In je mimo...moja diploma namreč. V petek 11.6.2010 sem uradno postala uni.dipl. socialna delavka. Že ob 9h zjutraj sem imela uro zagovora. Bila sem vsa neučakana in precej živčna, saj nisem vedela kaj naj pričakujem. Najprej me je presenetilo to, da sta bila v komisiji le dva člana, saj se je tretja članica nekje zadržala. Potem so sledile težave s ključkom, na katerem sem imela predstavitev v powerpointu, zato sem priključila kar svoj računalnik. In po nekaj minutni zamudi, ki je nastala zaradi zamude mentorja in tehničnih težav, sem končno začela svojo predstavitev. Na powerpointu sem imela v večini napisane le najpomembnejše besede in pa določene citate iz intervjujev, ki so dopolnjevali moj govorni nastop. Predstavitev je bila kratka in jedrnata, imela sem manj kot 10min, saj se mi zdi, da je bolje govoriti krajši čas, kot predolgo. Vedno pa je potrebno razmišljati tudi o tistih, ki čakajo na zagovor za nami. Čeprav smo v tem primeru imeli zagovor le jaz in pa kolegica in kolega, ki sta imela diplomo skupaj. Med predstavitvijo sem bila malce živčna, a vendar sem se nekako umirila in kolikor toliko dobro predstavila moje delo. Nato pa sem se usedla pred komisijo in počakala na komentarje in vprašanja. Najprej je komentar podal moj mentor, ki je razložil moj namen naloge in podobno, omenil je tudi nekaj podrobnosti, ki sem jih jaz pri predstavitvi izpustila, nato pa mi zastavil vprašanje o tem, kako bi lahko socialna delavka v šoli pripomogla k večjemu sprejemanju in toleranci. Prav tako je bilo vprašanje tudi zakaj so učenci v šolah tako netolerantni in diskriminatorno usmerjeni proti učencem tujim državljanom. Na ta dva vprašanja sem lahko odgovorila brez težav, saj sem dobro spoznala to problematiko tekom raziskovanja in predelovanja literature. Nato pa je bil na vrsti drugi član komisije, ki me je sprašal kar štiri vprašanja. Spraševal me je večinoma teoretična vprašanja, od tega zakaj moramo omeniti etnično občutljivo socialno delo, če pa že imamo socialno delo, kateri so dejavniki, ki vplivajo na sprejemanje in vključevanje učenca v novo okolje. In pa še dva vprašanja, katera sem pozabila. Verjetno zaradi živčnosti, saj me je pri vsakem vprašanju bolj oblivalo. Mislim, da na koncu nisem izgledala več tako kompetentna in samozavestna kot sem na začetku. Skušala sem čim boljše odgovoriti na vprašanja, vendar me je vmes tudi izdala živčnost. Težko sem razmišljala in ker sem skušala zajeti vse, sem se zmedla in nekaj stvari tudi pozabila. Tega ne bi smela. Ne bi smela dopustiti, da me živčnost tako iztiri. Čeprav mislim, da sem nekako vseeno dobro izpeljala, kljub manjšim težavam. Toliko vprašanj sem dobila zato, ker tretje članice v komisiji ni bilo in pa ker smo imeli dovolj časa. Moram pa reči, da nisem pričakovala tako zapletena vprašanja. Vprašanja niso bila točno zastavljena oz. da bi lahko neposredno poznal odgovor, ampak tako da si moral precej razmisliti kako boš odgovoril. Verjetno je tako tudi prav, saj gre za diplomo in ne standardni zagovor nekega manj pomembnega izpita. In to lahko pričakujemo, vsi diplomanti. Lahko gre lažje, lahko težje, verjetno predvsem odvisno od komisije. Zato je dobro, da imamo mentorje, ki si vzamejo čas za nas, ki nas dobro usmerjajo in nam pomagajo, da zajamemo vse kar je pomembno. No, v glavnem. Po dobrih 20 min se je končal tudi del z komentarji in vprašanji in na vrsti sta bila moja kolega. Nato smo vsi skupaj zapustili prostor ter se po minuti ali dveh vrnili in izvedeli ocene. Z zapisnikom o uspešno opravljenem zagovoru smo se nato napotili v referat, kjer so nam vzeli študentske kartice in nam sporočili, da dobimo potrdila o naši izobrazbi enkrat naslednji teden. In tako danes čakam, da dobim potrdilo s katerim bom lahko uveljavila svoje pravice in obveznosti ter uredila vso potrebno dokumentacijo. Do takrat pa sem nekje vmes, nisem več študentka, kar je jasno, obenem pa se ne morem prijaviti na zavod za zaposlovanje, dokler pač ne dobim potrdila.
In tako je minil dan, ki je bil pomemben korak v mojem življenju. Mislim, da to šele dojemam. Ne vem če sem si čisto jasna v tem, da je študija resnično konec in da sem dobila izobrazbo za katero sem se vsa ta leta toliko trudila. Postala sem diplomantka. Mogoče res čez noč, a trud za to je trajal več let. In ponosno povem, da sem prva v naši družini, ki sem uspela z izobrazbo priti tako daleč. Upam, da jo bom znala dobro izkoristiti in uživati v njej in v delu, ki sem si ga pred petimi leti izbrala. Ni mi žal, da sem se odločila za ta faks, ni mi žal, da sem postala socialna delavka, kljub temu, da delavnih mest ni. Izbrala sem si tisto, kar rada počnem, kar mislim, da me lahko izpopolnjuje in v čemer lahko rastem. Upam, da bo tudi moja služba tako polna, zanimiva in mi bo omogočala dobro življenje, življenje v katerem bom uživala, ko sem bom lahko vsak dan prebudila in z nasmehom odšla v službo. Vendar vse to še pride. Samo počakati je treba, saj se mora še vse zgoditi in razjasniti. Dotlej pa se bom trudila, da bi lahko, kolikor bo mogoče, izkoristila svojo izobrazbo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar