Pearl S. Buck: Kitajska triologija

O Pearl S. Buck sem že pisala in sicer o njeni prvi knjigi iz Kitajske triologije, o Dobri zemlji, ki je požela velik uspeh po vsem svetu. Tudi mene je prevzela, zato sem se, ko sem ugotovila, da ima še dve nadaljevanji, odločila za branje še teh dveh knjig. Torej, prva knjiga ima naslov Dobra zemlja in je opisana v lanskem blogu, kakšno leto nazaj. Druga knjiga ima naslov Sinovi, tretja pa Razkropljena družina. Gre za življenjsko pot družine Vang Lung, ki živi na severu Kitajske in se preživlja s kmetijstvom, natančneje poljedeljstvo. Vendar se tekom zgodbe stvari spreminjajo. V prvem delu spoznamo Vanga, očeta štirih otrok, moža ene žene ter na koncu dveh priležnic ter kot kmeta, ki se bori za svoj košček zemlje in z dobrimi kupčijami pride do velikega bogastva v obliki zemlje.

V knjigi Sinovi spoznamo življenje po smrti Vanga Lunga. Spoznamo njegove tri sinove in hčer, priležnice in njihova življenja. Njihova zgodba govori predvsem o razdelitvi premoženja in izkoriščanju vsega kar je pridobil njihov oče. Po tradiciji najstarejši sin dobi največje bogastvo, tako da je Vang starejši, kasneje Posestnik, dobil v last hišo v kateri so živeli ter veliko zemlje. Drugi sin, Vang Trgovec je dobil del te hiše in pa del posestva. Najmlajši sin Vang Tiger, ki pa je že od mladih let v vojski, pa je dobil zemljo in nekaj denarja za poroko. Zgodba se zapleta in razpleta. Vendar vse vodi v pogubo. Vang Posestnik postane razsipen in vedno znova prodaja svoje koščke zemlje, Vang Trgovec je izjemno stiskaški in krade vsem po vrsti, tako da si nabira izjemno bogastvo, Vang Tiger pa je vojskovodja, ki postane general in se usidra v drugi deželi. Skozi zgodbo spoznamo kako lahko bogastvo zaslepi marsikatero oko in naredi človeka pohlepnega in zapravljivega. Sinovi najstarejšega sina so tako razvajeni, da nosijo samo najboljše obleke, njegova žena denar daje številnim samostanom, Vang Posestnik pa medtem zapravlja denar za ženske in igre. Obenem pa je Vang Posestnik ves jezen in slabe volje, ker mora nadzirati toliko zemlje in svoje najemnike. Ta družina nam predstavlja kako lahko bogastvo negativno vpliva na življenje ljudi. Denar postane njihovo središče in življenja brez njega si sploh ne morejo predstavljati. Čeprav se je njihov oče in ded za to bogastvo trudil celo svoje življenje, pri njih ne moremo razbrati, da bi to cenili. Starejši sin Vanga Lunga je sicer dolgo živel v revščini svojega očeta, a ga to ni ustavilo, da ne bi jemal in še več jemal, ko je prišel iz revščine. Niti ne ljubi zemlje kot njegov oče. V glavnem bi lahko rekla, da je popolno nasprotje svojega očeta in njegovih vrednot. Srednji brat, Trgovec pa je zaradi vsega denarja postal pretkan in skopušen. Naučil se je trgovskih navad, odprl trgovine in na obrestih služil veliko denarja. Vendar pa ni postal tako zapravljiv kot njegov starejši brat, tega ni niti dopustil svojim otrokom, tako da je dajal zgled bolj revnega kot izjemno bogatega človeka. Čeprav je varčnost vrednota pa je skopušnost in jemanje revnim slaba lastnost človeka. Tudi ta sin ne ljubi zemlje, vseeno je pa bolj pameten kot njegov starejši brat in bolj gleda v prihodnost. Tretji sin, ki je že zgodaj odšel v vojsko in bil z očetom v slabih odnosih, pa se je odločil postati vojskovodja. V bistvu se je želel povzpeti čim dlje in čim višje na prestolu. S svojimi vojaki je napadel deželnega tolovaja in s tem pridobil čast generala dežele na severu. Na koncu je v bistvu on sam vladal tej svoji manjši deželi, osvojil poleg nje še eno, to pa je bilo vse kar je dosegel. Ko se mu je rodil sin pa je pozabil na vso vojskovanje in bil usmerjen samo v to, da bo sin postal dober vojak in general. Vendar pa je imel velike težave z odnosi. Ni maral žensk, oz. je zaradi ene slabe izkušnje ženske občutno sovražil. Želel si je samo sina. In ko ga je dobil se ga je na moč oklenil. Tu bi lahko omenila njun odnos oče-sin, saj sta bila oba tako različna. Oče je bil trd, močan, le na trenutke popustljiv človek, ki ni maral izkoriščanja, nepravic in ki se je rad boril. Rad je bil vojak. Sin pa je bil nežna duša, katero je oče hotel uničiti. Sin je ljubil naravo, ljubil je zemljo, polja, drevesa in ljubil je poezijo. Vse to pa niso bile lastnosti vojaka. Vendar je Vang Tiger še vedno strmel k temu in sina z ustrahovanjem spremenil v vojaka. Sin mu je, zaradi strahu pred njim, vedno prikimaval in se učil vsega kar se je moral. V sebi pa je hrepenel po drugačnem življenju. Tu je dobro vidno pričakovanje očeta, stremljenje k temu in pa pomanjkanje komunikacije med njima. Vang Tiger se je želel približati sinu, a ni vedel kako. Ni vedel kako spregovoriti z njim. Sin pa ni hotel nasprotovati očetu in se je zavil v molk.

Zdaj pa se bom obrnila na tretjo knjigo Razkropljena družina. Glavni akter v tej zgodbi je Juan Vang, sin Vanga Tigra. V tej knjigi lahko spoznamo kako se je Juan počutil kot otrok, kako je bil razdvojen zaradi lastnih želja in želja očeta. V sovraštvu do očeta in tudi matere, ker ga je silila v poroko, se je odselil k svoji sestri in njeni materi na obalo. Na jug Kitajske. Tam lahko spoznamo povsem drugačno življenje. Čutimo lahko napredek, spoznamo odprtost Kitajske za novosti in novo generacijo mladine. Vrednote, ki so staršem tako veliko pomenile, ne obstajajo več. Mladi se samostojno odločajo za poroko, ne verujejo, oblačijo se po tuji modi in ne skrivajo ljubezni. Vendar pa se tu dogaja še nekaj. Mlade skupine načrtujejo revolucijo, revolucijo, kjer naj bi bili vsi enakopravni. In ker so ti mladi napadeni s strani vladajočih, se Juan umakne v ZDA. Tam doštudira kot eden najboljših na univerzi in se nato vrne v domačo Kitajsko. Kot njegov oče ima tudi on težave z ženskami. Opazimo pa lahko tudi njegovo trpljenje, ki nastaja zaradi razdvojenosti med starimi vrednotami in novimi vrednotami. Nekako je z eno nogo še v starejših časih, časih njegovega očeta, z drugo pa v novi dobi, dobi mladih, svobodnih ljudi. Ne ve kaj točno hoče in se čez knjigo tudi išče. Ko dobi službo učitelja ve, da je to nekako prav, saj se ob učenju mladih ljudi dobro počuti. Obenem pa najde tudi žensko svojih sanj. Žensko, ki je njegovega rodu, ki je nekje med starimi in novimi vrednotami. Katera je dovolj samostojna, da študira medicino, dovolj močna, da obvladuje vse rane, da se sama odloča o svoji prihodnosti in dovolj sramežljiva, da ne pade moškemu v objem in se ne oblači preveč vulgarno.

Torej, prva knjiga govori o Vangu Lungu, ki ljubi svojo zemljo in iz nje pridela bogastvo, druga knjiga govori o njegovih sinovih, ki bogastvo večinoma zapravljajo in ga ne cenijo, tretja pa o Juanu, ki išče samega sebe v tem novem svetu. prepad med vsemi temi generacijami je ogromen. Na severu ljudje še vedno ostajajo v starejši dobi, v starih vrednotah, s starimi običaji, medtem, ko na jugu ljudje sprejemajo nov način življenja, nove vrednote, tuje vrednote. Razmak med njimi je prav tako velik. zadnja knjiga govori o revoluciji, verjetno gre za komunistično razmišljanje, saj omenjajo enakopravnost. In ob tem ne morem, da se ne bi ustavila še pri enem vprašanju. V času starega vladarja je bilo veliko revščine, izredno malo je bilo tistih, ki dobro živijo oz. so bogati. Namen revolucije je bil ta, da bogati ne bi tako zaničevali in izkoriščali nižje sloje. Ko pa je revolucija končno zmagala in so se stvari v deželah spremenile, so bile spremembe predvsem v menjavi zgornjega sloja in drugačnih direktiv. Mladi so sedaj zasedli prestol, spreminjali mesto za mestom, odpirali velike tovarne in zaposlovali revnejši sloj. Vendar pa se revščini ni bilo moč izogniti. Vedno bo nekdo na dnu. In tako je tudi na Kitajskem. Namesto, da bi mladi vladarji sedaj razmišljali o tem kako zajeziti revščino, so začeli razmišljati, kako se teh revnih ljudi znebiti, saj škodujejo ugledu mesta, dežele in države. Vsi pa vemo kakšno je danes stanje na Kitajskem. Revolucija ni spremenila stanja, verjetno pa je vplivala na še večje izkoriščanje revnih in sicer delavcev. Se je pa v drugih vidikih močno spremenila, kar lahko razberemo iz knjige.

Vse tri knjige priporočam bralcem, ki radi berejo, ki jih zanima življenje na Kitajskem v zgodovini in ki jih zanimajo obširnejše zgodbe o določenih dogajanjih, osebah, življenjih, kar pa ne pomeni nekega razglabljanja in preveč govoričenja. Stil pisanja je berljiv, malce drugačen, verjetno pisateljčin oseben slog.

Naj pa še opozorim na določene napake v tretji knjigi. Poleg slovničnih napak prihaja tudi do napak v vsebini. Verjetno je do tega prišlo med prevajanjem ali pa mogoče v samem originalu.