Gre za pisatelja, ki piše pod psevdonimom Yasmina Khadra. Zgodba kaže življenje dveh različnih moških v Kabulu v času vladavine talibov. Sicer se mi zdi, da se zgodba najprej kar vleče, niti ni napisana tako za tekoče branje, vendar te kmalu začne zanimati. Potrebno je biti pozoren na vsa imena in akterje, da se ne zapleteš med dve različni zgodbi. Konec je pretresljiv. Vmes pa nam knjiga daje kar nekaj besed, naukov za razmišljanje. Pa bi povzela le enega, za katerega se mi zdi, da izstopa iz celotne knjige:
"O življenju in človeku vemo vse, a kaj v resnici vemo o sebi? Atik, moj dragi, ne skušaj si preveč zakomplicirati življenja. nikoli ne boš uganil, kar je življenje prihranilo zate. nehaj si polniti glavo z blodnimi mislimi, nerazvozljivimi izpraševanji in nekoristnim premišljevanjem. da imaš odgovor na vse, te ne bo zaščitilo pred tem, kar prikriva jutri. učenjak je vedel veliko stvari, vendar je spregledal bistvo. živeti pomeni v prvi vrsti biti pripravljen, da boš dobil neba na glavo. če izhajaš iz načela, da je življenje zgolj preizkušnja, si opremljen za popadanje z mukami in presenečenji, ki jih prinaša. Če od njega vztrajno pričakuješ nekaj, česar ti ne more dati, je to dokaz, da nisi ničesar razumel. jemlji stvari kakor pridejo, ne zganjaj iz njih drame ali komedije; ne vodiš ti svoje barke, temveč jo potek usode. ... Če se vsem pripeti kakšna smola, še ni konec sveta. ni slabše ljubezni od pogleda, ki si ga izmenjaš na postaji, ko gresta dva vlaka vsak v svojo smer."
o je le ena od različnih misli, ki so nam dane v tej knjigi. Zanimivo pa je, kako ta odstavek govori o tem naj se ne sekiramo za vse kar nas zadane in naj ne premišljujemo po nepotrebnem, kar večina od nas dela. vedno znova iščemo razlog v stvareh, ki se nam dogajajo in večkrat nočemo sprejeti določenih sredstev. Mogoče nas to upanje in slepota rešujeta propada, a vendar nas umikata iz realnosti, kakršna ta je. Življenje je treba sprejeti takšno kot je, sprejeti vse kar se nam zgodi in poskušati iz tega potegniti najboljše, pa vendar mnogi to ne znamo ali nočemo. Sama priznam, da v meni ni nekega velikega pozitivnega pogleda na svet in da premalokrat gledam na stvar tako, kot je opisano tukaj in zato velikokrat preveč premišljujem o določenih zadevah. mogoče je to res brez potrebe, a takrat čutiš potrebo po tem, četudi ti to kasneje nič ne pomaga. tako je in nič drugače, prej, ko se sprijazniš z določenimi stvarmi, lažje je. Sploh če se sprijazniš s tistimi, ki jih ne moreš spremeniti. tako se lahko osredotočiš na tiste, ki se spremeniti dajo in na katere imaš vpliv. Včasih imamo na dogodke vpliv, drugič spet ne. Razlikovanje med tem je čast, je nekaj kar je dano človeku, ne vsakemu, nekaj za kar se je potrebno truditi in nekaj kar nam lahko prinaša samo dobro. Verjamem, da se lahko človek do neke mere nauči naučiti se, kaj lahko spremeni in česa ne more, lahko se tega loti sam, lahko pa mu to pokaže življenje samo, izkušnje. Tako da se lahko potem usmeri na tisto kar lahko spremeni, nase, na svoje odnose, svojo komunikacijo, svoja dejanja in navade. Le to lahko človeku prinese zadovoljstvo. Če bo vedel, da dela sam na sebi, da naredi zase vse kar lahko, bo živel boljše, kot če bo za krivice in slabe dni krivil vse druge, tiste, ki jih ne more spremeniti. Zato se mora človek obrniti vase in pogledati kaj potrebuje, kaj mu manjka in v sebi razčistiti kako lahko to dobi, kako lahko zapolni določeno pranino v sebi, s tem, da ne bo hotel premikati zidov, ki tam stojijo že miljone let, ampak samo sebe, ki se je razvijal in spreminjal v svojem življenju in ki je toliko gibljiv in dojemljiv, da bo lahko spremenil delček sebe, če ne spremenil, ga pa sprejel. Veliko ljudi srečam, ki so nesrečni in zagrenjeni, kar pripisujejo vsem drugim, le sebi ne. Četudi država ni najboljša, če ni prave politike, če ni pravih pravic, če ni dobrih sosedov,... še vedno lahko najdeš nekaj kar te osrečuje in kar ti pomaga preživeti v tem svetu. Nikoli ne bo za vse prav, če pa znaš to sprejeti in se naučiti iz tega potegniti le najboljše in živeti polno življenje, je to korak v pravo smer. Smer duhovne rasti, sreče in izpopolnjenosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar