V soboto sva s fantom razmišljala, če bi se odpravila kam v hribe. Ker najprej nisva imela ideje, kam bi sploh šla in ker nisva bila za dolgo vožnjo, sva pogledala po spletnih straneh nekaj bližnjih vrhov. Večino sva tako ali tako že prehodila, pa sva se odločila, da se kljub temu odpraviva na urno vožnjo do Rimskih toplic. Izbrala sva Kopitnik. Zaradi snega in mraza in posledično temu ledu, sva se raje določila za bolj položno pot, kot neko lazenje po visokem hribu in težkem terenu. Tako sva se iz Rimskih toplic odpravila v smer Hrastnik in pred Dol pri Hrastniku zavila v smeri vasi Turje. Od tam naprej pa do Koče na Gorah. Gore so eden od hribov, ki so dostopni z različnih smeri, ena najpogostejših pa je iz Hrastnika. Tako sva pri koči parkirala avto in se odpravila proti Kopitniku. Čakala naju je
dobra ura hoje. Pot najprej vodi večinoma ob ali po cesti, nato pa se usmeri med travnike. Ob poti sva srečala vaškega psa, velikega kosmatinca, ki naju je nato pospremil velik del poti naprej. Nato pa sva pot nadaljevala naprej. Snega je bilo občutno več kot v dolini, vendar je bila pot dobro shojena. prav tako je malce snežilo in bilo oblačno, vendar je bila oblačnost precej visoka, tako da si lahko ujel kakšen pogled v dolino. Nato sva se kmalu spustila do Koče na Kopitniku, kjer so naju prijazno postregli. Prav tako pa je lastnik povedal, da imajo trenutno akcijo zbiranja pohodov na Kopitnik in da bodo tiste najbolj aktivne v marcu nagradili. Preden sva odšla, sva se podpisala v knjigo obiskov in pa kupila knjižico za zbiranje planinskih štampiljk. In tako sva dobila najino prvo, Kopitnik. Kupila sva jo še najbolj zato, da bi zbrala nekaj štampiljk iz različnih vrhov, čeprav se bova zato na nekatere morala vrniti. Iz koče pa sva se nato odpravila naprej na vrh Kopitnika. Pot je bila malce bolj strma in drseča, sploh na koncu, ko hodiš po zasneženi skali. Pogled pa je precej lep. Vidi se dolina Savinje pri Rimskih toplicah. Vse je zasneženo, belo in bolj kot se pogled spušča, temneje postaja vse in barve se kmalu spremenijo v sivino in temno rjave 
odtenke. Sicer pa je sprehod po hribovju v tem letnem času zares lep, saj je vse belo, zaledenelo, prekrito s snegom. Narava zna biti prav osupljiva. Belo vejevje, zavese iz vej smrek, zamrznjena tla, nešteto odtisov različnih živali. In neskončna tišina. Pot nazaj se mi je zdela veliko krajša, ker pa večino časa vodi navzdol, lahko kaj hitro postane mrzlo. Zato za hojo v tem vremenu, bilo je kakih -6,-7 stopinj, priporočam topla oblačila in primerno toplo in nepremočljivo obutev, šal in kapo :) Ker pa sem proti Kopitniku krenila že pred časom, nekje spomladi, nekaj let nazaj, pa opozarjam, da se je potrebno močno zaščititi pred klopi, saj jih kar mrgoli.Moj zapis končujem s tem, da je hoja primerna za vse ljudi. Narava močno pomirja, prav tako zrak dobro dene, da se človek malo osveži od mestnega vrveža. Prav tako pa lahko uživa v tišini, radostih določenega letnega časa in ob pogledu na celotne doline, hribovja, ki jih lahko dajejo le vrhovi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar