Dočakala sem svoj prvi vrh nad 1800. V bistvu sploh še nisem bila višje od Kuma. Tako, da je bil vzpon na Golico zame velik dosežek. Sploh pa sem želela videti cvetoče narsice.
Že zgodaj zjutraj smo krenili proti Jesenicam, saj na dolgi progi dan kar hitro mine. Pri Jesenicah smo zavili v smeri Planina pod Golico in bili prav začudeni nad gužvo na parkirišču. Zapeljali smo ob rob ceste in parkirali in se peš odpravili po cesti Planine pod Golico. Všeč mi je, da je v vasi velik zemljevid kjer si lahko pogledaš okolico v vseh smereh. Nato smo pot nadaljevali do križišča kjer se pot razcepi na krajšo pot 2h in pa daljšo 3h, ki je povezana tudi z nekaterimi ostalimi vrhovi v bližini. Krenili smo po krajši vendar bolj strmi poti proti Golici. Že takoj opazimo travnike polne narcis. Zaradi daljšega mrzlega obdobja se je cvetenje le teh podaljšalo v drugo polovico maja, kar je bilo ravno prav, saj je bilo vreme prejšnje vikende precej slabše. V deževnem vremenu pa res ne bi želela iti na pohod. In če smo ravno pri vremenu, naj povem, da je
bilo prav prijetno. Nič kaj mrzlo, malce vetrovno na določenih odsekih ter večinoma sončno. No, tako smo pot nadaljevali večinoma po gozdu, kasneje po poti polni peska in skal. Nekaj minut pred kočo je lepa razgledna točka, ozka skala na kateri si lahko ogledaš okoliške vrhove, tudi Triglav. Pot do koče je trajala slabi dve uri. Do vrha pa je bilo še kakšnih 30min. Pot od koče do vrha je na začetku precej strma in skoraj grizeš kolena. Zbirala sem zadnje moči, da sem se vlekla po hribu navzgor. Nato pa pot postane le rahlo nagnjena, ker začnemo hoditi po grebenu Golice. Najvišja točka Golice je na 1835m, kjer je tudi vpisna knjižica in štempelj. Razgled pa seže vse od naše prelepe razgibane Slovenije do nižinske in v daljavi višje Avstrije. Nekaj metrov niže pa se na veliko pasejo bele ovčke. Vendar pa me je zmotila gužva. Bilo je toliko ljudi kot da bi šli na kakšno romanje. Ljudje so eden za drugim v četici hodili v hrib, drugi, ki so se vračali so iskali pot za nazaj in umikalo smo se eden 
drugim. Verjetno bi bilo manj gužve, če bi Golico obiskali poleti, ko ni atrakcije narsic ali pa med tednom. Golica je tako postala prava izletniška turistična točka. Klopce okoli koče so bile na polno zasedene, cene pa tako posoljene, da te mine kar koli kupiti. Za ubogi ledeni čaj sem plačala 2,50€, za kavo pa 2€. Sicer pa je bilo vzdušje v redu, saj moraš le malo odmisliti grupe ljudi in se zazreti v daljavo. Za nazaj smo izbrali daljšo pot mimo ovčarske koče ter savskih jam. Pot je precej bolj položna, a vendar večino časa poteka po cesti, sicer res makadamski, a imam raje naravo, obdajajoči gozd, travnike in ozke poti. Ko smo prišli nazaj v vas smo ugotovili, da je avtov še precej več, vrsta parkiranih ob cesti je bila dolga vse do začetka vasi. Vendar jaz sem samo čakala, da se usedem in odpeljem domov, kjer bom lahko počila, ker so me podplati na nogah tako pekli, da sem komaj še hodila. Energija med hojo je bila še dovolj, da bi lahko prehodila še kakšen kilometer ali dva, a vendar mi noge tega ne bi dale. Tako, da je bilo dobre 4 ure in pol hoje ravno dovolj.
Na poti nazaj smo se ustavili v Avsenikovem gostišču in se okrepčali, si nabrali novih moči, nato pa se odpravili nazaj proti domu.
Že zgodaj zjutraj smo krenili proti Jesenicam, saj na dolgi progi dan kar hitro mine. Pri Jesenicah smo zavili v smeri Planina pod Golico in bili prav začudeni nad gužvo na parkirišču. Zapeljali smo ob rob ceste in parkirali in se peš odpravili po cesti Planine pod Golico. Všeč mi je, da je v vasi velik zemljevid kjer si lahko pogledaš okolico v vseh smereh. Nato smo pot nadaljevali do križišča kjer se pot razcepi na krajšo pot 2h in pa daljšo 3h, ki je povezana tudi z nekaterimi ostalimi vrhovi v bližini. Krenili smo po krajši vendar bolj strmi poti proti Golici. Že takoj opazimo travnike polne narcis. Zaradi daljšega mrzlega obdobja se je cvetenje le teh podaljšalo v drugo polovico maja, kar je bilo ravno prav, saj je bilo vreme prejšnje vikende precej slabše. V deževnem vremenu pa res ne bi želela iti na pohod. In če smo ravno pri vremenu, naj povem, da je
bilo prav prijetno. Nič kaj mrzlo, malce vetrovno na določenih odsekih ter večinoma sončno. No, tako smo pot nadaljevali večinoma po gozdu, kasneje po poti polni peska in skal. Nekaj minut pred kočo je lepa razgledna točka, ozka skala na kateri si lahko ogledaš okoliške vrhove, tudi Triglav. Pot do koče je trajala slabi dve uri. Do vrha pa je bilo še kakšnih 30min. Pot od koče do vrha je na začetku precej strma in skoraj grizeš kolena. Zbirala sem zadnje moči, da sem se vlekla po hribu navzgor. Nato pa pot postane le rahlo nagnjena, ker začnemo hoditi po grebenu Golice. Najvišja točka Golice je na 1835m, kjer je tudi vpisna knjižica in štempelj. Razgled pa seže vse od naše prelepe razgibane Slovenije do nižinske in v daljavi višje Avstrije. Nekaj metrov niže pa se na veliko pasejo bele ovčke. Vendar pa me je zmotila gužva. Bilo je toliko ljudi kot da bi šli na kakšno romanje. Ljudje so eden za drugim v četici hodili v hrib, drugi, ki so se vračali so iskali pot za nazaj in umikalo smo se eden 
drugim. Verjetno bi bilo manj gužve, če bi Golico obiskali poleti, ko ni atrakcije narsic ali pa med tednom. Golica je tako postala prava izletniška turistična točka. Klopce okoli koče so bile na polno zasedene, cene pa tako posoljene, da te mine kar koli kupiti. Za ubogi ledeni čaj sem plačala 2,50€, za kavo pa 2€. Sicer pa je bilo vzdušje v redu, saj moraš le malo odmisliti grupe ljudi in se zazreti v daljavo. Za nazaj smo izbrali daljšo pot mimo ovčarske koče ter savskih jam. Pot je precej bolj položna, a vendar večino časa poteka po cesti, sicer res makadamski, a imam raje naravo, obdajajoči gozd, travnike in ozke poti. Ko smo prišli nazaj v vas smo ugotovili, da je avtov še precej več, vrsta parkiranih ob cesti je bila dolga vse do začetka vasi. Vendar jaz sem samo čakala, da se usedem in odpeljem domov, kjer bom lahko počila, ker so me podplati na nogah tako pekli, da sem komaj še hodila. Energija med hojo je bila še dovolj, da bi lahko prehodila še kakšen kilometer ali dva, a vendar mi noge tega ne bi dale. Tako, da je bilo dobre 4 ure in pol hoje ravno dovolj.Na poti nazaj smo se ustavili v Avsenikovem gostišču in se okrepčali, si nabrali novih moči, nato pa se odpravili nazaj proti domu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar