Brez prazničnega vzdušja

Odkar sem začela delati se je moje življenje korenito spremenilo. Ritem življenja je povsem drugačen. Ustavljen, vsakodnevno podoben. Raznolika so samo popoldneva oz. večeri, ki jih preživljam tako ali drugače. Čutim, da mi primanjkuje časa za nekatere meni drage stvar, a upam, da bom kmalu ujela ritem in znala izkoristiti ves ponujen čas za tisto, kar me veseli. In vse to pripelje do tega, da trenutno sploh ne čutim prazničnega duha. Božič je minil kot vsak drugi dan, le božični večer je bil malce drugačen, mogoče res malo bolj občuten. To, da bo jutri že Silvestrovo se me nekako ne dotakne. Še vsako leto se me je. Vedno sem začutila praznike, najsi so prinašali nekaj dobrega ali tudi slabega. Čutila sem jih. Danes jih ne. Ne samo danes, ves mesec. Jutri delam. Mogoče bom popoldne celo malo poležala, da bom zdržala budna do polnoči. Sem pač človek, ki potrebuje spanec in če moram vstati ob 6h zjutraj grem spat nekje do 22h sigurno. In jutri bom dočakala Novo leto. Še nekako upam, da pa bo jutri občutek drugačen. Sicer bo vse skupaj malce prisiljeno, narejeno že zato, ker naj bi bilo. Sicer pa bi bil to dan kot vsak drugi. V ponedeljek bo zopet treba na delo in vikend bo mimo. Letnica se bo zamenjala, drugo pa ne. Zdaj se mi je porodila misel, da mi praznovanje mogoče ne pomeni toliko, ker novo leto ne prinaša bistvenih sprememb. Vedno je bilo nekaj kar sem upala, da bo drugače ali pa je potem bilo drugače, ker je moralo biti. Zdaj pa je tako kot je in všeč mi je. To kar delam danes bom tudi naslednje leto in nimam pripomb. Kar sem želela sem dobila. Seveda imam še želje, dolgoročne in kratkoročne, vendar bodo prišle, ko bo čas za to, novo leto ne postavljam kot mejnika. Pa vseeno. Praznovala ga bom, kot vsako leto. Mogoče pa bo jutrišnji večer pričaral kakšen poseben občutek. Bomo videli.

Pohod na Krim 5.12.2010

Že dolgo nisem pisala. Predvsem zato, ker sem nastopila službo in imam premalo časa, ki bi ga zapravljala na računalniku.

V nedeljo, 5.12. sva se s fantom odpravila na Krim. Za izhodišče sva vzela Iški Vintgar, kjer sva komaj našla prostor za parkiranje, saj je splužena le ozka cesta. Več možnosti za parkiranje je v Iški, kjer štarta več pohodnikov. Sicer pa se obe poti priključita na pol poti. Torej, takoj za zgradbo oz. gostiščem je markacija za smer Krim, ki kaže čas hoje 2.20.min. Pot se najprej vzpenja med gozdom, vmes pridemo na gozdno pot, ki je v snegu skoraj neopazna, nato pa zopet po ožji poti v gozd. Sicer je pot malo strma, a ne preveč. Po dobre pol ure ali malo več pridemo na bolj odprt prostor, cesto, nato pa zopet kmalu zavijemo levo na drugo pot, ki nas pripelje po ravnini do velikega travnika. Mimo travnika nadaljujemo pot do gozda in nato po 10min prečkamo glavno cesto na Krim. Spet hodimo po gozdni cesti, pot je zoper bolj ravninska, iz desne pa se priključi pot iz Iške. Od tu se začne pot strmo vzpenjati. Hoja v snegu je bila na tej drugi polovici poti, meni osebno precej težka. Sicer je dobro shojeno, ker je veliko pohodnikov, pa vendar drsi. Tu sva izgubila največ časa, saj sva se precej ustavljala. Priznam, da sem bila proti koncu z močmi skorajda na nuli. In končno se je pred nama odprl hribček, okoli katerega je speljana cesta, na vrhu pa stolp in koča. Še 5 min in že sva bila na vrhu. Moram reči, da je pot precej dobro označena, ne samo z markacijami ampak tudi s tablami, ki nam ves čas govorijo čas hoje, ki nam še ostaja. Midva sva sicer hodila dlje časa, predvsem zaradi snega, saj je gaz na nekaterih delih precej ozka in zahteva več moči. Tako je najina hoja namesto 2 ure in 20 min, trajala točno 3 ure. Pa vendar sva prispela na cilj. Navzdol pa niti ni težko, ker se po malem kar podrsavaš navzdol. Koča na vrhu je bila odprta, zaradi lepega vremena pa so imeli zelo razširjeno ponudbo hrane.
In tako je minil še en aktivni dan, ki je bil precej uspešen in tudi naporen, a je bilo vredno. Sonce se je ves čas rahlo poigravalo s snežno belino, ki je krasila celoten hrib. Razgled pa je bil prelep, vendar nisva veliko uživala v njem, saj je prav na vrhu začelo mrzlo pihati.
Čas pohoda gor in dol je bilo slabih 5 ur.