Sreda. Že dan prej sva rezervirala rafting na Soči v agenciji v centru mesta. Vzela sva opoldanski termin, saj se nama je zdela, preživeti dve ure ob hudi vroči ob in v vodi, 
prijetna zamisel. Da pa bi dan izkoristila v polno, sva zjutraj vstala malo prej in krenila v hrib nad nama, natančneje proti Drežnici. V Drežnici sva se usmerila proti Koseču, kjer je izhodišče za krožno pot po Koseških koritih. Cesto in okolico urejajo tako da parkirnih mest ni. Prijazna domačinka pa nama je rekla, da lahko parkirava pred prazno garažo, če bova v nekaj urah nazaj. Svetujem, da se parkira ob cesti pri majhni kapelici oz. križu, ki stoji ob cesti na desni strani, saj se tam pot konča oz. če gremo v obratni smeri, začne, čeprav ni oznak. Tako, da se spustite po travniku navzdol do gozda in po poti naprej. Sicer pa se poti začno ob cerkvi, kjer je vse tudi označeno. Najprej pot vodi navzdol po gozdu, nato pa kmalu pridemo do prvega potoka in njegovih slapov. Slap Sopotnik ima več manjših in večjih slapov z imenom Stopnik, najprej vidimo zgornjega prvega, nato sta dva skupaj, na koncu pa lahko pogledamo še vrh tretjega. Pot se nato obrne desno kjer nam tabla nakazuje Koseška korita. Pot vodi navzdol do struge, čez njo in nato na drugo stran gor. V strugi je moč med skalami videti majhen slapič, ki je verjetno ob dežju, veliko večji in zato prečkanje struge bolj oteženo. Sicer pa so poti urejene. Nato kmalu pridemo do klopc, kjer naj bi bile energetske točne. Poleg je tudi vpisna knjižica, kjer je opisano delovanje društva, ki je uredilo te poti in kjer lahko vpišemo svoja mnenja. Nato pa se pot strmo in cik cak vzpenja navzgor. Vmes nekajkrat postane bolj položnejša, vendar kmalu nato zopet strma. Kmalu lahko zavonjamo sadovnjake, travnike in živino, ki se pase in že hodimo ob travniku, čezenj in do ceste, kjer sem prej omenila možnost za parkiranje. Iz tega prostora pa je do izhodišča kakšnih pet minut po cesti skozi vas. Umirjena vas z lepim mostom nad potokom. Krožna pot nama je vzela 1.35h samo hoje.
prijetna zamisel. Da pa bi dan izkoristila v polno, sva zjutraj vstala malo prej in krenila v hrib nad nama, natančneje proti Drežnici. V Drežnici sva se usmerila proti Koseču, kjer je izhodišče za krožno pot po Koseških koritih. Cesto in okolico urejajo tako da parkirnih mest ni. Prijazna domačinka pa nama je rekla, da lahko parkirava pred prazno garažo, če bova v nekaj urah nazaj. Svetujem, da se parkira ob cesti pri majhni kapelici oz. križu, ki stoji ob cesti na desni strani, saj se tam pot konča oz. če gremo v obratni smeri, začne, čeprav ni oznak. Tako, da se spustite po travniku navzdol do gozda in po poti naprej. Sicer pa se poti začno ob cerkvi, kjer je vse tudi označeno. Najprej pot vodi navzdol po gozdu, nato pa kmalu pridemo do prvega potoka in njegovih slapov. Slap Sopotnik ima več manjših in večjih slapov z imenom Stopnik, najprej vidimo zgornjega prvega, nato sta dva skupaj, na koncu pa lahko pogledamo še vrh tretjega. Pot se nato obrne desno kjer nam tabla nakazuje Koseška korita. Pot vodi navzdol do struge, čez njo in nato na drugo stran gor. V strugi je moč med skalami videti majhen slapič, ki je verjetno ob dežju, veliko večji in zato prečkanje struge bolj oteženo. Sicer pa so poti urejene. Nato kmalu pridemo do klopc, kjer naj bi bile energetske točne. Poleg je tudi vpisna knjižica, kjer je opisano delovanje društva, ki je uredilo te poti in kjer lahko vpišemo svoja mnenja. Nato pa se pot strmo in cik cak vzpenja navzgor. Vmes nekajkrat postane bolj položnejša, vendar kmalu nato zopet strma. Kmalu lahko zavonjamo sadovnjake, travnike in živino, ki se pase in že hodimo ob travniku, čezenj in do ceste, kjer sem prej omenila možnost za parkiranje. Iz tega prostora pa je do izhodišča kakšnih pet minut po cesti skozi vas. Umirjena vas z lepim mostom nad potokom. Krožna pot nama je vzela 1.35h samo hoje.
Nato sva se odpeljala proti Drežnici nazaj. Najprej sva mislila iti na Zaprikaj, kjer je muzej na prostem, vendar se sredi poti konča asfaltirana cesta in začne kolovoz. Tako, da je dostop boljši če gremo peš, vendar midva nisva imela časa, tako da sva obrnila in se odločila pogledati še slap Krampež, katerega oznako sva videla ob cesti v Koseč, še v Drežnici. Do njega pridemo tako, da se v Drežnici držimo desne in zapeljemo proti 
Koseču, na levi strani pa opazimo veliko tablo. Parkirala sva ob rob in se odpravila proti slapu. Samo spremljamo oznake in kmalu pridemo do prvega slapu Supot, ki je vodno kar močan in visok. Nato pa nas oznaka pelje mimo in pridemo do slapu Krampež, ki je bil v tem času majhen kot malce večji curek vode. Tolmunček pod njim je bil majhen, tako da lahko stojiš čisto blizu. Naprej je pot v skalah s klini in lahko pridemo na vrh slapu, vendar trenutno ni bilo videti ničesar posebnega, saj je bilo vode zares malo. Ko sva se okrepčala z bistro vodo sva odšla nazaj do avta. Pot do slapa in nazaj ni težka, je kratka in precej položna ter vzame približno 25 minut v obe smeri.
Koseču, na levi strani pa opazimo veliko tablo. Parkirala sva ob rob in se odpravila proti slapu. Samo spremljamo oznake in kmalu pridemo do prvega slapu Supot, ki je vodno kar močan in visok. Nato pa nas oznaka pelje mimo in pridemo do slapu Krampež, ki je bil v tem času majhen kot malce večji curek vode. Tolmunček pod njim je bil majhen, tako da lahko stojiš čisto blizu. Naprej je pot v skalah s klini in lahko pridemo na vrh slapu, vendar trenutno ni bilo videti ničesar posebnega, saj je bilo vode zares malo. Ko sva se okrepčala z bistro vodo sva odšla nazaj do avta. Pot do slapa in nazaj ni težka, je kratka in precej položna ter vzame približno 25 minut v obe smeri.Ob pol dveh popoldne sva z brisačami v rokah v kampu počakala kombi za rafting, ki naju je prišel iskat. To možnost nimajo vse agencije, pri nekaterih se moraš do izhodišča za raftanje pripeljati sam. No, tako so naju pobrali v kampu, peljali v mesto po opremo in nato na izhodišče za raftanje, pod Boko. Na raftu nas je bilo kar nekaj, midva, slovenska družina in pa nizozemska družina. Raftanje je bilo sicer zanimivo, a zaradi nevednosti in nezanimanja ostalih udeležencev kar naporno. Ker vsi niso sodelovali pri veslanju in ker so mislili, da se bodo lahko samo držali in prijetno spuščali po Soči nas je večkrat zaneslo v skale ali pa smo nasedli. Vmes smo se ustavili in se okopali, spočili in nato nadaljevali po težjem delu. Zgornji del poti je bolj nizek in širok, manj je ovir, spodnji pa bolj razgiban
. To se je poznalo sploh v tem času, ko je pretok Soče manjši in večina skal štrli iz vode. Vendar smo le prispeli na cilj, Trnovo ob Soči. Naprej se naj ne bi več vozilo, ker je bilo tam več smrtnih nesreč, vendar pa se nekateri posamezniki še vedno odločajo za to pot, vendar ne raftarji, saj gre za težak teren, kjer je dobro poznati vse ovire in pretoke. Po končanem raftanju so nas zopet zapeljali v kamp. Počila sva se in se zvečer odpravila na sprehod ob Soči, najin cilj je bil sicer tolmun Otona, vendar po uri hoje nisva prišla do njega in sva se odločila vrniti, ker se je počasi že mračilo. Oznaka za tolmun Otono je na poti Kobarid-Trnovo ob Soči. Vseeno pa je sprehod prijal. Bila sva prijetno utrujena.
. To se je poznalo sploh v tem času, ko je pretok Soče manjši in večina skal štrli iz vode. Vendar smo le prispeli na cilj, Trnovo ob Soči. Naprej se naj ne bi več vozilo, ker je bilo tam več smrtnih nesreč, vendar pa se nekateri posamezniki še vedno odločajo za to pot, vendar ne raftarji, saj gre za težak teren, kjer je dobro poznati vse ovire in pretoke. Po končanem raftanju so nas zopet zapeljali v kamp. Počila sva se in se zvečer odpravila na sprehod ob Soči, najin cilj je bil sicer tolmun Otona, vendar po uri hoje nisva prišla do njega in sva se odločila vrniti, ker se je počasi že mračilo. Oznaka za tolmun Otono je na poti Kobarid-Trnovo ob Soči. Vseeno pa je sprehod prijal. Bila sva prijetno utrujena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar