Socialno starševstvo

Pa da malo pokomentiram na to temo, ko pa je ravno aktualna. Prejšnji teden sem bila na predstavitvi Darje Zaviršek v Kavarni Open o socialnem starševstvu. Sicer sem že prej, v okviru predmeta, prebrala njen članek na to temo. Tema me je posebno pritegnila, ker odpira nova vprašanja in razbija nekatere stereotipe. Moje razumevanje tega članka je bilo predvsem to, da je potrebno začeti razbijati predsodke, stereotipe glede razumevanja družine, saj vsakdanje razmere in stanja kažejo velik upad t.i. normativnih družin, torej družin, kjer sta prisotna dva starša, moški in ženska, ter otrok oz. več otrok. Čeprav se svet spreminja, je predstava o pravi družini še vedno prisotna. Vse druge družine pa so nekako potisnjene ob rob, nekatere niti niso zakonsko urejene, spet druge pa uradno skrivajo. Sicer se je počasi skozi leta spremenil odnos do zunajzakonske zveze, ki je sedaj celo v enakem razmerju kot zakonska zveza, vendar pa so tu še druge skupine družin, katerih status še ni urejen. Čeprav je veliko družin, kjer ima otrok le enega starša, pa je to še vedno neka deviantnost, nekaj kar ogroža tradicionalne predstave, kar je narobe in oh in sploh grozno, še posebej za otroka. Sama sem iz take družine, in po raznih stereotipih, ki krožijo okrog sem delikventna, nasploh sem problematična, verjetno brez izobrazbe, nekaj mi manjka, ne poznam vloge očeta, to projiciram tudi na svoje življenje in ne znam razmejevati moških in ženskih vlog, tudi sama se bom verjetno ločila, bila samska in podobno. V glavnem, pogosto se sliši beseda pankrt. Vendar pa, nikoli nisem bila problematična, nimam vedenjskih težav, nimam težav s prepoznavanjem spolnih vlog, vsaj ne tako, da bi bila ta različna od mojih vrstnikov, imam stalno zvezo z upanjem, da se bom poročila, sem izobražena oz. delam v tej smeri,... Razmišljanje ljudi, da so enostarševske družine za otroka neprijazne, je čisto brez podlage in dokazov. Mogoče je večji rizik na ekonomskem področju in financah, ker mora starš sam skrbeti za otroka, a vendar se to pojavlja tudi v dvostarševskih družinah. Torej, nisem prav nič drugačna od drugih vrstnikov, s tem nisem imela nikoli problemov, niti se mi ne zdi, da bi zaradi tega imela zdaj kakšne posledice. In tudi ne vem zakaj naj bi jih imela. Vendar na podlagi pričanj ljudi bi morala biti prav takšna kot sem opisala zgoraj, zakaj, ne vem, a vendar bi morala. A dvomim, da sem edina, ki je iz takšne družine prišla kot dobro vzgojena. Potem imamo tukaj še istospolne družine, katerih pri nas kao ni. Ne ve se zanje, a vendar obstajajo. Zato bo potrebno glede tega kaj postoriti v zakonodaji. Danes sem gledala film na temo homoseksualni očetje, zelo zanimivo, poučno in za razbijanje predsodkov. Ni razloga, da ne bi smeli imeti otrok, saj so takšni kot mi, le da so istospolno usmerjeni. Res škoda, da ljudje zaradi tega razmišljajo, da ne bodo mogli imeti otrok, da jim ta ne pripada in podobno. Že če se spomnim kakšne ženske, ki si zelo želi otroka, a vendar ga po naravni poti ne more imeti, mi je hudo zanjo, kaj šele, ko bi ženska ali moški, lahko dobila otroka, saj so rodni organi zdravi, pa ga ne moreta. In to prav zaradi prepričanj ljudi in slabe zakonodaje na tem področju. Pač otrok bi spoznal drugo plat življenja, drugačno družinsko življenje, a to ne pomeni, da bi bil zato diskriminiran ali označen celo življenje. Niti ne bi bil homoseksualec, kot je prepričanje drugih, ker dokazov o tem ni. Spolnih vlog bi se moral naučiti v dogovarjanju in pogovorih in ne tako kot drugi otroci, avtomatsko. Ampak bi se jih. Ali pa, da družba še ni zrela za to. Kakšen argument je sploh to? Zato, ker so drugi diskriminatorni ali pa ne marajo tvojega stila življenja, bi se moral pa ti obnašati po njihovih vzorcih in normah? Otroka se da naučiti, da razume določene opazke, da jih zna umestiti in predelati. Skoraj vsak otrok je bil žrtev kakšnih opazk, bodisi zaradi sebe ali pa staršev. Otroci znajo biti zelo kruti in tega se ne da spremeniti, če bomo razmišljali, da je družba pač taka in da ne tolerira drugačnega. Kaj naj se potem družina v kateri je problem debelost, raje ne odloči za otroka, ker ima ta veliko možnost, da bo debel in bo zato diskriminiran? Zatorej to, da družba ni pripravljena na to in da bo otrok diskriminiran ni zadosten razlog za to, da ne bi istospolno usmerjenim dovolili imeti otroke ali da bi take otroke pustili živeti v takih družinah. Koliko je heteroseksualnih družin, ki ne skrbijo dobro za otroke, jih zanemarjajo, se ne ukvarjajo z njimi in podobno, pa jim vseeno ni bilo potrebno narediti testa, če so dobri za starševstvo. To je problem, da morajo te družine vedno znova dokazovati, da je njihovo okolje otroku prijazno, da se otrok dobro počuti, da ni ogrožen itd.itd., medtem, ko se heteroseksualne družine lahko odločijo za otroka od danes na jutri, ne glede na to ali ga hočejo ali ne, ali bi skrbeli zanj ali ne, ali ga bodo zlorabljali ali ne,...
Torej, uvideti moramo, da se družba spreminja, da se spreminjajo norme in vsakdanje življenje in da ne moremo biti usmerjeni tako ozko in biti naravnani le na eno resničnost. Potrebna je večja toleranca in ozaveščenost ljudi v skupnosti, da bi lahko otroci iz različnih družin imeli vsi enako možnost. Potrebno je informiranje na to temo, tudi v šolah. Moja sestra bo stara 6 let, pa že ve, da se imajo radi tudi dve punčki ali pa dva dečka. Zanimalo jo je in smo ji povedali. In mislim, da je to način, da naučimo naše otroke kako biti strpnejši in kako več stvari vzeti za normalno. Resničnosti je več, ni samo ena. In diskriminacija ni cilj te skupnosti, vsaj ne bi smela biti, a vendar se dogaja.