Vseživljenjsko učenje

Danes se mi je v misli pripodilo veliko različnih pomišljanj. Stara sem dobrih 23 let. Nekje med puberteto in med odraslostjo. V žepu imam že skoraj diplomo. Lahko bi rekla, da sem precej resna in odgovorna osebe, vsaj kadar je potrebno. Pa vendar. Nekateri ljudje me še vedno dojemajo kot osebo, ki je še tako mlada in ji je treba vse povedati, ji vse razložiti in če želi sama kaj povedati, se dela preveč pametno. Kot da pri teh letih ne bi imela znanja o življenju in o določenih stvareh, katere sem osebno doživela ali se učila iz njih. Kot najstnik te nihče ne posluša, ker pač ne veš veliko in se še učiš. In vsem je všeč, da ti lahko kaj povedo, kar nisi vedel, ko pa je tega tako veliko. In potem malce odrasteš, pridobivaš znanja in izkušnje, a zadeve se ne spremenijo. In potem pridejo konflikti. Ker sem oseba, ki razmišlja s svojo glavo in raje dela tako kot se zdi meni prav, se večkrat zapletem v konflikte z drugimi. Ne neposredne, ampak takšne tudi prikrite. Nekako bi ljudje še vedno radi videli, da bi jih vneto poslušala in delala tako kot rečejo, ker se to zdi njim prav. Pa tega ne počnem. Ker imam svojo glavo in svoje razmišljanje. Seveda se ne učim samo na svojih napakah, a vendar se včasih moram. In če razmišljam nazaj, moje odločitve niti niso bile tako napačne. Nekako sem se naučila presoditi stvari, preden se vržem vanje, prav tako pa se odločam precej časa. Prav tako, kot se lahko zmotim jaz, se lahko kdo drug. In zato nekako zaupam sebi, poslušam nasvete in uporabim le tiste, ki se mi zdijo uporabni. In to se mi zdi povsem v redu. Nočem se pri tridesetih ozreti nazaj in ugotoviti, da sem delala vse, da bi drugim ugajala. To se mi zdi totalno brezveze in brez smisla. Mene osebno to ne bi izpopolnjevalo, niti mi ne bi pomagalo k boljšemu počutju, kvečjemu bi se počutila slabše. Težko mi je razumeti ljudi, ki to počno, samo da bi ugajali drugim. Za takšne stvari je potrebno veliko energije ampak slej kot prej se razkrijejo prave plati človeka in potem je ves trud zaman. pa vendar je vse polno ljudi, ki to počne.Nekaterim priznanje drugih pomeni več kot pa to, da bi delali stvari, ki jih zadovoljujejo že same po sebi. Ne vem kje bi se znašla, kje bi bila sedaj v tem trenutku, če bi sledila vsem posrednim in pa neposrednim namigovanjem kaj naj ukrenem, kaj naj izberem. Verjetno pa ne bi bila tako zadovoljna kot sem danes. Ne rečem, da skačem od sreče, ampak sem na dobri poti, to vem in s tem sem zadovoljna. Čeprav mogoče za ceno drugih ljudi, ki sem jih mogoče razočarala ali pa ne. Ne vem. Seveda se oziram nazaj, pa vendar sem se odločila prav, ko sem izbrala svojo pot. Pot, ki me bo vodila, še ne vem kam, ampak vem, da je prava. To pa zato, ker je polna vrednot in stališč, ki se mi zdijo zelo pomembna, da lahko dobro živim tudi v sožitju z drugimi. Vem, da je še veliko stvari, ki se jih moram naučiti, veliko zadev, ki morajo postati boljše. Ampak prav zato se temu reče vseživljenjsko učenje. A to še ne pomeni, da sem mogoče zato, ker sem 10 ali 20 let mlajša, toliko manj pametna kot drugi. Imam izkušnje, ki jih nekdo drug nima in imam znanje, ki sem ga pridobila iz njih. In to mora biti cenjeno. Ne smemo vedno gledati le na leta ali pa samo na izobrazbo. Ni vse to, je še veliko več. In vse to več želim pridobiti, skozi čas....