iz življenja domačinov. Pa ne, da bi zasledila kaj dobrega, vse preveč je vse povezano z revščino, bedo, izkoriščanjem,... Čeprav so domačini prvi in pravi prebivalci Tajske pa nimajo pravic, ki bi jim po tem pripadale. Film prikaže, kako na hitro pospravljajo ruševine in ravnajo zemljo, vas, kjer so nekoč prebivali domačini. Zakaj? Da bi lahko katastrofo izkoristili za lasten zaslužek...Na območju nekdanje vasi, na mestu, kjer so nekoč stale koče, kjer so prebivali domačini, bodo postavili luksuzne hotele. Z argumentom, da morajo ohraniti turizem, saj le ta lahko reši Tajce iz nezavidljivega položaja. Me pa prav zanima, kako lahko rešijo domačine s tem, da jih preženejo z lastne zemlje. Prej tega niso mogli, zdaj pa lahko, glede na to, da na tem mestu ni ničesar več. In kako nemočni se lahko počutijo domačini, ko jih preganjajo z njihove lastne zemlje. Tega si ne moremo niti predstavljati. Že res, da gre za film, ampak verjamem, da se to tudi resnično dogaja, saj v svetu vedno znova najdemo take in drugačne oblike izkoriščanja prebivalstva. Vseeno pa me zanima koliko je resnice v vsem tem. Ker če je to res, potem ne moremo zameriti Tajcem, ki po toliko letih še vedno čakajo na pomoč zahodnih držav, na pakete hrane in podobno. Že tako je težko začeti življenje na novo, brez družine, brez financ, pravic, kaj šele, da se temu pridruži še to, da nimaš več zemlje, na kateri si se rodil in preživel svoje življenje. In kako naj bi potem ljudje takoj zaživeli kot so prej? Brez vsega? Nemogoče je, dokler bodo nekateri mislili samo na svojo korist in izkoriščali vse kar se izkoristiti da.
In vse to bi lahko povezali z današnjimi dogodki. Potresi na Haitiju, v Čilah, sedaj še v Turčiji. narava nam kaže svoje zobe, vendar pa zakaj vedno tistim, ki so že tako depriviligirani, ki že tako ali tako živijo v pomanjkanju in bedi? To je vprašanje na katerega ne poznamo odgovora. Pa vendar se dogaja. Ljudje, ki so že tako imeli malo, so izgubili še tisto. Srce se para ob posnetkih, slikah, ki prikazujejo kako lahko le v nekaj sekundah, minutah izgubiš vse kar ti je drago. Pa vendar se ljudje poberejo, zaživijo znova, kakor vedo in znajo, vendar brez pomoči je to oteženo. Pa vendar je pri tem potrebno poskrbeti za to, da pomagaš človeku tako in samo tako, da si bo opomogel in si nadaljnje pomagal sam. Če ne doživimo to, kar se dogaja po svetu, ko pomagamo ljudem tako, da ti postanejo trajno odvisni od nas in jih tako popolnoma onesposobimo za samostojno preživljanje. Do tega ne sme priti, saj mora človek delati za svoje preživetje, mora se truditi, drugače vse izgubi svoj pravi smisel. Pomagamo mu le takrat in ko to nujno potrebuje. Meja med tem, kdaj potrebuje pomoč in kdaj je sposoben problem rešiti sam je tanka, prav tako kot meja med tem, kako pomagati, da si bo znal pomagati sam in kako pomagati tako, da bo postal stalno odvisen od naše pomoči. Za vse to je potrebno imeti znanja in izkušnje. Zato podpiram tiste, ki skušajo po katastrofi življenje čim prej vrniti v stare tirnice, zagnati gospodarstvo in vsakdanje življenje naprej, take ki spodbujajo lokalno prebivalstvo k aktivnemu boju za preživetje, ki pomagajo tistim, ki so izgubili upanje, da ga znova najdejo, da najdejo sebe v vsej tej zmedi in kaosu in se trudijo preživeti.

Dan žena

Razmišljam kakšen je še sploh pomen praznika ob dnevu žena. Če pogledamo zgodovino Dneva žena na Wikipediji je zapisano nekako takole: dan žena je mednarodni praznik žensk...Je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk. Prvič so praznik praznovali 1911 v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem, na 19. marec. V Sloveniji pa so ga takrat praznovali v Trbovljah. In ne morem mimo tega, da ne bi omenila, da sem na to ponosna. Kot rojena Trboveljčanka sem ponosna, da so se začeli zavedati pravic žensk, prav v mojem kraju. Čeprav je verjetno vprašljivo kolikšen pomen je imel Dan žena takrat, pa vseeno. V mojem kraju se je začelo. Vsaj za Slovenijo. Kljub temu, da smo številni Slovenci, Jugoslovani praznovali ta praznik, pa je ženska dobila volilno pravico šele leta 1945, in šele 1989 je začel delovati prvi sos telefon za pomoč ženskam in otrokom, ki so postali žrtve nasilja. To nas opozori na to, kako dolgotrajen je proces spreminjanja tako političnih kot tudi vsakdanjih pravic in življenja določene skupine, ki je bila zatirana. Prej so bile to ženske, ki so našle način za preboj in dokaz, da so lahko enakopravne, zdaj so to istospolno usmerjeni. Verjamem, da lahko vsakemu uspe z dovolj podpore. Pa se vrnimo na temo. Če je dan žena res praznik za enakopravnost žensk, pa to danes le malokdo omenja. Praznik jemljemo kot dan vseh žensk, brez da bi ga osmislili. Pač je to dan, na katerega bi morali moški še bolj izkazati svojo naklonjenost ženskam. Vse prevečkrat pa se to dogaja samo na takšne in podobne dneve in z eno ali kupom rožic, ki marsikateri ženski ne pomenijo nič posebnega, če ni zadaj posebnega sporočila. Če bi moški vsak dan s svojo žensko ravnal spoštljivo, kot z enakovredno partnerico v odnosu, se z njo pogovarjal in razreševal morebitne konflikte in seveda obratno, da bi vsak dan ženska tako počela z moškim, bi lahko bil vsak dan dan žena in dan moža. Vsak dan je lahko praznik, če si ga le ustvariš. Za to, da izkažeš pozornost svojemu bližnjemu, svojim prijateljem, ne potrebuješ posebnega dneva. In v vsem tem je čar. Če ženska dobi pozornost tudi v drugih dneh, bo vseeno cenila 8. marec, kot dan žena, čeprav mogoče ne bo nič kaj bolj poseben kot drugi dnevi. Če pa človek potrebuje poseben dan, da se spomni na drugo osebo, potem pa noben praznik nima posebnega pomena, ampak je le lažna farsa, ki pove, da bo naslednji dan vse enako kot prej, monotono, konfliktno in nesrečno... Pa praznujmo tako, da bomo imeli v zavesti to, da je lahko vsak dan paznik, tisti dan, ki pa uradno tudi je, pa lahko izkoristimo za to, da potrdimo vse kar imamo in se spomnimo na milijone žensk, ki tega nima.

Tsunami: The Aftermath na TV3

Včeraj sem si ogledala prvi del miniserije Posledice cunamija:zgodba o preživelih. Gre za zgodbo o cunamiju, ki je prizadel Tajsko. Sicer je zadeva narejena kot film, bi pa lahko trdila, da je precej stvari resničnih. Prikazano je več akterjev, tistih, ki so preživeli in tistih, ki niso, večina med njimi pa je zahodnjakov. To je prvo, kar me je zmotilo. Da dajejo pomembnejši pomen zahodnjakom, Britancem, ki so bili takrat na dopustu, kot pa domačinom, ki jim je cunami vzel veliko več, kot samo življenja njihovih najbližjih, ampak tudi dom, vse kar je bilo pomembno. Prikazana je le zgodba domačina natakarja, ki v cunamiju izgubi babico. V njegovi zgodbi je dobro prikazana želja po pomoči drugim ljudem, ki bi jih ta mlad fant še lahko rešil, ter ravnanje policije z domačini. Kar me je najbolj šokiralo je bilo, da so preventivno sežigali trupla, trupla ljudi, ki jih njihovi svojci iščejo, ki še niso identificirana in ki bodo za vedno označena za pogrešane. Naj bo kakršen koli razlog za to, tega ne upraviči nobena stvar, noben argument, vsaj v mojih očeh ne. Pa naj zdaj presedlam na tisto, na kar se se v samem filmu najbolj osredotočila...na občutke, na reakcije ljudi, ki so preživeli. Toliko kot je prikazanih različnih ljudi, njihovih zgodb, toliko različnih je občutkov, ki pa se vsi vežejo na bolečino, izgubo in šok. Ob takšnih katastrofalnih razmerah je povsem normalna reakcija ljudi, da občutijo različna čustva, in da reagirajo povsem različno, vsak po svoje. Vsak človek zase ve, kako lahko preživi, kako lahko prenese bolečino in kako lahko najde novo upanje ali pa kako se prepusti v usodo. Film dobro prikaže različne načine spopadanja s krizo. Nekdo občuti zmedenost, drugi strah, spet tretji občuti zagon, da bi našel izgubljeno, spet četrti obupa, spet peti išče novo upanje, itd. Vendar so vse to načini, da človek v takšnih razmerah sploh lahko preživi. Nekateri se oprejo na svoje bližnje, ki so jim še ostali, spet drugi gredo raje svojo pot, tretji se nimajo na nikogar obrniti, četrti iščejo pomoč vsepovsod, spet peti usodo vzamejo v svoje roke,... itd. In spet so vse to normalni odzivi. Če izpostavim ženo, ženo in mater, ki pogreša svojega otroka. Moža je našla, ta pa je med cunamijem izgubil njuno hčer. Ko jo iščeta v vseh centrih in središčih za pomoč, najdeta drugo majhno deklico, ki ji je bila na sliki močno podobna. Oče ne obupa in se odpravi na tiskovno konferenco za pomoč Britancem, mati pa vzame tisto deklico za svojo. Zaradi obupa, šoka in vsega, bi se lahko v tistem trenutku zadovoljila tudi s povsem neznano deklico. To da je deklico vzela bi lahko imelo katastrofalne posledice, saj jo lahko iščejo njeni pravi starši in prav tako bi lahko kasneje to odločitev obžalovala. Vendar ji je takrat to pomenilo rešitev, zmanjšanje njene bolečine ob izgubi hčerke. Ne moremo je obsojati za takšno dejanje, saj verjamem, da v teh razmerah, človek ne more misliti na posledice svojih dejanj, na prihodnost, ampak živi le za tukaj in zdaj, da bi preživel to sekundo, to minuto in ta dan. Vsak po svoje, vsak s svojimi načini. Takšni smo ljudje, stvari doživljamo različno, prav tako stvari občutimo drugače in s tem se spopadamo vsak drugače, vsak na svoj način. Vsak način je v tistem trenutku najboljši možni za tistega človeka, ki ga doživlja, saj mu daje upanje in mu pomaga prebresti vso bolečino ob izgubi, čeprav z vidika druge osebe ta način ne bi bil pravilen ali pa bi vodil do slabih posledic. Uporaben je tukaj in zdaj, v tistem trenutku pomaga človeku preživeti. Kasneje bo človek sam uporabil drug način, da preživi in preboli izgubo, šel bo skozi vrsto faz, ki bodo vzbujala različne občutke, različne reakcije, odzive. To je vse naravno, prvinsko, v človeku. Da najde moč za preživetje, tako ali drugače.A