Konec tedna in dopusta se je hitro bližal. Dopoldne sva se odločila, da se zapeljeva do Tolmina in še tam raziščeva kar še ni raziskano, vsaj z najine 
strani. Najprej sva se zapeljala do Poljubinja, ki je kakšen kilometer ven iz Tolmina, kjer sva parkirala na makadamu in se odpravila proti slapu Beri. V Poljubinju je oznaka za slap Beri, tako da ga ni težko najti, naj vas pa ne zmoti ozka cesta med strnjenimi hišami. Pešpot se začne z mostom čez potok nato pa ves čas navzgor na njegovem levem bregu. Pot je rahlo strma, vendar ni tako močno zahtevna. Enkrat prečkamo hudournik, od katerega je ostala samo prazna struga, drugič pa prav tako en kup kamenja. Nato nas pot znova popelje čez most in o manjšem vzponu smo že pred slapom. Slap je dostopen po manjših in večjih skalah, zraven je tudi klopica za počitek, v senci. Vode je bilo kar precej, tako da je bil slap prav lep. Sicer pa je visok 36m, tako da se ga splača pogledati. Pot tja in nazaj vzame približno 40min hoje. Nato sva se iz Poljubinja odpravila nazaj v Tolmin in se zapeljala pod hrib Kozlov rob. Parkirala sva na parkirišču ob cesti, lahko pa se tudi višje, kjer je izhodišče za pot, vendar pa tam ni urejenih parkirišč in je potrebno parkirati ob cesti. Tabla na začetku nam pove, da je do vrha 30min, midva pa sva hodila precej dlje, saj je bilo zelo vroče, da je bil zrak zelo slab in sva do 
vrha komaj sopihala. Sicer pa je pot široka, urejena, vmes so razna postajališča s klopcami za počitek. Naj omenim, da je po tej poti speljana tudi gozdna učna pot, kjer lahko spoznavamo različna drevesa in druge rastline. Je pa pot na Kozlov rob tudi trim steza z vajami, za tiste bolj aktivne. Pot navzgor gre cik cak, tako da se ves čas malo nagiba navzgor. Vmes pridemo do ostanka bunkerja in pa do informacijske table klavž in ostanke le teh, saj so pred časi po hribu navzdol spuščali drevesa oz. les. Je pa zanimiv vmesni pogled na Tolmin, kjer je zraven tabla s sliko Tolmina pred 60-imi leti. Tako lahko jasno vidimo razliko in pa širjenje Tolmina. Ko sva končno prispela na cilj sva se zagledala v tablo pri mostu, kjer piše, da se ne smemo zadrževati na mostu in da prenese le 70kg/m, verjetno so mislili m2, vendar je tudi to malo in se mi zdi, da bi lahko uredili in povečali obstojnost mostu, saj vidno 
prepereva. Kozlov rob je ostanek gradu, ki bi bil sicer verjetno bolj zanimiv za ogled, če bi bil bolj urejen in odprt. Dostop je samo okrog gradu in pa na njej. Vse je zavarovano z ograjami. Škoda le, da ni dostopa do stolpov. Je pa iz njega lep razgled na Tolmin in okolico, sotočje reke Soče in Tolminke in na vse bližnje vrhove. Je pa potrebno premagati kakšnih 200m nadmorske višine, da pridemo gor. Kar pa seveda za marsikoga ni problem. Nama je pot vzela 1.10h gor in nazaj navzdol. Vrnila sva se do avta in se zapeljala do gimnazije, ki je na poti do sotočja. Tja sva se odpravila peš, čeprav bi lahko parkirala tudi ob sotočju. Sotočje reke Soče in Tolminke je lepo, lep razgled se nam odpira na vse tri rečne rokave. Voda je globlja, vendar se ta globina postopoma spušča, tako da je tu tudi kopališče. Na obali je tudi manjši bar. Tu je vedno kar nekaj ljudi. Ko sva prišla do sotočja sva se odpravila po poti naprej, poti ki vodi ob Soči navzgor. Oznak sicer ni, vendar sva spremljala zemljevid z oznako Nemške kostnice. Makadamska cesta vodi med travniki, gozdovi, polnimi različnih potk in ko se že sprašuješ, če sploh greš prav in ali se ne bi raje obrnil, prideš do kostnice. Nekaj metrov stran od Soče stoji Nemška kostnica, kjer so pokopani nemški vojaki. Dostopen je vrt 
za obzidjem in pogled na različne vence in žalne trakove. Notranjost je zaprta. Zato sva se sprehodila okoli, uživala v mirnem kotičku in se nato odpravila nazaj. Ker sva vedela, da je najin avto parkiran nekje diagonalno od najine poti, sva prečkala velik travnik, ki je prizorišče Metal kampa in našla pot, ki pelje mimo gimnazije. Zopet je bil dan okoli zato sva se vrnila v kamp malce počivati. Naj še omenim, da je veliko pametneje iti v gostilno ali jesti ali piti tam kjer ni takšne reklame. Gostišča, ki so malce bolj odmaknjena glavnemu dogajanju so sicer bolj prazna, a to še ne pomeni, da nimajo dobre hrane. In ne samo to, tudi ceneje so. Sicer se ne morem pritoževati nad cenami v tem koncu, saj so normalne, vendar zakaj bi jedel dražje, če lahko ceneje in pa enako dobro.
strani. Najprej sva se zapeljala do Poljubinja, ki je kakšen kilometer ven iz Tolmina, kjer sva parkirala na makadamu in se odpravila proti slapu Beri. V Poljubinju je oznaka za slap Beri, tako da ga ni težko najti, naj vas pa ne zmoti ozka cesta med strnjenimi hišami. Pešpot se začne z mostom čez potok nato pa ves čas navzgor na njegovem levem bregu. Pot je rahlo strma, vendar ni tako močno zahtevna. Enkrat prečkamo hudournik, od katerega je ostala samo prazna struga, drugič pa prav tako en kup kamenja. Nato nas pot znova popelje čez most in o manjšem vzponu smo že pred slapom. Slap je dostopen po manjših in večjih skalah, zraven je tudi klopica za počitek, v senci. Vode je bilo kar precej, tako da je bil slap prav lep. Sicer pa je visok 36m, tako da se ga splača pogledati. Pot tja in nazaj vzame približno 40min hoje. Nato sva se iz Poljubinja odpravila nazaj v Tolmin in se zapeljala pod hrib Kozlov rob. Parkirala sva na parkirišču ob cesti, lahko pa se tudi višje, kjer je izhodišče za pot, vendar pa tam ni urejenih parkirišč in je potrebno parkirati ob cesti. Tabla na začetku nam pove, da je do vrha 30min, midva pa sva hodila precej dlje, saj je bilo zelo vroče, da je bil zrak zelo slab in sva do 
vrha komaj sopihala. Sicer pa je pot široka, urejena, vmes so razna postajališča s klopcami za počitek. Naj omenim, da je po tej poti speljana tudi gozdna učna pot, kjer lahko spoznavamo različna drevesa in druge rastline. Je pa pot na Kozlov rob tudi trim steza z vajami, za tiste bolj aktivne. Pot navzgor gre cik cak, tako da se ves čas malo nagiba navzgor. Vmes pridemo do ostanka bunkerja in pa do informacijske table klavž in ostanke le teh, saj so pred časi po hribu navzdol spuščali drevesa oz. les. Je pa zanimiv vmesni pogled na Tolmin, kjer je zraven tabla s sliko Tolmina pred 60-imi leti. Tako lahko jasno vidimo razliko in pa širjenje Tolmina. Ko sva končno prispela na cilj sva se zagledala v tablo pri mostu, kjer piše, da se ne smemo zadrževati na mostu in da prenese le 70kg/m, verjetno so mislili m2, vendar je tudi to malo in se mi zdi, da bi lahko uredili in povečali obstojnost mostu, saj vidno 
prepereva. Kozlov rob je ostanek gradu, ki bi bil sicer verjetno bolj zanimiv za ogled, če bi bil bolj urejen in odprt. Dostop je samo okrog gradu in pa na njej. Vse je zavarovano z ograjami. Škoda le, da ni dostopa do stolpov. Je pa iz njega lep razgled na Tolmin in okolico, sotočje reke Soče in Tolminke in na vse bližnje vrhove. Je pa potrebno premagati kakšnih 200m nadmorske višine, da pridemo gor. Kar pa seveda za marsikoga ni problem. Nama je pot vzela 1.10h gor in nazaj navzdol. Vrnila sva se do avta in se zapeljala do gimnazije, ki je na poti do sotočja. Tja sva se odpravila peš, čeprav bi lahko parkirala tudi ob sotočju. Sotočje reke Soče in Tolminke je lepo, lep razgled se nam odpira na vse tri rečne rokave. Voda je globlja, vendar se ta globina postopoma spušča, tako da je tu tudi kopališče. Na obali je tudi manjši bar. Tu je vedno kar nekaj ljudi. Ko sva prišla do sotočja sva se odpravila po poti naprej, poti ki vodi ob Soči navzgor. Oznak sicer ni, vendar sva spremljala zemljevid z oznako Nemške kostnice. Makadamska cesta vodi med travniki, gozdovi, polnimi različnih potk in ko se že sprašuješ, če sploh greš prav in ali se ne bi raje obrnil, prideš do kostnice. Nekaj metrov stran od Soče stoji Nemška kostnica, kjer so pokopani nemški vojaki. Dostopen je vrt 
za obzidjem in pogled na različne vence in žalne trakove. Notranjost je zaprta. Zato sva se sprehodila okoli, uživala v mirnem kotičku in se nato odpravila nazaj. Ker sva vedela, da je najin avto parkiran nekje diagonalno od najine poti, sva prečkala velik travnik, ki je prizorišče Metal kampa in našla pot, ki pelje mimo gimnazije. Zopet je bil dan okoli zato sva se vrnila v kamp malce počivati. Naj še omenim, da je veliko pametneje iti v gostilno ali jesti ali piti tam kjer ni takšne reklame. Gostišča, ki so malce bolj odmaknjena glavnemu dogajanju so sicer bolj prazna, a to še ne pomeni, da nimajo dobre hrane. In ne samo to, tudi ceneje so. Sicer se ne morem pritoževati nad cenami v tem koncu, saj so normalne, vendar zakaj bi jedel dražje, če lahko ceneje in pa enako dobro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar