Spomini in Jagode in čokolada

Ob starih komadih, ki smo jih vrteli še kot otroci, se spomnim le lepih trenutkov, ki sem jih preživela. Spomnim se, kako smo s kolegico, pri 12, 13 letih vrtele ene in iste komade ves večer, dokler nismo zaspale. Naveličale smo se jih šele, ko smo nekako lahko posnele drugo kaseto. Spomnim se tudi, da smo snemale videe, z najljubšimi pesmimi, ki so se takrat vrtele. Čeprav zdaj že dolgo ne poslušam nekaterih izvajalcev, pa si rada včasih zavrtim njihovo pes in se spomnim na te čase. Tisti časi so bili precej bolj enostavni kot danes. Počitnice so bile raj, sprehodi, druženje, poslušanje pesmi, zgodbe,... Ob tem se spomnim na vse tiste osebe, ki so mi takrat marsikaj pomenile, pa naj je šlo za prijatelje, bežne simpatije ali pa enostavno določene znance. Nekatere pesmi me spomnijo na določene trenutke, druge pa na določene osebe. Mislim pa da je bila pesem, ki smo jo s kolegico največ preposlušale in tudi po svoje spremenile Jagode in čokolada od Rok'n'banda. Imeli sva tisto navado, da sva besedila, ki se pač niso skladala z najinim doživljanjem ali zgodbo, spremenile po svoje, tako a je še pasalo v kontekst in v glasbo samo. Oh, kje so tisti časi. Toliko spominov, ki jih ne boš mogel več doživeti, saj gre življenje naprej, in preteklost ostaja za nami. Včasih bi še zamenjala kakšen trenutek sedanjosti za trenutek preteklosti, spet drugič, pa jo raje obdržim zadaj, za sabo. Prav pa se mi zdi, da preteklosti ne moremo spreminjati, ker je najboljša takšna kot je, četudi ne vsebuje le lepih trenutkov, vendar je treba te izluščiti iz celotnega konteksta in uživati v spominih. Vse slabe stvari pa tudi dobre so nas nekaj naučile, nas oblikovale za prihodnost, tega ne smemo pozabiti, vendar pa je to za nami. Včasih se človek težko odtrga od svoje preteklosti, jaz se trudim. lažje seje odtrgati od preteklosti, ki je dovolj dolgo za nami, težje pa je s tisto preteklostjo, ki vedno znova hodi za nami, od katere smo oddaljeni le nekaj korakov stran. Pa vendar....včasih se preteklosti prav rada spominjam, kot to delam danes. Spominjam se smeha, zgodbic, spanja v šotoru pred domačim pragom, sedenja pred tv-jem in poslušanja glasbe iz starega predvajalnika, skrivnostnih nasmeškov, nedosegljivih fantov, vsakodnevnih sprehodov, gasilskih veselic, spoznavanja novih znancev, kolesarjenja, okraševanja smrekice, ki sva jo ukradle na sosedovi zemlji, postavljanja tabora, čuvanja kužkov, lovljenja mačk,... Vse to so lepi spomini...spomini, ki so in bodo ostali v mojem srcu zapisani kot delček obdobja moje mladosti, kjer sem se marsikaj naučila, pridobila izkušnje in kjer sem še rasla, tako in drugače. Kjer smo bili mladi in velikokrat tudi neumni, kjer nismo premišljevali o posledicah, niti o prihodnosti, kjer je štelo le to, kar je bilo danes in kar bo jutri. Bilo je lepo. Upam, da bodo naši otroci lahko imeli prav tako sproščeno otroštvo in mladost, kot smo jo imeli mi. Enaka ne bo, niti podobno, vendar naj bo vsaj v bistvu enaka. Sproščena, vesela, razigrana in taka, da se je bodo z veseljem spominjali, kot se jo zdajle spominjam jaz.