Prejšnji teden sem prebrala knjigo z naslovom Veronika se odloči umreti. Zanjo sem se odločila na podlagi reklame za njen film, ki ga pa nisem gledala in ga tudi ne nameravam. Pa ne zato, ker knjiga ne bi bila dobra, ampak ker je film že v začetku zgrešen. Zgodba v knjigi se dogaja v Ljubljani, kljub tujemu pisatelju, film pa je posnet v NY. Torej določene stvari ne morejo biti enake.
Moram reči, da gre za lahkotno poletno branje, ki pa kljub temu pove veliko in nam odpre okno v svet psihiatričnih bolnišnic. Predstavi nam nekaj zgodb ljudi, ki so v psihiatrični bolnišnici Bistrica, v glavnem pa gre za zgodbo Veronike, ki je poskušala storiti samomor. Ko se po nekaj dneh zbudi, ji povedo, da so ji tableti, ki jih je vzela, naredili trajno okvaro na srcu in da ima pred seboj mogoče še največ teden življenja. In tako začne Veronika drugače razmišljati, spoznavati sebe, svet, odkrivati nov pogled na življenje in raziskovati radosti. Obenem spozna nekaj ljudi, ki zaradi različnih razlogov preživljajo življenje v Bistrici.
Knjiga je zanimiva predvsem za tiste, ki so se že kdaj srečali s kakšno od duševnih bolezni ali pa so imeli stik z njo preko svojcev, znancev, pa tudi za vse tiste, ki jih ta tematika zanima, ki bi si radi razširili pogled v ta problem. Ker sem študirala socialno delo in se usmerjala predvsem na področje duševnega zdravja mi je bilo poznano marsikaj iz knjige, od diagnoz, uporabe zdravil, dojemanja življenja v bolnišnici, predsodkov, tubujev do krutih metod zdravljenja in raziskovanja življenja bolnikov. Glede pogleda na duševno bolezen knjiga ni nazadnjaška, saj je povsem realna in nam odkriva resnice zaprtih ustanov. Pove nam, da je za marsikoga ustanova možnost pobega iz resničnega sveta, kjer ni omejitev, skrbi in vsakdanjih obveznosti, obenem pa je to zaprt prostor, ki ti ne daje svobode, kjer dobiš nalepko duševnega bolnika, ki te spremlja celotno življenje.
Na 67. strani avtor opisuje Veronikino doživljanje čustev preko igranja klavirja. "Po klavirju je udarila enkrat, dvakrat, desetkrat, dvajsetkrat in vsakič, ko je to storila, je jeza v njej pojenjala, dokler ni popolnoma prešla. (...) Še pred nekaj minutami je sovražila tako močno in tako silno, da ji v srcu ni ostala niti trohica zatajevane jeze. Pustila je, da so grda čustva, ki jih je leta in leta zaklepala v dušo, končno privrela na dan. Čutila jih je, zdaj pa jih ne potrebuje več, lahko gredo."
Ta prizor nam pokaže, kako lahko ljudje marsikatero čustvo skrivamo za povsem drugim čustvom ali ga kot drugačno prikazujemo. Tu je Veronika jezo izrazila, tako kot jo je dolgo skrivala, jeza je eno tistih čustev, ki se jih ponavadi izogibamo, kar je naučeno. Žalost, jeza, nelagodje in podobno so čustva, ki naj jih ne bi kazali, naj bi jih potisnili v ozadje. In tam se kopičijo, ob tem pa prikazujemo popolnoma druga čustva, ki nimajo z našimi občutji prav ničesar, razen to, da nadomeščajo prava. In ko si priznamo, da imamo čustva, tudi tista, ki so manj prijetna, za nas in za okolico, in jih lahko izrazimo, spoznamo sebe in svoje občutke in gremo lahko naprej. Tako je tudi Veronika priznala in začutila vsa negativna občutja in jih spustila naprej. Ne potrebuje jih. Prej pa jih je vedno znova kopičila. Vsako čustvo je pomembno, vsakega je potrebno izraziti, če ne nas spremlja in nam ne dopusti, da bi polno uživali čustva ugodja.
Naslednji izsek je iz strani 73, ko gre za razmišljanje dr.Igorja, zdravnika v bolnišnici. Ugotovil je, da: "Bolj ko bi bili ljudje lahko srečni, tem bolj nesrečni so." In res je. Človeku lahko daš denar, družino, zdravje, pa vseeno v tem najde nekaj kar mu manjka. Predvsem je to pogled vase. Če nisi zadovoljen sam s seboj, tudi z okolico in dobrinami ne moreš biti, saj te tvoje lastno nezadovoljstvo ovira. Potreben je pogled vase, kaj potrebujemo, kaj resnično rabimo, da bi živeli polno (in to ni avto, hiša, partner), nekaj kar lahko damo samemu sebi. Človeku ta pogled redko uspe, k temu lahko pomagajo razne terapije, v kolikor meni, da bi jo potreboval. To možnost puščam odprto. Nezadovoljni smo zaradi različnih stvari, lažje pa najdemo vzrok nekje drugje, v drugih ljudeh ali stvareh. To je lažja pot, in če popravimo kar mislimo, da nas moti in nam daje občutek nezadovoljstva, smo nato presenečeni, ker kljub temu nismo popolnoma zadovoljni. Pravim, da je vedno potrebno pogledati vase in ugotoviti kaj lahko spremenimo pri sebi, da nam bo bolje, da bomo boljše funkcionirali. Ne rečem, da bi se vsak posameznik apriori moral prilagajati okolju, sploh ne, ampak velikokrat so težave v osebi sami. Stvar je povsem drugačna, ko je človek v okolju, ki ga ovira, zavira njegov razvoj in svobodo. To je povsem druga stvar, o kateri pa trenutno ne razpravljam.
Toliko o mojem razmišljanju o sami knjigi in tudi problematiki, ki je predstavljena v njej. Mislim, da se dobro orisala knjigo, kakor sem jo razumela jaz in predstavila stvari, ki so se mi vtisnile v spomin in vplivale name.
Ni komentarjev:
Objavite komentar