Zadnje čase se zaradi bolezni manj aktiviram v pisanju. Pa sem se odločila, da se danes malo bolje razpišem. Govorila bom o starševstvu, pa ne o takem, ki naj bi bilo, ampak o tistem, ki dejansko obstaja.
Kaj recimo starša pripelje do tega, da njegova ljubezen in podpora otroku nista več tako brezpogojni? To je vprašanje na katerega si ne znam odgovoriti, bom pa poskušala preko razprave osvetliti zadevo. Starši tekom svojega starševanja, če temu lahko tako rečem, doživljajo svoje vzpone in padce. Verjetno imajo vsi, že ko je otrok v trebuhu ali pa še prej, neka pričakovanja glede njega. In ponavadi se ta pričakovanja ne uresničijo, vsaj ne v takšni meri kot si starši želijo. Zdaj je ena vrsta staršev, ki se sprijaznijo s tem, da njihovi otroci ne morejo biti takšni kot si želijo in jih sprejmejo takšne kot so, druga vrsta staršev pa je, da starši zaradi svojih razdrtih pričakovanj od otroka pričakujejo nemogoče in če ni vse po njihovem otrok lahko trpi hude posledice. Seveda ne bom rekla, da neke vmesne nianse ni, verjetno je še najpogostejša. Ko so recimo starši v nenehnem boju s tem, kar pričakujejo od otroka in kaj dobijo od njega in potem to nekako skušajo uravnavati. No, v glavnem, in potem se razvijejo starši, ki svoje otroke rinejo naprej, jim skušajo v njihove majhne glavice vsiliti svoje misli, jih oblikujejo po svojih željah, itd. Slej ko prej pride pri otroku do odpora in starši so kmalu razočarani. Vendar pa niso razočarani le starši, ampak tudi otrok. Otrok se nekega lepega dne zave, da nikoli ne bo dosegel idealov svojih staršev, pa če se še toliko trudi. In ker nanj padajo različni očitki, kmalu pade v kakšna depresivna stanja, uporništvo ali pa se še naprej podreja vsem zahtevam. Take zgodbe so vidne v vsakdanjem življenju. Očitno se prepoznajo starši, ki na svoje otroke očitno preveč pritiskajo. Kaj pa tiste zgodbe, kjer je navidezno vse ok? Kjer lahko otrok navidez počne kar želi, se navidezno sam odloča o zadevah, ki se ga tičejo, a je obenem prikrito manipuliran s strani svojih staršev? Takih zgodb je manj, vsaj da bi se o njih vedelo oz. govorilo. Otrok tako misli, da ima nekako svojo voljo, da ve kaj želi ampak v bistvu so prisotne želje staršev. Verjamem, da je prelom te otroške naivnosti nekje v puberteti, kjer mladostnik že začne razmišljati s svojo glavo in drugače gleda na stvari. In potem se začne obnašati drugače kot se je dan poprej, želi si drugih reči, dela druge reči,... In starši se sprašujejo zakaj. Verjetno zato, da bi uveljavil svojo voljo, ki jo je imal prej le navidezno ali pa je sploh ni imel. In starši postanejo razočarani. Na mladostnika porinejo še svoje breme, kot da še ni dovolj, da se počuti krivega, ker ve, da ne ustreza idealu staršev. Verjamem pa, da pri določenih mladih pride do tega, da pač delajo tisto kar jih zanima, da se ne obremenjujejo več z željami staršev in podobno. Seveda ne morem trditi, da občutek tega, da ne ugajaš svojim staršem ne ostane, seveda je prisotno, vendar v mnogo manjši meri, kot na začetku osamosvajanja. Vendar se še vedno sprašujem, kaj starša pripelje do tega, da postane tako nestarševski do svojega otroka? Sama si predstavljam, da starš podpira svojega otroka pri vsem kar njemu ugaja in mu daje zadovoljstvo. Če je otrok srečen, zakaj ne bi bil starš? A vendar ni tako. Starši se nekako ubranijo s kritikami do otroka, posrednimi, pa tudi neposrednimi. Nikoli ni dovolj dober zanje in nikoli ne bo. Je takšen in takšen in počne to in to. In kmalu ne vidijo v koga je zrasel njihov otrok. Da je mogoče dobra oseba, ki dela dobra dela, ki zna poskrbeti zase, misliti zase, je odgovorna oseba, ki posluša svoje srce, ki pomaga drugim,... A kaj ko starši tega ne opazijo? Še vedno lahko najdejo napake in jih kritizirajo, pa četudi te izhajajo iz preteklosti. Ali pa mogoče vrline, ki sem jih napisala pač ne veljajo nič v takšni družini? Da je bolje biti pohleven, hinavski in nekako delati tako, da bo staršem všeč, pa čeprav se to ne sklada s tvojimi vrednotami? Nekateri tega ne zmorejo, nekateri tega nočejo. In kakšna je cena? Velika, izguba brezpogojne starševske ljubezni. Za ceno tega, da si zvest samemu sebi.
Mislim, da noben otrok oz. mlad človek ne bi smel biti pred odločitvijo ali ustrezati staršu ali poslušati sebe. Mislim, da starši nimajo pravice tako globoko zasaditi nož v srce mladega človeka samo zato, ker je šel po svoji poti. A tudi takšni otroci preživijo in verjamem, da bodo nekoč boljši starši in ne bodo ponavljali napak svojih staršev. Čeprav nekatere raziskave trdijo, da otroci prevzamejo določene vedenjske vzorce svojih staršev. A verjamem, da je to le delno resnično, saj so lahko vrednote in načela otrok in staršev precej različna in različno vrednotena, kar pomeni, da bodo lahko na prvo mesto postavljali povsem druge vrednote in stvari kot njihovi starši.
Kaj recimo starša pripelje do tega, da njegova ljubezen in podpora otroku nista več tako brezpogojni? To je vprašanje na katerega si ne znam odgovoriti, bom pa poskušala preko razprave osvetliti zadevo. Starši tekom svojega starševanja, če temu lahko tako rečem, doživljajo svoje vzpone in padce. Verjetno imajo vsi, že ko je otrok v trebuhu ali pa še prej, neka pričakovanja glede njega. In ponavadi se ta pričakovanja ne uresničijo, vsaj ne v takšni meri kot si starši želijo. Zdaj je ena vrsta staršev, ki se sprijaznijo s tem, da njihovi otroci ne morejo biti takšni kot si želijo in jih sprejmejo takšne kot so, druga vrsta staršev pa je, da starši zaradi svojih razdrtih pričakovanj od otroka pričakujejo nemogoče in če ni vse po njihovem otrok lahko trpi hude posledice. Seveda ne bom rekla, da neke vmesne nianse ni, verjetno je še najpogostejša. Ko so recimo starši v nenehnem boju s tem, kar pričakujejo od otroka in kaj dobijo od njega in potem to nekako skušajo uravnavati. No, v glavnem, in potem se razvijejo starši, ki svoje otroke rinejo naprej, jim skušajo v njihove majhne glavice vsiliti svoje misli, jih oblikujejo po svojih željah, itd. Slej ko prej pride pri otroku do odpora in starši so kmalu razočarani. Vendar pa niso razočarani le starši, ampak tudi otrok. Otrok se nekega lepega dne zave, da nikoli ne bo dosegel idealov svojih staršev, pa če se še toliko trudi. In ker nanj padajo različni očitki, kmalu pade v kakšna depresivna stanja, uporništvo ali pa se še naprej podreja vsem zahtevam. Take zgodbe so vidne v vsakdanjem življenju. Očitno se prepoznajo starši, ki na svoje otroke očitno preveč pritiskajo. Kaj pa tiste zgodbe, kjer je navidezno vse ok? Kjer lahko otrok navidez počne kar želi, se navidezno sam odloča o zadevah, ki se ga tičejo, a je obenem prikrito manipuliran s strani svojih staršev? Takih zgodb je manj, vsaj da bi se o njih vedelo oz. govorilo. Otrok tako misli, da ima nekako svojo voljo, da ve kaj želi ampak v bistvu so prisotne želje staršev. Verjamem, da je prelom te otroške naivnosti nekje v puberteti, kjer mladostnik že začne razmišljati s svojo glavo in drugače gleda na stvari. In potem se začne obnašati drugače kot se je dan poprej, želi si drugih reči, dela druge reči,... In starši se sprašujejo zakaj. Verjetno zato, da bi uveljavil svojo voljo, ki jo je imal prej le navidezno ali pa je sploh ni imel. In starši postanejo razočarani. Na mladostnika porinejo še svoje breme, kot da še ni dovolj, da se počuti krivega, ker ve, da ne ustreza idealu staršev. Verjamem pa, da pri določenih mladih pride do tega, da pač delajo tisto kar jih zanima, da se ne obremenjujejo več z željami staršev in podobno. Seveda ne morem trditi, da občutek tega, da ne ugajaš svojim staršem ne ostane, seveda je prisotno, vendar v mnogo manjši meri, kot na začetku osamosvajanja. Vendar se še vedno sprašujem, kaj starša pripelje do tega, da postane tako nestarševski do svojega otroka? Sama si predstavljam, da starš podpira svojega otroka pri vsem kar njemu ugaja in mu daje zadovoljstvo. Če je otrok srečen, zakaj ne bi bil starš? A vendar ni tako. Starši se nekako ubranijo s kritikami do otroka, posrednimi, pa tudi neposrednimi. Nikoli ni dovolj dober zanje in nikoli ne bo. Je takšen in takšen in počne to in to. In kmalu ne vidijo v koga je zrasel njihov otrok. Da je mogoče dobra oseba, ki dela dobra dela, ki zna poskrbeti zase, misliti zase, je odgovorna oseba, ki posluša svoje srce, ki pomaga drugim,... A kaj ko starši tega ne opazijo? Še vedno lahko najdejo napake in jih kritizirajo, pa četudi te izhajajo iz preteklosti. Ali pa mogoče vrline, ki sem jih napisala pač ne veljajo nič v takšni družini? Da je bolje biti pohleven, hinavski in nekako delati tako, da bo staršem všeč, pa čeprav se to ne sklada s tvojimi vrednotami? Nekateri tega ne zmorejo, nekateri tega nočejo. In kakšna je cena? Velika, izguba brezpogojne starševske ljubezni. Za ceno tega, da si zvest samemu sebi.
Mislim, da noben otrok oz. mlad človek ne bi smel biti pred odločitvijo ali ustrezati staršu ali poslušati sebe. Mislim, da starši nimajo pravice tako globoko zasaditi nož v srce mladega človeka samo zato, ker je šel po svoji poti. A tudi takšni otroci preživijo in verjamem, da bodo nekoč boljši starši in ne bodo ponavljali napak svojih staršev. Čeprav nekatere raziskave trdijo, da otroci prevzamejo določene vedenjske vzorce svojih staršev. A verjamem, da je to le delno resnično, saj so lahko vrednote in načela otrok in staršev precej različna in različno vrednotena, kar pomeni, da bodo lahko na prvo mesto postavljali povsem druge vrednote in stvari kot njihovi starši.
Ni komentarjev:
Objavite komentar