Kako sem bila vzgojena v spol?

Na faksu pri predmetu Ženske in moški smo morali napisati prosti spis na temo kako sem bila vzgojena v spol. In tole je to, kar je nastalo prav zdaj v moji glavi in bo romalo profesorici na mizo :) :

Težko bi rekla, da se spomnim, kdaj sem se zavedala, da sem deklica oz. da se razlikujem od fantov. Moji prvi spomini segajo v predšolsko obdobje, v vrtec. Zdi se mi, da smo tam bili precej razdeljeni po spolu in da smo se bolj ali manj igrali ločeno. Spomnim se, da smo deklice večino časa preživele v navidezni kuhinji, fantje pa na preprogi, kjer so se igrali s kockami in avtomobili. In prav spominjam se kako je bilo, ko sem se enkrat igrala skupaj s fanti in sicer, postavljali smo cesto za avtomobile. Navdušena sem bila nad prometnimi znaki in nasploh nad igro. Doma ni bilo take grobe delitve. Zdi se mi, da smo se družili skupaj tako deklice kot fantje. Igre, ki smo se jih igrali so bile kar precej obojespolne, če se lahko tako izrazim. Lovili smo se, skrivali, kolesarili, se šli razne športe, med dvema ognjema,… Seveda pa smo se igrali tudi spolno obarvane igre, deklice smo se igrale s punčkami, skakale z gumico, vendar so se nam pri tem včasih pridružili tudi fantje. Večino časa pa se spomnim, da smo se igrali z avtomobilčki zunaj na pesku. Tako fantje kot tudi deklice. Prav tako sem s fanti skakala po travniku, se navidezno streljala in tekmovala. Ne zdi se mi, da je bilo takrat veliko razlik med nami. Niti se ne spominjam, da bi me mami kako usmerjala v dejavnosti, ki se za deklice spodobijo. Doma sem imela raznolike igrače, največ pa sem se preigrala s plišastimi igračami, ki nekako niso usmerjene na spol, ter z avtomobilčki in Lego kockami. Lahko bi rekla, da sem večinoma počela stvari, ki so namenjene fantom. Dojenčka nisem imela, niti si ga nisem želela. Barbike sem imela, vendar sem se le poredko igrala z njimi. Imela sem nekaj gospodinjskih igrač, predvsem kuharske, in to me je še nekako zanimalo. V bistvu sem bolj ali manj imela igrače, ki so me zanimale in ne take, s katerimi bi me mami silila v neko početje oz. dejavnost. Niti se ne spomnim, da bi mi kdaj izrecno rekla, da se določene stvari ne spodobijo za deklice ali pa da deklice določenih stvari pač ne počnejo. Se pa spomnim, ko mi je o tem govorila moja stara mama. Neki dan, ko sva bila jaz in moj bratranec pri njej me je on začel zbadati, in spomnim se, kako mi je mama razložila, da je on pač fant in d ato počnejo, da jaz pa sem deklica in da naj se ne spuščam na ta nivo. Nekaj v takem smislu in to mi je še danes ostalo v spominu. Kar pa me je bolj ali manj določevalo za deklico pa je to, da sem nosila dekliška oblačila. Seveda ne ves čas, vendar so se v večini razlikovala od fantov. Prav rada sem nosila obleke in krila. To je bilo nekaj kar lahko nosijo le dekleta. In take reči takrat fantom niso bile všeč. Zadeve so se precej spremenile v osnovni šoli, kjer znova na nek način delijo v dve skupini glede na spol. In če smo se pretepale deklice je bilo veliko huje, kot če so se dečki. Doživele smo hujše neodobravanje, kot fantje. Bilo pa je znano, da fantje povzročajo več težav, pri nas puncah zadeve niso nikoli pripeljale tako daleč, da bi prišla policija, medtem, ko fantje so. Kasneje se spomnim, ko smo odraščali in smo se tudi fizično čedalje bolj spreminjali, kako smo bila dekleta nekako ujeta v to spono spodobnosti. Vedele smo, da se moramo primerno obnašati, da smo bolj izpostavljene kot fantje, kako pomembna je spodobnost, resnost, itd. Fantje so bili veliko bolj svobodni, veliko več so si lahko dovolili, manj omejitev je bilo tako s strani staršev kot tudi okolice, šole. Zdi se mi, da predvsem okolica vpliva na dojemanje spola, kaj se zanj spodobi in kaj ne. Zdi se mi, da je bilo doma povsem drugače, kakor takrat, ko si stopil ven iz hiše. Še posebej ko smo dosegli puberteto.
Lahko bi rekla, da je moja družina precej svobodna glede tega kaj je žensko in kaj moško, kaj se pri komu spodobi in kaj pri komu ne ter kakšne so vloge žensk in moških v družini. Vendar pa je še vedno velik vpliv kulture, družbe v kateri živimo, ki na nas pusti vtis, ne glede na vzgojo družine. Seveda bi lahko rekla, da sem precej svobodna in bolj ali manj neomejena v okviru svojega spola, vendar pa me nekako še vedno omejujejo neke družbene norme, ki so prisotne v našem sistemu. Vendar se mi zdi, da je za našo generacijo že lažje, saj je pomen ženskosti povsem drugačen kot v preteklosti in tako ženske današnjih generacij vemo, da lahko marsikaj dosežemo, da naš spol ne sme biti ovira in da smo popolnoma enakovredne moškim, vendar se moramo za nekatere od teh stvari še boriti. Ženska sem v toliko kolikor se tega zavedam oz. v kolikor me to spominjajo moje fizične lastnosti. Rada sem ženska, vendar se zavedam, da je na nek način moškim v življenju lažje kot nam. Vendar pa sem se naučila, da ima biti ženska tudi svoje prednosti.

Križišče...

Petek je. Moji načrti za čez vikend so: učenje, učenje in ponavljanje. Načrti za naslednji teden: učenje, učenje, faks, izpit, učenje, faks, učenje, izpit. Tako nekako. In to vse v samoti moje sobice. Ja, moj fant je nekako to šolsko leto že zaključil in se je danes tudi v večini odselil. Tako da bom vse do petka prihodnjega tedna sama v svoji sobi v Ljubljani. Domov ne grem, ker nimam časa in se ne bi mogla dobro učit. Lahko rečem, da sem si del samote izbrala sama, zavestno. Vendar po drugi strani, mi je kar malo težko. Cel teden brez bližnjih, le faks in nazaj domov. Nisem taka oseba, ki bi se bala biti sama, ali bi mi to bilo zelo težko, niti ne. Vendar pa je 7 dolgih dni kar precej. In ne počutim se osamljene, sploh ne, vem da lahko kontaktiram kogarkoli, ki mi je blizu. Vendar pa je malo težko, biti sam v takšni tuji sobi, kot je ta, brez fanta, ki je neka edina domača stalnica v tem kotičku. Nekako je težko gledati povsem prazno mizo, ki je bila še včeraj polno založena. In ob vsem tem se mi poraja vprašanje, kako dalje... Nekako sem pred nečim kar me navdaja s tesnobo in obenem pred nečim novim, pred izzivom. Ne morem verjeti kako se človek po 4 letih skupnega življenja navadi na ustaljen ritem, na to, da zaspiš skupaj z ljubljeno osebo in se z njo zbudiš. Ni mi težko, ko pridem domov in zaspim sama, ali ko se zbudim, težko je danes, jutri, ko sem v isti sobi, kjer prej nisem bila sama. Soba mi je še zato bolj tuja, ker sem v njej šele dva meseca in nekako ni tako domača, kot prejšnje stanovanje. Sicer se mi zdi, da sem kar prilagodljiva oseba, in da prenašam določeno mero sprememb, vendar pa v določeni meri. Navadiš se na nov prostor, na novo mizo, stol, vendar pa ti to ne daje občutka neke domačnosti. In vedno se rada vračam v Ljubljano, ker vem, da bova s fantom tam skupaj. In nekako tega ne bo več. Seveda bo zdaj drugače. Še malo in se bom tudi jaz spravila domov, na nek način zapustila Ljubljano. Moje poti so tako nedorečene, vem samo, da bo verjetno treba živeti doma, kam me bo peljala pot naprej pa ne vem. Nekako sem na precepu, in doživljam ga bolj kot ne, sama. Znašla sem se v vrtincu dogajanj in včasih se mi zdi, da je vse to preveč zame, rečem si, stop, pa ne gre, še vedno se vse dogaja in to preveč hitro,... Poleg tega, da bom celoten teden preživela popolnoma v knjigah, da bom sploh uspela predelati tisto, kar moram, bom večinoma sama, potem moram poleg izpitov misliti na predstavitve, na druge obveznosti, ki me še čakajo za faks, pa še vso organizacijo in pripravo na potovanje,... Enostavno sem prišla do točke, ko bi rada ustavila čas, da bi lahko vse to postorila in ob tem ne bi čutila stresa, kot ga doživljam zdaj. A vendar vem, da bo tudi to kmalu minilo, da bom kmalu odpisala zadnji izpit, se odpravila domov, itd. Vendar pa kmalu pride julij, povsem negotov mesec, in potem naslednji meseci, ko ne vem kako bo. Spet bom doma, si iskala delo, ki ga bom spet težko našla, ker pač nimam vez, vsaj kakšnega, ki bi ga počela, in se pripravljala na izdelavo raziskovalne naloge za diplomo. Vsaj ena fiksna stvar v mojem nadaljnjem življenju, diploma. Lahko sem srečna ker že poznam naslov, prav tako vem kako izpeljati zadevo, le še lotiti se je moram, takoj z novim šolskim letom. Upam, da jo bom uspešno končala in da se bodo uspešno odvile tudi druge stvari, ki se trenutno postavljajo na vprašanje. S tem upanjem pa zaključujem današnje razmišljanje...naj ostane tako.

Individualno ali skupinsko delo

Glede na to, da smo v letošnjem šolskem letu izdelali kar veliko poročil, raziskovalnih nalog, seminarskih, esejev in podobno se mi je prav zdaj utrnilo vprašanje. Nekaj nalog je bilo za opraviti individualno, nekaj skupinsko, pri nekaterih pa smo imeli izbiro. In kadar je izbira bila sem raje uporabila varianto individualnega dela. Pozitivnost tega načina dela je predvsem v tem, da ne potrebuješ prilagajanja, ne porabiš veliko časa za to, da se zmeniš kdaj se dobiš, kdo bo kaj naredil itd. Poleg tega narediš stvar tako kot si si jo zamislil sam in takšen je tudi končni izdelek. Uporabljaš lahko svoje oblikovanje, kreativnost, miselnost in na podlagi tega narediš nalogo, ki te predstavlja, nekako kaže to kar te zanima oz. kar se ti zdi pomembno v neki temi. Individualno mi je bolj pisano na kožo, ker sem tak človek, ki rad naredi določene stvari po svoje in ker si lahko v glavi hitro zamislim nek potek dela, neko organizacijo in osnutek. Prav tako ima tudi skupinsko delo veliko prednosti. Še posebej se poudarja pri socialnem delu. Pri skupinskem delu lahko prideš do več različnih idej in naloga je tako bolj raznolika, delo je olajšano, saj vsak opravi svoj del naloge, primerjaš lahko več pogledov, se česa novega naučiš od kolegov, itd. Vendar pa so tu tudi kritične točke, skupinsko delo je odvisno predvsem od članov skupine. Če se člani skupine dobro poznajo je veliko lažje delati skupaj, prav tako je lažje dogovarjanje če ni krajevnih omejitev ali pa prevelikih razlik v načinu dela. Če pa so člani skupine tako rekoč nametani skupaj je delo lahko precej oteženo. Seveda bi lahko to vzeli kot izziv, vendar je za dobro nalogo potrebno veliko več kot samo, da razmišljamo kako je skupinsko delo pomembno. Potrebno je veliko prilagajanja, predvsem o času sestankov, načinu dela, saj ima vsak svojega. Še večji problem pa nastane, če se mnenje ali način dela nekega člana skupine tako močno razlikuje od drugih, da to otežuje samo delo. Nekateri ljudje se težje prilagajajo in pač delo opravijo po svoje in potem se poraja vprašanje ali celotno nalogo prirediti posamezniku ali pač ubrati svojo pot in vsiliti svoje mišljenje in način. Nič od tega verjetno ni prav, vendar sta to dve opciji, ki se najpogosteje uporabljata. Verjetno bi bilo najbolj pravilno, da se obe strani prilagodijo druga drugi. Vendar pa to vzame veliko preveč dela, zato raje izberemo lažjo pot.

Na faksu smo se učili o skupinskem delu, vendar je vse elemente konstruktivne skupine težko zajeti v realnem življenju. Sem popolnoma za konstruktivno kritiko, vendar včasih tudi ta za sodelavca lahko pomeni napad. Stvari so zelo dvolične in težko je izbirati prave besede, prav način, da se stvari razrešijo. In ko razmišljaš o tem, se nekako zdi, kot pa da vsiljuješ svoje mnenje, čeprav mogoče ni tako. A zopet se porajajo različna vprašanja.

Torej, ali skupinsko ali individualno delo. Vsako ima nekaj prednosti in nekaj slabosti. Verjetno je najboljše kombiniranje. Za dobro delo v praksi se sigurno pomembno skupinsko delo, predvsem zaradi izmenjave mnenj, da vidiš še druge poglede na stvar, da se učiš od drugih. Pri teoretičnemu delu pa sem bolj za individualno, saj je najbolje sam, na svoj način, napisati nalogo in v njej zajeti vse kar se ti zdi pomembno.

Lahko rečem, da se ne bi odločila pisati skupne diplomske naloge, saj mi je ljubše če lahko stvar naredim sama, tako kot si jo zamislila. Čeprav je razlika v tem, ali je druga oseba povsem drugačna kot ti, ali pa imata podobno mišljenje. Pri slednjem je stvar veliko lažja in sodelovanje v določenih zadevah je olajšano in bolj zanimivo. Vendar ne pri diplomi, vsaj zame ne.

Telo

Včeraj sem predelovala članek iz skripte Vesne Leskošek – Spol, in tako malo za vajo en kratek izpis iz članka Metke Kuhar Od kulta telesa k kultivaciji videza.
Ta članek mi je edini padel v oči, se mi zdi, da je kar realno napisan, sploh tole o današnjem času, ko smo bombandirani z idejo idealnega telesa, popolnosti in podobno.

Helmut Plessner je dejal, da človek po eni strani je telo, hkrati pa po svoje telo poseduje. Telo ni zgolj biološki fenomen, ampak tudi objekt, s katerim lahko manipuliramo. Če pa objektivizacija telesa postane primarni način doživljanja telesa, je telo vir globoke odtujenosti od občutkov in virov, ki se upirajo nadzoru (motnje hranjenja, odvisnost od vadbe).
Mary Douglas pravi, da je telo simbolična oblika, objekt, na katerega se vpisujejo prevladujoča kulturna pravila. Družba in kultura konstruirata telo na svoj način. Je pa telo še vedno biološka, materialna in fiziološka entiteta.
Michael Foucault je analiziral telo kot subjekt moči in političnega nadzora, kot direktno mesto socialnega nadzora. Tako telo samo sebe disciplinira, obvladuje svoje naravne potrebe, impulze. Mit, da lahko povsem nadzorujemo telo je del splošne moderne zahodne predpostavke, da lahko človek obvladuje naravo. Radi bi se približali telesnim idealom in imeli nadzor nad lastnim telesom.
Dualizem telo – duša izhaja iz krščanske kulture, ki je predpostavljala telo kot nekaj negativnega, kazen. Idealno telo je po njihovem breztelesno, eterično. Razcep se pojavi tudi v Descartesovi filozofiji, kjer je telo le dom jaza. Telo je tako podrejeno duhu, ali pa celo destruktivno zanj. Razločevanje pa je povezano tudi s spolom- ženskost je veljala za nižjo obliko človeštva, saj ne more racionalno nadzorovati svojega telesa (debela ženska ne more brzdati svojih apetitiov, povezovanje ženske neracionalnosti s hormoni). Moški pa so povezani z umom, razumom, in naj bi presegli svojo telesnost. Sedaj pa se kaže prehod iz tega mišljenja v pomembnost moških mišic.
Telo je dandanes postalo fizično nefunkcionalno, razen v športu. Telo je postal estetski in seksualni objekt. Estetska vrednost in etična konotacija se prepletata (dobro telo – dobra oseba). Telo je postalo projekt jaza. Telesni videz je tako označevalec vrednosti, medij samoopredeljevanja, samopromocije, mesto družbene stigmatizacije, če odstopa od standardom sprejemljivosti.
Patriarhalnost je ustvarila težko dosegljive lepotne ideale, zaradi katerih se ženske vedno počutijo nelagodne v svojem telesu. Telo je za ženske še vedno bolj osrednjega pomena za občutek sebstva. Drug pogled na lep telesni videz pa je, da ta pomeni zdravje, lastno dobro počutje,… A vseeno nas preplavljajo diskurzi o sodobnih telesnih idealih in tako verjamemo, da lahko telo preoblikujemo po svoji volji. Edino sprejemljivo in posledični zaželeno telo je telo, ki teži k popolnosti. Menimo, da svobodno izbiramo lastno telo, vendar obenem stremimo k standardizaciji.
Ukvarjanje s telesnim videzom se uresničuje na treh ravneh: oblikovanje idealnih telesnih oblik, učenje pravilnih drž, lepotičenje in okraševanje. Telo tako ni nikoli dokončan objekt dela. Kdo pa ima od tega korist? Industrija, pa tudi posameznik, ki naj bi se potem počutil samozavestnejšega.
Diktatom kulta lepega telesa ne moremo ubežati, četudi ga ne upoštevamo, saj telo, ki se ne prilagaja je stigmatizirano, negativno. Telo tako postane moralno in politično polje.

Vir:

Leskošek, Vesna: Ženske in moški v socialnem delu. 1.del - spol. Fakulteta za socialno delo

Starševstvo malo drugače

Zadnje čase se zaradi bolezni manj aktiviram v pisanju. Pa sem se odločila, da se danes malo bolje razpišem. Govorila bom o starševstvu, pa ne o takem, ki naj bi bilo, ampak o tistem, ki dejansko obstaja.
Kaj recimo starša pripelje do tega, da njegova ljubezen in podpora otroku nista več tako brezpogojni? To je vprašanje na katerega si ne znam odgovoriti, bom pa poskušala preko razprave osvetliti zadevo. Starši tekom svojega starševanja, če temu lahko tako rečem, doživljajo svoje vzpone in padce. Verjetno imajo vsi, že ko je otrok v trebuhu ali pa še prej, neka pričakovanja glede njega. In ponavadi se ta pričakovanja ne uresničijo, vsaj ne v takšni meri kot si starši želijo. Zdaj je ena vrsta staršev, ki se sprijaznijo s tem, da njihovi otroci ne morejo biti takšni kot si želijo in jih sprejmejo takšne kot so, druga vrsta staršev pa je, da starši zaradi svojih razdrtih pričakovanj od otroka pričakujejo nemogoče in če ni vse po njihovem otrok lahko trpi hude posledice. Seveda ne bom rekla, da neke vmesne nianse ni, verjetno je še najpogostejša. Ko so recimo starši v nenehnem boju s tem, kar pričakujejo od otroka in kaj dobijo od njega in potem to nekako skušajo uravnavati. No, v glavnem, in potem se razvijejo starši, ki svoje otroke rinejo naprej, jim skušajo v njihove majhne glavice vsiliti svoje misli, jih oblikujejo po svojih željah, itd. Slej ko prej pride pri otroku do odpora in starši so kmalu razočarani. Vendar pa niso razočarani le starši, ampak tudi otrok. Otrok se nekega lepega dne zave, da nikoli ne bo dosegel idealov svojih staršev, pa če se še toliko trudi. In ker nanj padajo različni očitki, kmalu pade v kakšna depresivna stanja, uporništvo ali pa se še naprej podreja vsem zahtevam. Take zgodbe so vidne v vsakdanjem življenju. Očitno se prepoznajo starši, ki na svoje otroke očitno preveč pritiskajo. Kaj pa tiste zgodbe, kjer je navidezno vse ok? Kjer lahko otrok navidez počne kar želi, se navidezno sam odloča o zadevah, ki se ga tičejo, a je obenem prikrito manipuliran s strani svojih staršev? Takih zgodb je manj, vsaj da bi se o njih vedelo oz. govorilo. Otrok tako misli, da ima nekako svojo voljo, da ve kaj želi ampak v bistvu so prisotne želje staršev. Verjamem, da je prelom te otroške naivnosti nekje v puberteti, kjer mladostnik že začne razmišljati s svojo glavo in drugače gleda na stvari. In potem se začne obnašati drugače kot se je dan poprej, želi si drugih reči, dela druge reči,... In starši se sprašujejo zakaj. Verjetno zato, da bi uveljavil svojo voljo, ki jo je imal prej le navidezno ali pa je sploh ni imel. In starši postanejo razočarani. Na mladostnika porinejo še svoje breme, kot da še ni dovolj, da se počuti krivega, ker ve, da ne ustreza idealu staršev. Verjamem pa, da pri določenih mladih pride do tega, da pač delajo tisto kar jih zanima, da se ne obremenjujejo več z željami staršev in podobno. Seveda ne morem trditi, da občutek tega, da ne ugajaš svojim staršem ne ostane, seveda je prisotno, vendar v mnogo manjši meri, kot na začetku osamosvajanja. Vendar se še vedno sprašujem, kaj starša pripelje do tega, da postane tako nestarševski do svojega otroka? Sama si predstavljam, da starš podpira svojega otroka pri vsem kar njemu ugaja in mu daje zadovoljstvo. Če je otrok srečen, zakaj ne bi bil starš? A vendar ni tako. Starši se nekako ubranijo s kritikami do otroka, posrednimi, pa tudi neposrednimi. Nikoli ni dovolj dober zanje in nikoli ne bo. Je takšen in takšen in počne to in to. In kmalu ne vidijo v koga je zrasel njihov otrok. Da je mogoče dobra oseba, ki dela dobra dela, ki zna poskrbeti zase, misliti zase, je odgovorna oseba, ki posluša svoje srce, ki pomaga drugim,... A kaj ko starši tega ne opazijo? Še vedno lahko najdejo napake in jih kritizirajo, pa četudi te izhajajo iz preteklosti. Ali pa mogoče vrline, ki sem jih napisala pač ne veljajo nič v takšni družini? Da je bolje biti pohleven, hinavski in nekako delati tako, da bo staršem všeč, pa čeprav se to ne sklada s tvojimi vrednotami? Nekateri tega ne zmorejo, nekateri tega nočejo. In kakšna je cena? Velika, izguba brezpogojne starševske ljubezni. Za ceno tega, da si zvest samemu sebi.
Mislim, da noben otrok oz. mlad človek ne bi smel biti pred odločitvijo ali ustrezati staršu ali poslušati sebe. Mislim, da starši nimajo pravice tako globoko zasaditi nož v srce mladega človeka samo zato, ker je šel po svoji poti. A tudi takšni otroci preživijo in verjamem, da bodo nekoč boljši starši in ne bodo ponavljali napak svojih staršev. Čeprav nekatere raziskave trdijo, da otroci prevzamejo določene vedenjske vzorce svojih staršev. A verjamem, da je to le delno resnično, saj so lahko vrednote in načela otrok in staršev precej različna in različno vrednotena, kar pomeni, da bodo lahko na prvo mesto postavljali povsem druge vrednote in stvari kot njihovi starši.

Spol 2.del

Raziskava na temo dojemanja spola je končana. Glede na to, da smo s kolegicami naredile kar nekaj intervjujev iz štirih starostnih skupin se nekatere stvari lahko posplošijo, druge pa se, zaradi razlik, ne morejo. Najbolj zanimivo kar smo ugotovile je, da so predstave o moških in ženskih vlogah še vedno zelo stereotipne. Torej, ženske se po večini še vedno dojemajo kot gospodinje in matere, medtem, ko moški morajo hoditi v službo. Seveda je bilo izraženo tudi, da morajo v službo hoditi tudi ženske. Med vsem tem pa se večkrat omeni to, da bi morala biti vzgoja otrok porazdeljena med oba spola, kar pa še vedno ni povsod uresničeno. Zdi se mi, da bomo te in naslednje generacije bolj izenačene v določenih opravilih, ki so generacije nazaj veljale le za en spol. Mislim, da se družba počas spreminja in vnaša moderne spremembe, ki prinašajo pozitivne posledice tako za ženske kot tudi za moške. Normalno je, da glede na to, da je v današnji družbi ženska zaposlena tako kot moški, ne more po tem le ona skrbeti za gospodinjstvo in otroke, kot je lahko, ko je bila cel dan doma. Pri tem se kaže vloga modernega moškega, ki je predvsem v pomoč ženski pri hišnih opravilih in ki igra večjo vlogo v okviru svojega očetovstva.
Zanimivo spoznanje je bilo tudi to, da moški večkrat omenijo, da so ženske enakopravne in da imajo enake možnosti kot moški, vendar pa ženske pravijo, da niso povsem enakopravne in da se razlike kažejo. Še vedno se kažejo razlike pri plačah žensk, ki so dostikrat manjše kot pri moških, za isto delo. Ali pa pri tem, da težje dobijo zaposlitev, zato ker so ženske in se zanje predvideva, da bodo imele otroke, itd. Ne strinjam se s feministkami, ki pravijo, da so ženske podrejene moškemu svetu in da imajo moški večino koristi od našega zastonjskega dela, itd. Zdi se mi, da take trditve niso več tako značilne za 21. stoletje, čeprav se še čuti vpliv zgodovine pri tem koliko besede imajo ženske in koliko moški. Sama se ne čutim podrejene, niti ne čutim, da ne bi bila enakopravna, vendar pa se lahko to v določeni situaciji hitro spremeni.
Sama ne želim biti odvisna od moškega, vendar nas lahko trenutne situacije in dogajanja pahnejo v takšno odvisnost, kot pa lahko v to pahnejo tudi moškega samega. Sedaj ni več tako pomembno ali več zasluži moški ali ženska. Vendar pa bi morala o tem, kako se počuti moški, ki ga pretežno preživlja ženska, povprašati moške in verjamem, da bi bili odgovori precej različni.
Torej, ni važno kakšnega spola ste, važno je, kaj lahko v okviru in metaforično izven njega dosežete in ustvarite.

Trenutno aktualne zadeve 1.del

Ker sem ravno zapadla v tisti trenutek, ko se mi zdi, da moram vse argumentirati in razlagati po svoje, sem se takoj zapodila na blog. Že prej sem napisala nek tekst, pa sem ga po premisleku zbrisala.
Prva stvar o kateri iz skoraj vseh medijev prav kriči je prašičja gripa. Zdi se mi, da ker ptičja pač ni delovala dovolj globalno, so si mogli izmisliti prašičjo. Sem bolj usmerjena v to razmišljanje, da je vse skupaj neka zarota farmacevtske industrije. Ker, le kako bi neka nova bolezen, t.i. mutacija bila ozdravljiva in že imal pripravljeno zdravilo, če pa je nova. Za AIDS še niso našli zdravila, za prašičjo gripo pa. Pravi se, da so naredili preveč zdravil na temo ptičje gripe in nekako je potreba po porabi vsega tega. Moje mnenje je bolj tako, da je verjetno v tem času gospodarske krize in vsega podobnega potrebno razredčiti prebivalstvo, vendar na precej skrit način. Jasno je, da bodo umirali predvsem v revnejših državah in ljudje iz nižjega sloja, ker pač nimajo takega dostopa do zdravstva. Zanimivo pa je, kar pričajo, da se bo gripa razširila skozi svet in bo v nekaj letih okužena tretjina prebivalstva. Prav zanima me koliko prebivalstva dnevno umre zaradi AIDSa, ali pa še drugače, koliko jih zboli in tudi umre zaradi navadne gripe. Pa zaradi tega ni nobene posebne stopnje ogroženosti, še vedno lahko potujemo po svetu, ker okužimo se lahko tudi doma. In, pozimi nikogar ne skrbi, da bi zbolel za gripo, kot zdaj skrbi ljudi, da bi zboleli za prašičjo gripo, pa je možnost, da dobijo navadno gripo precej večja, smrtnost pa verjetno tudi ni tako različna, le da se o tem ne piše tako pogosto. Torej, gripa je po mojem mnenju le ena od novih izumljenih bolezni, ki je nastala z namenom in zaradi katere imajo določeni ljudje dobiček.

Potem so trenutno aktualne tudi vinjete. Odločno sem proti zvišanju cene letnih vinjet, a žal ne morem nič proti temu. Slovenija se je, kot vedno, uklonila drugim državam, interesom tujcev in njihovim potrebam. Saj je prav, da so recimo krajše vinjete, vendar ne razumem poante v tem, da dražijo letne. Tedenske bodo redko izkoriščene s strani tujcev, ki gredo na počitnice, saj gredo ponavadi za več kot 7 dni, torej bodo morali kupiti dve, ali pa če kupijo mesečno, ki bo baje od 30 do 35€ in je potem isti drek. Se oproščam izrazu ampak je dejansko tako. In če tujci kupijo dve tedenski ali mesečno, ki bo isto stala kot polletna ne pridobijo nič. Dejansko ne pridobijo nič, le da bo vinjeta trajala en mesec, prejšnja pa je pol leta in se pač boljše sliši. In potemtakem, če razmislim, bo v državno blagajno prihajalo še vedno enako število evrov. In zakaj potem višanje cen letnih vinjet? Mogoče zato, ker naj bi podložen slovenski narod mislil, da je to nujno potrebno? Ker mislijo, da smo mogoče neumni? Ker se radi vozimo po neurejenih avtocestah? Ker radi stojimo v kolonah? In vse to za dobrih 95€? Ja, mogoče pa res, ker dejansko nihče nič ne stori in dejansko bo vlada sprejela kar bo hotela in kar bo napolnilo njihov proračun. Avtoceste se zato ne bodo nič hitreje gradili, nič bolj kakovostne ne bodo in še vedno bodo vsako leto ena in ista popravila na istih odsekih. In potem naj še kdo reče, da nismo eni kekci oz. kranjski janezi.

Na strani za nosečnice sem prebrala zelo zanimiv članek. Saj ne, da načrtujem, ampak pritegnil me je naslov. Nosečnice naj ne bi jedle mesa oz. zelo zelo malo, saj maščobe, ki jih zaužijejo vplivajo na srčne bolezni otrok. In kako so prišli do tega spoznanja? Stvar so testirali na podganah. In če doma ne bi imela podgan, bi mogoče celo verjela prebranemu. Brejim samičkam so dajali večje količine maščobe in mesa in potem so njihovi mladiči imeli pogosteje srčne napake kot od samičk, ki niso dobile skoraj nič maščobe. In sedaj naj bi nosečnice jedle čisto malo mesa, ker to ni zdravo za otroka. Nikjer pa ne piše, da imajo podgane malo drugačne prehrambene potrebe. Podgana skoraj ne sme zaužiti maščob in beljakovin, saj ji to lahko zelo škoduje. Prav tako ne sme pojesti preveč sladkorja, oz. priporoča se, da ji ga ne dodajamo v prehrano. In potem je tu to, da morajo pojesti veliko vlaknin. In potemtakem naj bi nosečnice jedle kosmiče, koruzo, zelenjavo in sadje, pa še to v zmernih količinah, da bi imele zdrave otroke. Saj ne rojujemo mladih podganic. Hočem pokazati, da ne moremo raziskave na podganah posploševati na človeka, saj imamo mi razvite povsem drugačne navade glede hranjenja. In potem takole strašijo mlade nosečnice, mar bi povedali kaj zares pametnega.

Mediji nas znajo marsikdaj zavesti, včasih jim verjamemo, drugič ne, odvisno od našega poznavanja stvari in razvitosti lastnega mnenja ter razširjenosti določene mnenja o stvari. Nam pa dajo možnost za argumentiranje in razvijanje lastnega razmišljanja.

Logarska dolina 2.5.2009

Po dolgem premisleku kam naj se s fantom odpraviva na izlet, sva se odločila za Logarsko dolino. 2.5. ob 8h sva se odpravila proti dogovorjenem cilju. O Senovega pa do Logarske doline je dobre dve uri, sploh če imaš pred seboj vedno voznike, ki se na povsem ravni in primerni cesti peljejo slabih 70km/h. V času vožnje je meni kot sovozniku najlepše gledati skozi okno in opazovati okolico. Raznovrstne hiše, ki se pojavljajo ob cestah so zelo zanimive, še posebej padejo v oči kričeče barve fasad, ki jih sama nikakor ne bi mogla videti na svoji hiši. Vendar kaj hočemo, vsake oči imajos vojega malarja. Poleg tega je lepo opazovati naravo, obširne travnike ter velike gozdove, ki se širijo skozi dolino Savinjsko. Ker pa je bil ravno takšen čas, je bilo v skoraj vsaki vasi moč opaziti mlaj. Nekateri so bili višji, drugi spet nižji, vsi pa so kazali kako se ob praznikih skupnost združi in naredi nekaj za nadaljevanje tradicije. Tega v mestu nimamo. In končno prispeva v Solčavsko. Že na začetku je naravnost pred nama vidna Igla,na vrhu le te pa slovenska zastava. Žal sva se določila, da jo preplezava na poti nazaj, vendar naju je takrat presenetil dež, tako da nimava niti slike. Peljeva se mimo odcepa za Robanov kot, res lepa gozdna pokrajina, ki je z mogočnimi gorami zaprta v skoraj vse strani. In nato kmalu po Solčavi zapeljeva levo v Logarsko dolino. Na začetku ceste pa že takoj pobirajo vstopnino. Sicer že dolgo nisem bila v teh krajih, vendar pa res nisem vedela, da zbirajo denar. Mogoče je zadeva celo dobra in koristna, sploh če bereš za kaj vse porabijo denar, a potem ko vidiše dejansko stanje te kar malo mine. Na poti takoj zagledava na levi Logarjevo lipo, velika, mogočna stoji tam ob cesti, in čeprav daje vtis, da ji nihče nič ne more, je obdana z ograjo, verjetno za vsak slučaj. Na desni vidima kje se gre pogledati drugi izvir Črne in se odločiva, da ga bova šla pogledati kasneje, saj je za parkiranje tam zelo slabo urejeno. Odpeljeva se do Penziona na Razpotju, kjer si privoščiva kozarček soka ter WC. Nato se po premisleku odločiva, da se z avtom zapeljeva še malce višje. Ustaviva pri Domu Planincev in kreneva peš proti slapu Rinka. Gozdna pot naju pelje do Oglarske bajte, kjer so svoje čase delali oglje. Včasih imajo za turiste predstavitev dela, vendar pa je danes izgledala povsem zapuščena in prav nič posebnega. In kot sem že prej omenila zbiranje denarja, se po tej poti vidi predvsem to, kako malo skrbijo za naravo. Povsod je bilo polno posekanega drevja, ki je ležalo ob poti ali celo na poti. Nekdo je to posekal in pustil ležati, kjer je pač padlo. No, je pa pozitivno to, da so na nekem predelu posadili nova drevesca, ki pridno rastejo. Delček poti sva prehodila tudi po prazni strugi Savinje, le delček le te je prepojen z vodo. Ko pa sva prečkala strugo sva se znašla pri Planšariji Logarski kot. Pot sva nadaljevala po levi strani ceste, kjer pa naju je čakalo presenečenje. Pot je bila obdana s snegom, zato sva morala v najini neprimerni obutvi skoraj plezati skozi sneg, saj je tega bilo dobrih 20 do 30cm. Ko sva prehodila ta del poti, sva se odločila, da nadaljujeva po cesti. Kmalu pa sva prišla do konca ceste, nadaljnja pot pa naj bi bila približno 10 min. Kako turistični so ti kraji se je videlo predvsem zgoraj na parkirišču, kjer je bilo polno avtomobilov in tudi ljudi se je trlo. Prehodila sva še tistih 10min in odprl se nama je pogled na slap Rinko. Ker je bilo tudi tam nekaj snega in velika gužva sva nahitro poslikala ter se vrnila nazaj do avtomobila. Na poti sva opazila veliko telohov, ki so v naših krajih odcveteli že več kot mesec nazaj. Nadmorska višina pa se ne opazi samo tako, da je tu pomlad šele v začetku ampak tudi v tem, da je bilo precej mrzlo in močno je pihalo. Ko sva prišla do avta sva se odpeljala do mahjnega parkirišča pri izviru Črna. Do izvira je bilo še dobrih 5 minut hoje ob reki. Kako zanimiva je narava, voda teče in kar naenkrat se izgubi med kamenjem, in nato pride ven v čisto drugačnem okolju, le nekaj sto metrov nižje, med drevesi, zelenjem in goščavjem. Tudi tu sva poslikala, saj je bil pogled zelo lep. le redko vidiš tako čisto vodo, ki počasi teče po zakritem vodovju. Na poti do avtomobila pa sva naredila še nekaj posnetkov gora, katere me vedno znova očarajo. Resda sem bolj tip, ki počitnice rad preživlja ob morju, ampak pogled na gore je pa čisto nekaj posebnega. Tako so lepe, snežne, nevarne in skoraj nedosegljive. In tako se je najina pot po Logarski končala. Najino skoraj 8km dolgo pot sva končala v dobrih dveh urah, ogled izvira pa je terjal še dodaten km in 15min. Med vračanjem sva se ustavila v Gostišču Firšt, kjer so nama ponudili prav okusno kosilo, nato pa sva se odpravila proti domu. Kot sem že omenila se pri Igli nisva ustavila, saj je rahlo deževalo. In tako se je končal najin letošnji prvi večji izlet in mislim, da je bil dobra popotnica za še naslednje izlete, ki se bodo zvrstili v letošnjem letu.

Menim, da bi si moral vsak pogledati vsaj delček te naše deželice. Saj ne, da sem velik nacionalist, ampak vedno znova me fascinira raznolikost naše pokrajine in kaj vse nam lahko ponudi. Predvsem se rada sproščam ob planinah, gorah, ki nam nudijo neverjeten razgled skozi velik del Slovenije, rada obiščem razne naravne znamenitosti, ki so se oblikovela skozi tisočletja, in prav tako rada okušam dobro slovensko hrano, ki mi jo ponudijo na teh izletih. Mislim, da včasih podcenjujemo Slovenijo, vendar pa moramo vedeti, da je potrebno ločevati družbene posledice te dežele z naravnimi, ki nam jih ponuja. Potrebno se je bolj zavedati kakšne lepote lahko odkrijemo v lastni deželi, brez da bi potovali na tisoče milj.

Kot sem enkrat rekla, za turiste je naša dežela zanimiva, za nas pa je nekaj posebnega. In prav tako so slovenske znamenitosti zame nekaj posebnega, seveda pa je zanimivo tudi to kar pa je na drugi strani naše meje.

Spol 1.del

Zadnje čase predelujem temo spola, razlike med moškimi in ženskami. Ob vsem tem branju se mi poraja toliko novih vprašanj, toliko kritik, da jih moram nekam zliti. Če pogledam sedanjost in stanje kakršno je sedaj, se zavem, da to kar je nam ženskam trenutno dano, ni bilo poslano od boga ali samoumevno, kot pa je danes. Za vse to so se ženske morale močno boriti. Ženske so bile nekdaj čisto drugače razumljene kot danes. Predvsem so se pojmovanja okoli njih nanašala na telo, na biološko sestavo in naravo telesa. To, da imajo ženske mesečno perilo, da so noseče, da rojevajo in da pridejo v menopavzo, naj bi bila velika ovira za njihov razum in telesno aktivnost. Predvsem se je takšno mišljenje razvijalo in razširjalo v srednjem veku, največ med srednjim slojem. In kako drugače kot tako, da je imela veliko vlogo pri tem Cerkev. Kot ponavadi je imela krščanska miselnost vpliv na vsakdanje življenje žensk in moških. Pri tem pa je pomembno, da je bila ženska zapostavljena, bila je drugovrstna, nekako bi lahko rekli kot umazana. To se čuti še sedaj, ko Cerkev ne priznava, da bi Jezus lahko imel ženo ali ljubimko in ko poveličuje čisto, nedolžno Marijo, Jezusovo mati, ki je spočela otroka z bogom in ji za to ni bilo potrebno t.i. nečistovanje z moškim. Ženska, ki je imela ljubimce je bila preganjana več stoletij, pa tudi sedaj je označena z negativnimi nalepkami (kurba, vlačuga in podobno). Medtem ko imajo moški na tem področju veliko večjo svobodo, seks z neznankami ali prodajalkami ljubezni ni bil zanje nič posebnega, nič slabega in tako je tudi danes. Sicer se stvari malce spreminjajo, a predvsem ima moški, ki je ženskar slab zgled pri ženskah in ne tako pri svojih vrstnikih moških. Vedno se govori o tem koliko žensk je dobil moški, ne pa o tem koliko jih je imela ženska, saj je ženska nekako predpostavljena kot predmet, kot lastnina, ki jo je nekdo pridobil, izrabil in dal naprej. Veliko večji greh je bil, če je žena prevarala svojega moža, pa ne glede na vzrok, ki je vodil do tega. Moški, ki je prevaral žensko jo je verjetno zato, ker mu žena ni mogla nuditi tega kar je potreboval. Nikoli pa ni obratno, in predpostavlja se, da pa spolne želje žensk niso tako veliko oz. tako pomembne, kot so moške. In pri tem je zanimivo to, da so žensko vedno povezovali z nečin naravnim, moškega pa z kulturo, razumom in podobnim. A kako potemtakem lahko to trditev potrdimo, ko pa je spolna sla oz. želja, nagon nekaj najbolj naravnega pri človeku, in je bila vsemu navkljub značilna prav samo za moške. Moški so tisti, ki morajo zadovoljiti svoj spolni nagon, ženske pa le tiste, ki morajo to svojemu možu omogočiti. Pa čeprav naj bi one bile toliko bolj povezane z naravo. Vendar pa verjetno avtorji te teorije niso mislili v to smer in so se nanašali samo na nosečnost žensk in vzgajanje otrok, ki naj bi žensko bolj približala naravi kot moške. Moški, kot neko razumno, družbeno bitje, pa je bilo tako pomembno in posebno, da je to postalo norma, ki je ženske ne bodo nikoli dosegle. Ženske niso mogle biti tako pametne, saj so bile za kaj takega preveč čustvene, niso mogle opravljati moška dela, saj so biel preveč šibke in krhke za kaj takega, niso mogle sklepati poslov, ker so se spoznale samo na vzgajanje otrok in gospodinjska dela. In zakaj? Ker niso nikoli imele možnosti izkusiti kaj drugega kot le kuhanje, pletenje, presajanje rož, vzgajanje otrok in rojevanje. Moške pa se je že od rojstva spodbujala k intelektualnosti, k razvijanju smisla za posel, k izobrazbi in k moči. Potemtakem bi ženske, če bi imele možnost izobrazbe in razvijanja telesne moči, lahko konkurirale moški. A bi lahko? Če pogledamo na sedanjost lahko vidimo, da smo se ženske dodobra približale temu, kar je bilo še dobro stoletje tako oddaljeno. Lahko hodimo v šole, se izobražujemo, telovadimo in se telesno izpopolnjujemo, nismo več samo stroji za rojevanje in vzgajanje otrok in celo znamo delati elektronska, strojna in druga t.i. moška opravila. Vseeno pa smo še vedno nekako omejene v tem svojem delovanju, saj še nimamo dovolj možnosti in pravic, da bi bile povsem enakopravne moškim. A o tem drugič. Torej, vsak se lahko razvija tako kot mu je dano. Če je ženski v mladosti dana izobrazba in spodbuda v tej smeri, zna biti precej bolj izobražena in razgledana kot moški, ki ga k izobrazbi niso tako spodbujali. In kje je zdaj to, da so moški razumni, ženske pa čustvene? Izgubi se v naši kulturi, v našem družbenem razvoju, ki se dogaja zadnja desetletja. S tem, ko so ženskam dovolili hoditi v šole in so te pokazale uspeh na tem področju, smo lahko videli, da je to kar zmoremo predvsem odvisno od tega kakšno okolje in kulturo smo imeli okoli nas, da nas je k temu spodbudila in ne to ali smo ženske ali moški in kako fizično izgledamo. Če bi z majhnimi dečki delali tako kot so včasih z majhnimi deklicami, torej, bi jim govorili naj se lepo obnašajo, ne bi smeli skakati okoli, ker se to ne bi spodbudilo, ne bi jih vpisovali v šole, ker jo ne bi potrebovali in učili bi jih vzgajati otroke in skrbeti zanje, kot da je to najpomembnejše opravilo, bi verjetno bili prav tako, kot so bile deklice tiste čase, pasivni, čustveni, mirni, podrejeni deklicam in neverjetno dobri očetje, vendar pa ne bi znali brati in pisati ali pa slabo. Torej, kaj nas določa? Biologija ali družba? Sama na podlagi vsega prebranega in razvijanja lastnega stališča menim, da družba. Mislim, da me nikakor ne ovira moja biološka sestava telesa pri tem kaj zmorem in kaj ne. Če bi hotela bi lahko prav tako delala v gradbeništvu in bila fizično močna, če bi pač imela potrebo po tem. Ali pa bi vozila tovornjak. In mislim, da mora, tako kot jaz, tudi moški imeti čustva in jih znati izraziti, saj je to močno pomembno za dober medsebojni odnos. Kajti vsi smo ljudje, lahko smo fizično močni ali šibki, lahko izrazimo čustva ali ne, vendar imamo tako moč kot tudi čustva, na nas pa je kako bomo z njimi ravnali in jih uporabljali.

Več pa naslednjič, ko se bom bolj dotaknila feminističnih vidikov gledanja na spol...