Knjiga, ki nam odpira vpogled v zgodovino Balkana. Zgodovino Srbije od časa Tita pa vse do razpada Jugoslavije in leta 2000. Pisana je v obliki dnevnika. Vseskozi nas spremlja razmišljanje deklice, mladenke, ženske Anđelke, ki razmišlja o svojem življenju. Ker so napisana večino razmišljanja je treba knjigo pozorno brati in ne le prelistavati, saj lahko izgubimo pomembne delčke zgodbe. Naslovi poglavij izgledajo kot nekakšen opis te gospodinje, a vsebina je čisto drugačna. Recimo v poglavju Imam modre oči, sicer izvemo, da ima Anđelka res modre oči, a izvemo tudi, da naj bi pravi srbi prav tako imeli modre ali svetlo rjave oči, kar je temnejšega je že mešano s turškimi narodi. In tako se zgodba vedno znova poglablja v samo Srbijo, v njeno bistvo, življenje vsakdanjega človeka. Čeprav je Anđelka predstavljena kot nacionalistka skozi večino zgodbe, pa ne dobimo vtisa, da nam to razmišljanje vsiljuje, saj obenem kot utež predstavlja svojo mater, ki še vedno hrepeni po komunizmu in enakosti vseh narodov. Vedno znova se krešejo mnenja med obema stranema. Vedno znova pride do vpogleda v eno in drugo razmišljanje. Vse to pa nam prikazuje razklano Srbijo v času razpada Jugoslavije. Predstavljeno je mnenje večine Srbov, eni so za vojno, spet drugi niso, a vendar so vsi tako ali drugače zmanipulirani s strani predsednika, medijev in poročevanj. Anđelka se šele proti koncu knjige zaveda kako napačno je bilo njeno mnenje. Šele ko izve resnico o svojem narodu, o njihovih zločinih, ki so jih pred svojimi ljudmi tako vneto skrivali, se zave, da ni imela prav. Pa vendar ji ne moremo soditi, kot večini Srbov ne.
Knjiga je resnično dober prikaz Srbije tako za tiste, ki so razpad Jugoslavije doživeli, kot tudi za nas, ki smo kasnejših generacij. Zanimivo je videti svet skozi oči Srba, človeka, ki mu je bilo preko številnih govoric in govorov rečeno, da je najboljši. Srbije, ki naj bi bila ena boljših držav, kjer je vse lepo in dobro. In pogled na to kako stvar doživljajo ljudje, srbi. Kako lahko nacionalizem v ljudeh popolnoma zapre oči realnosti. Kako lahko ljudje kljub vsej bedi in razočaranjem verjamejo v svojo državo in to, da so najboljši. In kako so na drugi strani tisti, ki ne odobravajo dejanj nove Srbije, ki jih je sram da so srbi. Kako se mora človek, če se ne strinja z dejanji svoje države, sramovati tega kar je, skrivati. Prispodoba tega se dobro pokaže v imenovanju hrane, pasulj ni bil več pasulj, ampak je bila fižolova pašta. Sicer pa je v knjigi en kup prispodob, ki nam še bolj odprejo pogled v zgodovino države. Včasih je potrebno brati med vrsticami, ne samo direktnih besed. Treba je najti globlji pomen.
Ni čudno, da avtoričine knjige niso želeli javno objavljati in jo propagirati. Tako kot so vase zavarovani tega niso smeli dopustiti. Srbija je v tej knjigi preveč gola, preveč razgaljena. Vse preveč je resnic, ki bolijo. A vendar je prav, da svet izve. Da izve vsak bivši Jugoslovan. To je zgodba tisočih Srbov, ki so preživeli to obdobje, ne samo ene, Anđelke.
Kaj naj osebnega rečem o knjigi. Čeprav sem za branje porabila več časa, kot za kakšno drugo lahkotno branje, pa sem izvedela veliko. Veliko tistega, česar nisem vedela. Ko se je odvijala vojna, borbe za samostojnost držav sem bila še premajhna, da bi doumela. Spomnim se kako smo na rtv1 gledali posnetke, kako so Srbi napadali Bosno. Pa vendar nisem bila vpletena, niti fizično niti čustveno. Sedaj, ko sem prebrala to knjigo, mi je tema bližje. Menim, da jo bolje razumem. In mislim, da je prav, da jo upoštevam, saj mi ne vsiljuje enega mnenja. V vsaki vojni so žrtve, tako na eni kot tudi na drugi strani. In v vsaki vojni so žrtve v drugem pomenu besede, torej, zmanipulirani ljudje, ki jih v neko mišljenje vlečejo določene vplivne osebe. In čeprav smo ljudje individualisti, samo tudi kolektivisti. Moramo priznati, da človeka ni težko zmanipulirati in ga naučiti nasilja ali mišljenja, da so najboljši, boljši od drugih. Za to človek ne potrebuje veliko. Le bedo in malo spodbude in že je tam. A vendar dejanj Srbov kljub temu ne opravičujem. A malo bolje razumem tiste, ki so verjeli, ki so doma čakali na novice, ki so bile omejene in enostranske, a tega niso vedeli. Mnogim je danes žal, mnogim ni.
In še nekaj misli iz posameznik odsekov knjige. V začetku knjige avtorica piše o tem kako so se v šolah učili o Cankarju. O tem kako je zatajil mater. In izvleček iz tega je bil, da kljub bedi, revščini ali čemurkoli, matere ne smemo zatajiti. Mati je mati. In da nikogar ni bilo treba biti sram, ker je reven. To je bilo še v času Jugoslavije in Tita. Danes, ko v šolah beremo Cankarjeve zgodbe, vedno iščemo neki skrivni pomen, pomen med vrsticami. Nihče od učiteljev pa ni neposredno rekel, da je Cankar zatajil mater, in da se to ne počne. Ne, ne iščemo vrednot. Niti ni nihče rekel, da je bil Cankar razvajenec, mamin sinko, ki mu je mati mogla za vsako ceno prinesti kavo. Ne, iščemo skrivne pomene. Ne pogledamo pa dejanske zgodbe, kar nam dejansko piše. V šolah bi moralo biti več tega. Iz knjig lahko potegnemo marsikatero vrednoto, dobro besedo, ki se lahko usede v srce šolarja in tam ostane.
Kopiram še misel avtorice iz 73. strani:
"Resnica o vsakem od nas je seveda boleča. Nihče ne more o sebi govoriti samo popolne resnice, nikoli. Nihče ne bo rekel: "Jaz sem gnoj," če ne bo v kaj takega ravno prisiljen. in kdo ti bo za to hvaležen? Nihče ne bo nikoli opravil popisa svojih hudodelstev, podlih misli, zavestnih prevar, škodoželjnosti, svojih laži; prav tako ne bo nikomur, niti sebi, izstavil seznama trenutkov, v katerih je izpadel neumen, šibek, nedorasel ali ponižan, prevaran in ničvreden. Resnica o vsakem izmed nas je boleča."
Mislim, da tu ni ničesar za dodati, da sam citat pove vse. Resnico, resnico o vsakem izmed nas.
"Takšna je bila ta ljubezen, univerzalna in naučena. Ljubezen, ki jo je moja generacija posrkala, če že ne z materinim mlekom, pa vsaj z mlekom, ki smo ga dobivali za malico v osnovni šoli. danes vem, da je šlo za ljubezen, za kakršno se odločajo večvrednejši, kar pomeni, da je v osnovi izhajala iz rasizma. "Ljubim vse ljudi na svetu - tudi črnce, Cigane in Šiptarje," sem govorila kot vsi drugi iz mojega razreda, oči naše učiteljice pa so se solzile od ganjenosti. danes mi je jasno, da je bilo že samo izbiranje, na primer črncev, Ciganov in Šiptarjev jasen znak, da s to univerzalno, občečloveško ljubeznijo nekaj ni bilo v redu. "Tudi oni so samo ljudje, kot mi," je bil ključni stavek, ki je pojasnjeval razliko in izražal pomilovanje, ki smo ga mi čutili do njih; stavek, ki nas je povzdignil nad njih, ki smo jim naklonili pravico, da so z nami, ker jih imamo radi. takrat pa, takrat sem mislila, da pripadam najboljšim otrokom na svetu in da je to dovolj."
Na prvi pogled nerasistično obnašanje in vedenje, ki prikriva rasizem v samem temelju. Besede, ki že same po sebi temeljijo na rasizmu, na razlikovanju. Misel, da morajo obstajati drugi, ki jih lahko označimo za take in rečemo, da jih imamo radi, da izgledamo kot najboljši. Že z poimenovanjem delamo razlike. In kot pravi avtorica se tako dvignemo nad tiste, za katere pravimo, da so nam enaki in da jih imamo radi. Ujeti v lastno zanko, vendar se tega ne zavedamo, dokler stvar ne pogledamo pobližje ali nas kdo seznani z njo. Če smo dovolj odprti bomo uvideli našo napako in iskali druge načine, če ne, nam še vedno ostane navidezno in nerealistično strinjanje, da smo vsi enaki.
Resnično priporočam knjigo tistim, ki jih ta tema zanima. Ki je odprt za nove poglede na srbski narod in ki skuša najti resnico, spoznati delovanje sistemov, ljudi posameznikov, skupin in množic.
Ni komentarjev:
Objavite komentar