Vreme je bilo lepo, noge pa utrujene, zato sva se odločila za bolj lahkoten dan. Odpeljala sva se 
na sever, skozi Bovec do Loga pod Mangartom. Nato sva zavila proti Mangartskem sedlu, kjer sva se peljala po prenovljeni cesti, saj je prejšnjo odnesel plaz. Posledice so še vedno vidne. Po nekaj sto metrih se pojavi parkirišče in pa znak, da je potrebno vstop z avtomobilom plačati. Plačava takso, 5€ za vsa motorna vozila. Nato sva se odpeljala naprej po cesti. Urejena, asfaltirana cesta, sicer ozka, nas vodi prav do vrha Mangartskega sedla. Ker pa je bila na samem vrhu megla sva se počasi spustila nazaj in si izbrala za razgled malce nižje izhodišče. Peš sva šla tudi do koče, kjer nudijo tudi malice in druge jedi. Nato pa nazaj do avta, saj je bilo precej hladno, samo 16°C. Poslikala sva gorsko cvetje, tudi Planike, ki jih je bilo kar veliko, nato
pa se vrnila v dolino. Namesto, da bi zavila nazaj čez most, sva zavila naravnost proti mejnemu prehodu Predel. Po nekaj sto metrih se vidi Trdnjava Predel. Ustavila sva se, na sicer neurejenemu parkirišču, saj je trdnjava precej zapuščena. Moram pa reči, da delavci trenutno obnavljajo pot do trdnjave in urejajo okolico, tako da upam, da bo zadeva kmalu obnovljena, saj je precej zanimiva. Sestavljata jo dva dela, včasih se je dalo preko predora proti pod cesto, do spodnjega dela trdnjave. Najprej sva si pogledala spodnji del z grobnico, kip spečega leva, ki je bil postavljen v novejših časih, nato pa še zgornji del. Malce sva plezala po ruševinah in odkrivala zgradbo. Ugotovila sva, da če se jo uredi, bo izjemno lepa in vredna ogleda. Tu sva se tudi najedla gozdnih jagod, saj jih je bilo veliko, očitno nihče ne hodi tod okrog, delavci pa delajo na drugi strani. Ko sva si ogledala trdnjavo sva se odpravila nazaj proti Bovcu, kjer sva se tudi ustavila za kosilo. 
Nato sva pot nadaljevala nazaj in se vmes ustavila tudi pri Klužah. Gre za trdnjavo postavljeno v času Napoleona. Je ohranjena in spremenjena v muzej. V notranjost nisva šla, sva pa raziskala okolico. Spodaj pod trdnjavo lahko najdemo vodnjak v katerega je speljana deževnica, ki je takrat zadoščala le za 8 dni, če ni bilo deževja. Ker pa imajo Kluže dva dela sva se odpravila čez cesto proti predoru za pešce in nadaljevala pot navzgor. V predoru kjer je prijetno hladno, sta tudi dva stranska hodnika, skozi line katerih lahko pogledamo v daljavo. Pot do Hermannove trdnjave vzame približno 20min. Zgoraj lahko vidimo neohranjeni del trdnjave, ki je spala k Klužam, obenem pa se je uporabljala v času vojne. Zaradi močnih napadov italijanske vojske, ki je kar z 200 granatami zadela to trdnjavo, je ta napol porušena. Vseeno pa lahko vidimo zidove, prostore in pa
podzemne prehode, po katerih se lahko tudi sprehodimo. Iz trdnjave je tudi lep razgled v dolino. Ko sva si pogledala vse kotičke sva krenila nazaj proti avtu in se odpeljala do slapu Boka. Zaradi sušnega obdobja je bil ta manjši kot sicer, a še vedno velik. Pogled nanj je lep iz mostu, midva pa sva se odločila tudi za kratek sprehod do njega. Oz. je bil bolj pohod, saj je nekaj strmih vzponov. Prišla sva do razgledne točke, s katero sva bila zadovoljna, saj se vidi celoten slap in pa struga pod njim, bližje pa nisva več šla, verjetno pa bi se še dalo. Zaradi hude vročine sva se raje določila za pot nazaj. In tako sva se znova po celodnevnem izletu, ki je bil sestavljen iz vožnje in manjših vzponov, vrnila v kamp, kjer sva šla do Soče in se v njej malo namakala. Tako je minil še en dan najinega dopusta.
na sever, skozi Bovec do Loga pod Mangartom. Nato sva zavila proti Mangartskem sedlu, kjer sva se peljala po prenovljeni cesti, saj je prejšnjo odnesel plaz. Posledice so še vedno vidne. Po nekaj sto metrih se pojavi parkirišče in pa znak, da je potrebno vstop z avtomobilom plačati. Plačava takso, 5€ za vsa motorna vozila. Nato sva se odpeljala naprej po cesti. Urejena, asfaltirana cesta, sicer ozka, nas vodi prav do vrha Mangartskega sedla. Ker pa je bila na samem vrhu megla sva se počasi spustila nazaj in si izbrala za razgled malce nižje izhodišče. Peš sva šla tudi do koče, kjer nudijo tudi malice in druge jedi. Nato pa nazaj do avta, saj je bilo precej hladno, samo 16°C. Poslikala sva gorsko cvetje, tudi Planike, ki jih je bilo kar veliko, nato
pa se vrnila v dolino. Namesto, da bi zavila nazaj čez most, sva zavila naravnost proti mejnemu prehodu Predel. Po nekaj sto metrih se vidi Trdnjava Predel. Ustavila sva se, na sicer neurejenemu parkirišču, saj je trdnjava precej zapuščena. Moram pa reči, da delavci trenutno obnavljajo pot do trdnjave in urejajo okolico, tako da upam, da bo zadeva kmalu obnovljena, saj je precej zanimiva. Sestavljata jo dva dela, včasih se je dalo preko predora proti pod cesto, do spodnjega dela trdnjave. Najprej sva si pogledala spodnji del z grobnico, kip spečega leva, ki je bil postavljen v novejših časih, nato pa še zgornji del. Malce sva plezala po ruševinah in odkrivala zgradbo. Ugotovila sva, da če se jo uredi, bo izjemno lepa in vredna ogleda. Tu sva se tudi najedla gozdnih jagod, saj jih je bilo veliko, očitno nihče ne hodi tod okrog, delavci pa delajo na drugi strani. Ko sva si ogledala trdnjavo sva se odpravila nazaj proti Bovcu, kjer sva se tudi ustavila za kosilo. 
Nato sva pot nadaljevala nazaj in se vmes ustavila tudi pri Klužah. Gre za trdnjavo postavljeno v času Napoleona. Je ohranjena in spremenjena v muzej. V notranjost nisva šla, sva pa raziskala okolico. Spodaj pod trdnjavo lahko najdemo vodnjak v katerega je speljana deževnica, ki je takrat zadoščala le za 8 dni, če ni bilo deževja. Ker pa imajo Kluže dva dela sva se odpravila čez cesto proti predoru za pešce in nadaljevala pot navzgor. V predoru kjer je prijetno hladno, sta tudi dva stranska hodnika, skozi line katerih lahko pogledamo v daljavo. Pot do Hermannove trdnjave vzame približno 20min. Zgoraj lahko vidimo neohranjeni del trdnjave, ki je spala k Klužam, obenem pa se je uporabljala v času vojne. Zaradi močnih napadov italijanske vojske, ki je kar z 200 granatami zadela to trdnjavo, je ta napol porušena. Vseeno pa lahko vidimo zidove, prostore in pa
podzemne prehode, po katerih se lahko tudi sprehodimo. Iz trdnjave je tudi lep razgled v dolino. Ko sva si pogledala vse kotičke sva krenila nazaj proti avtu in se odpeljala do slapu Boka. Zaradi sušnega obdobja je bil ta manjši kot sicer, a še vedno velik. Pogled nanj je lep iz mostu, midva pa sva se odločila tudi za kratek sprehod do njega. Oz. je bil bolj pohod, saj je nekaj strmih vzponov. Prišla sva do razgledne točke, s katero sva bila zadovoljna, saj se vidi celoten slap in pa struga pod njim, bližje pa nisva več šla, verjetno pa bi se še dalo. Zaradi hude vročine sva se raje določila za pot nazaj. In tako sva se znova po celodnevnem izletu, ki je bil sestavljen iz vožnje in manjših vzponov, vrnila v kamp, kjer sva šla do Soče in se v njej malo namakala. Tako je minil še en dan najinega dopusta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar