Danes sem se spomnila, da nisem zapisala zadnjega vzpona. Konec prejšnjega meseca sva se s fantom v bolj oblačnem vremenu odpravila proti dolenjskemu koncu, Gorjancem, natančneje Trdinovem vrhu. Je najvišji vrh na Gorjancih, ki je visok 1178m. Poleg tega pa je tudi mejni vrh med Slovenijo in Hrvaško, zato naj vas ne preseneča, da je na vrhu postojanka tako za Slovence kot tudi Hrvate. Prav tako je to tudi vrh Sv.Gere.
Pa gremo od začetka. Pripeljemo se v Gabrje, vozimo po ozki cesti in kmalu zagledamo usmeritev za Trdinov vrh na parkirišče. Na makadamu parkiramo in se peš odpravimo dalje. Naj vas ne zmede, tako kot je naju, puščica, da gre pot za Trdinov vrh desno, markacije pa vodijo levo. Sledimo puščici. Potem pač zavije levo, ker desno je hiša, naj omenim, da ni nobene markacije. Nato pa je pot bolj natančna in označena in ni več možnosti, da bi zgrešili. Sicer je skozi gozdne poti speljanih en kup poti, pa vse vodijo v isto smer. Držimo se markacij. Večina poti vodi skozi gozd, kar je prijetno, če je bolj toplo. Po dobri uri pridemo do Gospodične. To je izvir sveže vode, kjer so včasih imeli celo bazen, t.i. toplice. Sedaj tam stoji gostišče. Lahko si odpočijemo. Prav tako pa za malo bolj lene, dobro izhodišče za na vrh, saj nas od njega loči le še slaba ura, cesta pa je speljana do gostišča. Sicer cesta vodi tudi do vrha samega, vendar bom to pustila na strani. In nato nadaljujemo drugo polovico poti. Večkrat prečkamo cesto, menjujemo gozd in nizkoraslo grmičevje. Na koncu, v zadnjih desetih minutah nas čakajo zelo strme stopnice. Ko jih premagamo smo že na vrhu, na razgledni točki. Sicer je razgleda bore malo, nekaj ga pa je, vidimo lahko Novo mesto, avtocesto in bližnje kraje v isti smeri. Nato stopimo dalje kjer lahko od blizu vidimo oddajnik, star razgledni stolp, ki se skriva malce naprej med drevjem in pa še dalje, hrvaško vojsko. Ob oddajniku lahko opazimo razbitine cerkve Sv.Jere, ter iz kamna narejeno njeno miniaturo. Na desni strani pa je hrvaška postojanka. Vreme je bilo malce hladno, zato je priporočljivo imeti dobro obleko, saj na nekaterih koncih veter kar dobro vleče, medtem, ko so drugi povsem mirni in brez vetra. Trdinov vrh je kar precej obiskan, ne sicer tako, da bi bila gužva, vendar je ljudi kar nekaj. Veliko jih štarta iz Gospodične.
Nazaj se gre po isti poti, mimo Gospodične, kjer lahko popijete nekaj kapljic te mladostne vode, kot ji pravijo in se odpravite dalje.
Kljub slabemu vremenu je bil vzpon dober, zadovoljiv. Ni preveč strm, vendar se ves čas vzpenja, enkrat manj, drugič več, zelo strmih predelov skoraj ni. Uživala sem, na začetku me je mučila bolečina v nogah, še od kolesarjenja, nato pa je tudi ta popustila in nadaljevala sem bolj samozavestno in dobre volje.
In to je bil še en osvojen vrh. Še en štempelj v najini knjižici. In še en dokaz zame, da mi lahko uspe, če le hočem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar