Ponedeljek je bil čas za daljši in bolj naporen izlet. Dopoldne sva se iz kampa odpeljala proti Tolminu in nato zavila proti Zatolminu. Nekaj težava nama je povzročal obvoz, saj znaki niso bili popolnoma urejeni, kot so bili nato čez nekaj dni. Na cesti je oznaka za Tolminska korita desno in za Javorco levo. Zavila sva levo in se peljala po daljši makadamski poti, ki so jo v času vojne zgradili vojaki, v kasnejših časih so jo samo ojačali in uredili mostove. Ozka cesta, ki vijuga nad dolino se vije vse do izvira Tolminke, vendar je zadnji del ceste zaprt za tu
riste. Tako se lahko parkira ob cesti, kjer je označeno, ali se zapelje nekaj metrov še naprej, kjer je prostor za parkirišče malce večji. Ustavila sva se na večjem prostoru, kjer je čez cesto rampa, ki naznanja konec ceste za prišleke. Table nam povedo kam se iz te smeri vse pride in koliko časa je potrebno za dosego cilja. Do izvira Tolminke naj bi bila 1.15min. Ker pa sva v prospektu ugotovila, da je možno izbrati krožno pot in da se tako preko Tolminke pelješ s t.i. kurukulo, sva se odločila za to pot. Preden sva krenila na pot sva pomalicala na hribčku nad bunkerji in si zraven ogledala še njihovo notranjost, ki je v primerjavi z zunanjostjo precej ohranjena. Nato sva krenila po kolovozni poti dalje mimo kmetije, kjer nudijo svež sir. Čez nekaj sto metrov sva našla pot na desno in ugotovila, da gre za tisto krožno pot. Treba je biti pozoren, saj ni oznake. Z kurukulo, dvigalom, ki ga poganjaš na roke čez reko, sva se popeljala čez. Nato naju je čakal strm vzpon, in zopet pot pripelje mimo kmetije s kravami. Sledimo oznakam in pot nas pelje malo po gozdu, malo po odprtem in polnem kamenja terenu, nato zopet po gozdu. Pot je kar zahtevna. Šele zadnjih nekaj minut se pot začne spuščati in prečkamo star vojaški most, spodaj pa je struga, ki pa je bila čisto posušena, tako da se je videlo le belo okroglo kamenje. Pri mostu se lahko okrepčamo tudi pri izviru, ki pa je verjetno napeljan iz izvira same Tolminke, ki pa je od tega mesta 
oddaljena le nekaj minutk. Izviri Tolminke so razprti po celotni travnati površini in izvirajo pod kamenjem. Verjetno je ob obilnem deževju ta prostor precej bolj močvirnat, če ne celo pod vodo. Če pogledamo v smeri gora lahko vidimo ostanke plazu. Ob izvirih je postavljena tudi lovska koča, kjer sicer ni nikogar, vendar se lahko usedemo in spočijemo. Ko sva se okrepčala, s svežo vodo in sendviči, sva krenila po drugi poti nazaj. Tisti poti, ki vodi po cesti oz. kolovozu. Kmalu po izvirih se cesta strmo spušča navzdol in vijuga med terenom. Glede na to, da sva za pot nazaj, ki se je večino časa spuščala navzdol ali pa bila dokaj ravna, porabila skoraj uro, medtem, ko nas oznaka na začetku poti prepričuje da je do vrha 1.15min, dokaj nerealna. Za pot tja in nazaj sva same hoje porabila za 3.30h, večino časa za vzpon po levem bregu Tolminke. Ko sva prišla do avta sva se odpočila in se usedla v senco, saj je sonce že močno pripekalo. Hoja po soncu je bila grozno neprijetna. Vseeno pa sva se odločila, da greva tudi do Javorce, in sledila oznakam. Pot se vije po ožji asfaltirani cesti, kjer pa je prav tako prepovedan dostop za avte turistov in prišlekov. Cesta se vzpenja navzgor in je zakrita z drevesi, nato pa se obrne v drugo stran, kjer ves čas žari sonce. Ko sva prišla do cerkve, sva bila, kljub le 15min hoje (na oznaki piše 20), močno utrujena. Usedla sva se v senco cerkve in najprej počila. 
Nato sva si ogledala celotno cerkveno zunanjost in nato še notranjost. Gre za cerkev Sv.Duha, ki je secesijsko poslikana. Drugačna je od cerkva, katerih smo vajeni, saj je precejšen del lesen, notranja urejenost pa je popolnoma drugačna. Za vstop v cerkev je potrebno plačati vstopnino 2€. Cerkev je bila med 1. sv. vojno ohranjena, avstro-ogrski vojaki pa so jo uporabljali za zaledje. Človek, ki dela v cerkvi oz. jo predstavlja zelo rad pove kaj o umetnosti v cerkvi, o sami cerkvi in o bitkah, ki so se dogajale tu okoli, tako da je informacij dovolj, vendar pa ni reden varuh. Po ogledu, pogovoru in počitku sva se odpravila nazaj. Kot sem že dejala nama je pot navzgor vzela 15min, prav tako tudi v okolici in navzdol, tako da skupaj pride kakšne pol ure hoje. Seveda lahko sam ogled vzame še več časa. Ko sva se spustila proti avtu sva se odpravila nazaj v dolino. Čas naju je že priganjal in ogledati sva si nameravala še Tolminska korita. Na poti nazaj sva pri oznaki samo zavila levo in se parkirala na parkirišču pred vhodom. Tukaj zopet pobirajo vstopnino, vendar je videti, da jo tudi porabljajo za ohranjanje in pa urejanje poti. Pri koritih si lahko znova vzamete
prospekt z zemljevidom, ki vas lahko vodi po poti. Midva sva si te zemljevide nabrala že prej, na informacijski točki v Kobaridu. Najprej se odpraviš čez most do toplega izvira, kjer izvira voda v 22°C. Nato se je treba obrniti in iti nazaj. Pridemo do sotočja reke Tolminke in Zadlaščice, kjer nas čakajo dve informacijski tabli, ena o sotočju, druga o postrvi. Nato se pot vzpne navzgor. Na desni strani se pot odcepi do Medvedje glave oz. naravnega mostu, ki je pač nastal tako, da se je kamen zaril med dve skali, in pa do Skakalc, kakor pravijo tolmunčkom reke Zadlaščice, saj je teh polno in se zdi kakor da poskakujejo. Malo me zmrazi pogled na lesena stojišča, kjer piše, da je dovoljeno le za 3 ali 4 osebe. Nato gremo zopet po poti nazaj in nadaljujemo desno navzgor proti Dantejevi jami. Zadlaška oz. Dantejeva jama je dolga kar 1140m in globoka 41m. Poimenovana pa je po Danteju, ker naj bi ta obiskal jamo in tu dobil navdih za Pekel v pesnitvi Božanske komedije. Žal jamo lahko obiščemo le z vodnikom. Nato se vračamo po cesti nazaj. Držimo se ceste in kmalu pridemo do Hudičevega mostu, ki smo ga lahko od spodaj videli pri koritih. Nato gremo po cesti dalje in pridemo do izhoda. Čas ogleda nama je vzel približno 1.10h.
riste. Tako se lahko parkira ob cesti, kjer je označeno, ali se zapelje nekaj metrov še naprej, kjer je prostor za parkirišče malce večji. Ustavila sva se na večjem prostoru, kjer je čez cesto rampa, ki naznanja konec ceste za prišleke. Table nam povedo kam se iz te smeri vse pride in koliko časa je potrebno za dosego cilja. Do izvira Tolminke naj bi bila 1.15min. Ker pa sva v prospektu ugotovila, da je možno izbrati krožno pot in da se tako preko Tolminke pelješ s t.i. kurukulo, sva se odločila za to pot. Preden sva krenila na pot sva pomalicala na hribčku nad bunkerji in si zraven ogledala še njihovo notranjost, ki je v primerjavi z zunanjostjo precej ohranjena. Nato sva krenila po kolovozni poti dalje mimo kmetije, kjer nudijo svež sir. Čez nekaj sto metrov sva našla pot na desno in ugotovila, da gre za tisto krožno pot. Treba je biti pozoren, saj ni oznake. Z kurukulo, dvigalom, ki ga poganjaš na roke čez reko, sva se popeljala čez. Nato naju je čakal strm vzpon, in zopet pot pripelje mimo kmetije s kravami. Sledimo oznakam in pot nas pelje malo po gozdu, malo po odprtem in polnem kamenja terenu, nato zopet po gozdu. Pot je kar zahtevna. Šele zadnjih nekaj minut se pot začne spuščati in prečkamo star vojaški most, spodaj pa je struga, ki pa je bila čisto posušena, tako da se je videlo le belo okroglo kamenje. Pri mostu se lahko okrepčamo tudi pri izviru, ki pa je verjetno napeljan iz izvira same Tolminke, ki pa je od tega mesta 
oddaljena le nekaj minutk. Izviri Tolminke so razprti po celotni travnati površini in izvirajo pod kamenjem. Verjetno je ob obilnem deževju ta prostor precej bolj močvirnat, če ne celo pod vodo. Če pogledamo v smeri gora lahko vidimo ostanke plazu. Ob izvirih je postavljena tudi lovska koča, kjer sicer ni nikogar, vendar se lahko usedemo in spočijemo. Ko sva se okrepčala, s svežo vodo in sendviči, sva krenila po drugi poti nazaj. Tisti poti, ki vodi po cesti oz. kolovozu. Kmalu po izvirih se cesta strmo spušča navzdol in vijuga med terenom. Glede na to, da sva za pot nazaj, ki se je večino časa spuščala navzdol ali pa bila dokaj ravna, porabila skoraj uro, medtem, ko nas oznaka na začetku poti prepričuje da je do vrha 1.15min, dokaj nerealna. Za pot tja in nazaj sva same hoje porabila za 3.30h, večino časa za vzpon po levem bregu Tolminke. Ko sva prišla do avta sva se odpočila in se usedla v senco, saj je sonce že močno pripekalo. Hoja po soncu je bila grozno neprijetna. Vseeno pa sva se odločila, da greva tudi do Javorce, in sledila oznakam. Pot se vije po ožji asfaltirani cesti, kjer pa je prav tako prepovedan dostop za avte turistov in prišlekov. Cesta se vzpenja navzgor in je zakrita z drevesi, nato pa se obrne v drugo stran, kjer ves čas žari sonce. Ko sva prišla do cerkve, sva bila, kljub le 15min hoje (na oznaki piše 20), močno utrujena. Usedla sva se v senco cerkve in najprej počila. 
Nato sva si ogledala celotno cerkveno zunanjost in nato še notranjost. Gre za cerkev Sv.Duha, ki je secesijsko poslikana. Drugačna je od cerkva, katerih smo vajeni, saj je precejšen del lesen, notranja urejenost pa je popolnoma drugačna. Za vstop v cerkev je potrebno plačati vstopnino 2€. Cerkev je bila med 1. sv. vojno ohranjena, avstro-ogrski vojaki pa so jo uporabljali za zaledje. Človek, ki dela v cerkvi oz. jo predstavlja zelo rad pove kaj o umetnosti v cerkvi, o sami cerkvi in o bitkah, ki so se dogajale tu okoli, tako da je informacij dovolj, vendar pa ni reden varuh. Po ogledu, pogovoru in počitku sva se odpravila nazaj. Kot sem že dejala nama je pot navzgor vzela 15min, prav tako tudi v okolici in navzdol, tako da skupaj pride kakšne pol ure hoje. Seveda lahko sam ogled vzame še več časa. Ko sva se spustila proti avtu sva se odpravila nazaj v dolino. Čas naju je že priganjal in ogledati sva si nameravala še Tolminska korita. Na poti nazaj sva pri oznaki samo zavila levo in se parkirala na parkirišču pred vhodom. Tukaj zopet pobirajo vstopnino, vendar je videti, da jo tudi porabljajo za ohranjanje in pa urejanje poti. Pri koritih si lahko znova vzamete
prospekt z zemljevidom, ki vas lahko vodi po poti. Midva sva si te zemljevide nabrala že prej, na informacijski točki v Kobaridu. Najprej se odpraviš čez most do toplega izvira, kjer izvira voda v 22°C. Nato se je treba obrniti in iti nazaj. Pridemo do sotočja reke Tolminke in Zadlaščice, kjer nas čakajo dve informacijski tabli, ena o sotočju, druga o postrvi. Nato se pot vzpne navzgor. Na desni strani se pot odcepi do Medvedje glave oz. naravnega mostu, ki je pač nastal tako, da se je kamen zaril med dve skali, in pa do Skakalc, kakor pravijo tolmunčkom reke Zadlaščice, saj je teh polno in se zdi kakor da poskakujejo. Malo me zmrazi pogled na lesena stojišča, kjer piše, da je dovoljeno le za 3 ali 4 osebe. Nato gremo zopet po poti nazaj in nadaljujemo desno navzgor proti Dantejevi jami. Zadlaška oz. Dantejeva jama je dolga kar 1140m in globoka 41m. Poimenovana pa je po Danteju, ker naj bi ta obiskal jamo in tu dobil navdih za Pekel v pesnitvi Božanske komedije. Žal jamo lahko obiščemo le z vodnikom. Nato se vračamo po cesti nazaj. Držimo se ceste in kmalu pridemo do Hudičevega mostu, ki smo ga lahko od spodaj videli pri koritih. Nato gremo po cesti dalje in pridemo do izhoda. Čas ogleda nama je vzel približno 1.10h. Ker je bilo nato že pozno, sva ugotovila, da časa za obisk muzeja ni več in sva se počasi vrnila v Kobarid. Dal je bil zelo poln, naporen, tako da je počitek zvečer prav dobro del. Vse te znamenitosti močno priporočam, saj si je včasih dobro vzeti nekaj časa več in pogledati tudi tisto, kar ni tako dostopno. Vse poti so primerne za družine z otroki, le do izvira je boljše iti po prvotni poti naravnost, saj se hodi skozi dovolj širok kolovoz. Zanimivo je odkrivati svet tamkajšnjih voda, razbrati njihovo naravo in zgodovino skozi njihove poti in odtise na kamenju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar