Psi - moja ljubezen

Sem velika ljubiteljica psov. Psi so tisti, ki mi na obraz vedno lahko narišejo nasmeh, ki me lahko s svojo igrivostjo spravijo v dobro voljo, ki me lahko pomirijo medtem, ko jih božam in ki me imajo radi, ko imam jaz rada njih. So tako nekompleksna bitja, ki lahko nudijo marsikaj, od dobre družbe do osebnega zadovoljstva. Včasih so prav terapevtski. Moje zanimanje za pse izvira že iz časov mojega otroštva. Ko smo enkrat z mami obiskale zavetišče za pse v Trbovljah se mi je v spomin vtisnil pes, mešanček ovčarja, ki je imel tako mil pogled. Nisem se zanimala za majhno luštno kepico, katero je najprej želela mami, ampak za psa, ki se me je dotaknil. Dovolj je bil pogled v njegove oči in že sem ga hotela. Pa je bil žal prevelik in je ostal v zavetišču med drugimi kužki. Ko sem bila malo večja smo kupili maltežanko. S psičko sva imeli posebno vez. Z njo sem se lahko igrala, saj sem jo naučila neke vrste nogomet, naučila sem jo ploskati in druge trike, ki jih psi ponavadi znajo. Kadar sem bila slabe volje je bila ob meni. Bila je pridna psička, ki me je vsako jutro prišla zbuditi v posteljo tako da me je vlekla za lase, zvečer pa se stisnila k meni pod odejo. Ob njej sem spoznala tudi osnovne nagone psov, saj je bila psička izredno žalostna, ko ni imela svojih mladičkov in je ob tem času povsod seboj nosila žogico in žalostno cvilila. Takrat sem si želela, da bi le imela mladičke, pa jih ni nikoli. Zaradi obveznosti se je mami odločila, da jo odda v roke svoji kolegici. Psička je namreč, kadar je bila sama, skakala po vratih in glasno lajala, kar je začelo motiti tudi sosede. Ko sem izvedela za to, se mi je podrl svet. In kdo me je takrat tolažil? Psička sama. Še sedaj se spomnim kako sem sedela na tleh in jokala, ker bo psička šla in prosila mami naj je ne odda, da bom sama skrbela zanjo. Psička pa je bila ob meni in mi lizala debele solze. Nato so mi jo vzeli. Še sedaj se vedno močno navežem na žival. Predvsem na pse. Prizadelo me je, ko je umrla fantova psička, ki sem jo v bistvu poznala le kakšno leto, videla pa le nekajkrat. In ne morem si predstavljati, da bi izgubila zdajšnjo psičko, ki jo imajo pri fantu doma. Že večkrat je sama kam odtavala in se vrnila čez nekaj uric, dvakrat pa je že preživela noč zunaj. In takrat smo predvidevali, da se ne bo več vrnila, saj ni navajena prometa, poleg tega je pa še veliko stvari, ki bi se ji lahko dogodile. Občutek, ko misliš, da psa ne bo več, je tako močan. Spomnila sem se na vse njene vragolije in na njene neumnosti. Grozno je bilo. Grozno. Pa je vendarle prišla. Sedaj je ne spuščamo več brez povodca dlje od hiše, tako da je zdaj doma. Ta psička je zame eno veliko veselje. Vedno znova jo z veseljem obiščem v pesjaku in jo spustim ter se igram z njo, kadar pač pridem. Ve, da jo bom božala, ker ji je to izredno všeč. Ve, da se ponavadi božamo na klopci zunaj. In ve, da se lahko stiska k meni, saj sem jo tako navadila. Obenem pa ve, da ko razširim roke in rečem moja moja, da mora skočiti name in me objeti. In kako človeku to ne bi dajalo zadovoljstva? Sicer mogoče res ni tako čutna kot je bila moja psička, pa vseeno me ima rada. In jaz imam rada njo. Lahko bi rekla, da je svet s psi izredno lepši. In ko bom imela lasten dom in čas, si bom kupila kužka. Kužka, ki me bo čakal doma, me veselo pozdravil ob prihodu in mi krajšal čas. Vendar sem pozorna na to, da bo to mogoče le v določenih okoliščinah. Če bom imela stanovanje bo šlo seveda za manjšega kužka, in če bom imela delo, ki bo trajalo skozi ves dan, kužek pač ne bo mogoč, ker ne bi dobil dovolj pozornosti in nege, ki jo potrebuje. Skozi leta sem postala pozorna na potrebe psov. Boli me ob branju člankov, kjer ljudje zlorabljajo, pretepajo in mučijo pse. Zdi se mi, da to sploh niso ljudje. Boli me tudi, ko vidim kako otroci delajo s psi, starši pa večkrat to tudi dopuščajo. Sama sem bila vedno pazljiva in nežna do psov, zato menim, da bi se vsakega otroka določene starosti dalo naučiti lepega vedenja do živali in občutka, da gre vendarle za živo bitje, ki čuti. Tako bom učila tudi svoje otroke. Poleg vsega mučenja, ki ga doživljajo nekateri psi, pa me prizadane tudi mučenje psov na drugačen način. To da psu vzameš njegovo pasje življenje, da v njem zatreš njihovo voljo in moč. To ljudje počnejo, ko imajo pse namesto otrok. Pse oblačijo, jih vozijo v vozičkih in z njimi ravnajo kot z otroki, kar niso. Oblečen kuža ne more neverbalno komunicirati z drugimi psi, kar je ena najpomembnejših njegovih komunikacij, obenem pa to zanj ni normalno. Zadnjič sem bila na razstavi psov v Celju, kjer vidiš marsikaj. Vsi kužki so urejeni. Higiena, čistoča in lepota je na prvem mestu. Zanima pa me kako se ti psi počutijo. Večina teh psov se mi je zdela nekako otopelih. Stojijo na stojalih čisto pri miru, medtem, ko jih lastnik češe, striže, nanje nalaga tisoč in en preparat. Ob tem pa so njegovi bratje, sestrice v majhnih boksih in čakajo, kdaj bodo pa oni prišli na vrsto. No, ne morem reči, da so vsi imeli premajhne bokse, ker niso, marsikateri pa so. Pohvalim lahko le lastnike kraških ovčarjev, ki so bili slovenski, in so imeli vse pse večinoma zunaj na vrvici poleg sebe. Mislim, da le oni niso izgledali kot da jim gre za biznis. Najbolj pa boli pogled na huskyje in aljaške malamute, ki naj bi bili polni življenja, energije, željni sprehodov, teka in podobnega, pa vendar so vsi otopelo, brez volje, spali v svojih boksih. To je lep, veličasten pes, ki rabi veliko gibanja, pa vendar preživi večino časa na stolčku za urejanje. Vendar to je nekakšen šport, s katerim ljudje, na račun svojih psov, služijo denar in dobivajo nagrade. Bolj so mi všeč pri pri Tačkah pomagačkah, reševalni psi in psi, ki znajo določene trike, saj se mi zdijo bolj polni življenja, veselja do tega kar počno. Ko vidiš, da so veseli, ko jih lastnik pohvali. Dokler razumemo potrebe psa, po svobodi, po gibanju, po druženju, spanju in podobnem, je vse ok. V okviru tega se lahko gibljemo in psa učimo poslušnosti, trikov. Vendar le do mere, do katere se tudi pes dobro počuti. Pes je živo bitje, ki lahko človeku doprinese marsikaj dobrega, obenem pa se moramo zavedati, da je še vedno pes, pes s svojimi potrebami in da vzgoja in nega zanj zahtevata čas in potrpežljivost.