Kamnita goba, slap Brinta, Gregorčič, Tolminski muzej, Kolovrat 22.7.

Zopet je prišel dan, ko je bila na vrsti hoja in sicer precej naporna. Dopoldne sva se po stari cesti iz Kobarida odpeljala proti Vrsnem in nato po oznakah zavila levo proti vasi Krn. Na poti sva videla oznako za Kamnito gobo, obrnila in parkirala avto ob robu ceste. Ob cesti je še nekaj ostankov starega mlina, ki si ga je ravno tako zanimivo pogledati, škoda le, ker ga ne ohranjajo. Nekaj besed o njem je zapisal tudi Gregorčič v svojim otroških letih, ko je opisoval svojo rodno vas. Kamnita goba pa je naravna znamenitost, ki je nastala z erozijo, skupaj z vodo je odneslo kamenje, ostal je le steber kamenja, na vrhu tega pa balvan. In tako pride do občutka, kot da gre za gobo. Pot do nje je bolj ali manj neurejena, vendar označena in traja kakšnih 10 do 15 min. Tako da pot tja in nazaj vzame kakšnih 25 minut. Ko sva si ogledala to čudo sva se odpravila proti Vrsnem nazaj. Ustavila sva se v vasi in si vzela čas za ogled rojstne hiše Simona Gregorčiča, ki je še vedno skoraj taka kot v časih pred 1.sv.vojno. Hiša je sestavljena iz dveh delov, v spodnjem je sprejemna soba z stvarmi iz kuhinje, naslednja soba pa je dnevna soba, kjer sta postavljeni miza in zibelka. Na dveh stenah je prikazan rodovnik matere in očeta Gregorčiča. Nato pa moramo stopiti ven in se odpraviti po starih stopnicah v naslednje nadstropje kjer nas na steni pričaka celotno Gregorčičevo življenje, skupaj z ostalim dogajanjem v času njegovega življenja. Poleg tega je zbranih nekaj slik in stvari iz njegovega življenja. Druga soba v zgornjem nadstropju predstavlja spalnico, tu je prikazano dogajanje po njegovi smrti, nekaj njegovih pesmi in pa slik. Poleg tega je v kotu računalnik, ki nam poda dodatne informacije. Ogled je povsem samostojen, če to želimo, ljudje so čisto domači in prijazni, je pa potrebno plačati nekaj vstopnine, vendar je ta precej nizka. preden se vrnemo nazaj v center mesta pa lahko na steni hiše preberemo spominsko ploščo. Iz Vrsnega sva se nato odpravila v smeri Selce, kjer sva parkirala na označenem prostoru, ki sicer ni podoben parkirišču, a je označen. Od tu sva se odpravila proti slapu Brinta in slapu Gregorčič. Na začetku nas opozori tabla, da je do slapa Brinta 30min, do slapa Gregorčič pa 1h. Držimo se leve in poti ter kmalu iz travnikov in pašnikov zavijemo v gozd. Pot vodi strmo navzdol večino časa in ko prečkamo potok pridemo do oznake za Brinto in Gregorčiča. Stopimo nekaj sto metrov v levo proti Brinti. Ta je bila v tem času precej sušna. Namesto potoka je ostalo le nekaj tolmunčkov, ki so zadržali vodo, tekoča voda pa je se preselila pod kamenje. Vendar je bila to možnost, da se slapu čisto približava. Razgled čisto od slapa spodaj navzgor je izjemen, saj voda le rahlo prši in hladi vroče kamenje. Videla pa sva pot slapu ob njegovih boljših časih, glede na sledi v skalah. Nato sva se vrnila do oznake in nadaljevala naravnost proti Gregorčiču. Pot vodi navzgor, navzdol in ni tako naporna. Kmalu pridemo do izhodišča ogleda slapu. Tu naj bi bila vpisna knjižica, vendar je vsa premočena in uničena. Ker pa sva si slap hotela ogledati od bliže sva nadaljevala po poti. Tu se oznake povsem izgubijo in prepuščena sva bila sama sebi. Prečkala sva melišče, kjer je lahko precej nevarno in prišla do spodnjega dela manjšega nižjega slapu. Dvignila sva se vendar poti do slapu nisva našla, razen, če bi plezala po skalah. Tako sva se malce slabše volje vrnila po poti nazaj. Sonce je žgalo in tudi senca ni veliko pomagala, saj je teren nazaj precej strm večino časa. Pot nazaj se precej bolj vleče, sploh vzpon do travnikov, saj smo se na začetku spuščali, tako, da se moramo zdaj samo vzpenjati. Po dveh urah in 20 minutah težke in naporne hoje sva končno prišla na izhodišče. Sicer pa sama pot z ogledi in počitki vzame kakšne 3h. Ker sva bila precej utrujena, saj sva hodila po najhujši vročini sredi dneva sva se odpeljala iz vasi čez most proti Tolminu na kosilo. V Tolminu sva nato obiskala še muzej, katerega obisk sva sicer načrtovala za naslednji dan. Tolminski muzej ima trenutno razstavo društva, ki ureja in obnavlja stare vojaške spomenike, poti in rove, ki jih nato spremenijo v muzeje na prostem. Njihovo delo je prav pohvalno. Prikazane so slike in pa tudi nekateri predmeti iz 1.sv.vojne, ki so jih posodili najditelji. Prvo nadstropje je arheološko naravnano, kjer si lahko v časovnem zaporedju ogledamo najdene predmete na območju Posočja in pa način življenja. Vsaka soba je tudi zvočno urejena, tako lahko slišimo razna opravila, ki so jih opravljali v tem času. Naslednje nadstropje pa je etnološko in nam prikaže obdobje Tolminskega v času kmečkih uporov in ne tako daljno zgodovino tolminskega človeka. Lahko si ogledamo filmček o kmečkih uporih in pa tudi o času 2. sv.vojne in po njej. Tolminski muzej je čudovito urejen, prijeten in nam na različne načine pokaže zgodovino mesta in okolice. Po ogledu muzeja, ki vzame nekaj več kot uro, sva se odpeljala iz Tomina nazaj proti Kobaridu. Vmes sva ob koncu mesta zavila še proti Kolovratu. Na glavni cesti nas pot usmeri levo, nato pridemo do mesta, kjer moramo zaviti desno na cesto, ki vodi v hrib, vendar tam ni nobene oznake, tako da je potrebno biti pozoren. Cesta navzgor je lepa, urejena in dovolj široka. Ko pridemo do vrha Kolovrata oz. do izhodišča za muzej na prostem nas pričaka parkirišče in pa lep razgled na dolino Soče. Ker sva imela s seboj zemljevid muzejev na prostem sva se odločila, da prehodiva krožno pot. Najprej sva šla po cesti naravnost in kmalu zavila desno na razgledno točko, kjer je tudi nekaj še neurejenih jarkov. Nato se je potrebno vrniti na izhodišče in pot nadaljevati desno v hrib. Pot je bila sicer prehojena vendar nepokošena. Na vrhu se pot razdeli, vendar sva sledila oznakam in se spustila nazaj v dolino na italijansko stran. Spodaj je znova postavljena informacijska tabla, ob cesti pa so trije rovi. Nato nadaljujemo pot navzgor proti Klabuku. Ko pridemo na vrh Klabuka lahko znova opazimo mejne črte in pa se vpišemo v knjižico. Ta del poti, ki sem ga opisala je bolj pohodniški, ni veliko videti samega muzeja, tako da ga niti ne priporočam. Priporočam samo slovenski del, ki je urejen. In do tega dela sva prišla s strani Klabuka. Tu nas pričakajo urejeni rovi, stopnišča, jarki in razgledne točke. Vse je obnovljeno in človek ima hitro občutek, kot da se je znašel v tem času. Obnovljeno je s kamenjem, betonom, vrečami peska in podobno, tako da vse skupaj daje prijeten in urejen videz. Iz raznih lin je mogoče videti v dolino, spet drugi rovi pa so popolnoma temni, tu je potrebna previdnost. In ko se sprehodimo po vseh rovih in jarkih se vrnemo na izhodišče. Na travniku si lahko pogledamo še nekaj ostankov iz vojne. Krožna pot vzame približno 1.20h časa (same hoje), vendar resnično priporočam le ta urejeni del. Za pot nazaj sva izbrala cesto, ki vodi dalje, saj ven pridemo blizu Kobarida. Ta cesta je v sicer malo slabšem stanju, vendar vseeno asfaltirana, tako da ni problema z vožnjo.

Dan je bil izjemno naporen, vseboval je veliko hoje in vzponov, vendar pa je bilo vse skupaj vredno. Slabe volje sem bila le zaradi Gregorčičevega slapu, saj pot ne vodi do njega, saj je resnično lep in velik, kljub pomanjkanju vode, ima te še vedno dosti. Pot do Gregorčiča tudi ne priporočam družinam z majhnimi otroci, ker je pot ozka, spodaj pa prepad. Kolovrat pa je lepo razgledišče kot tudi vpogled v bližnjo zgodovino.