Slap Sopota, Most na Soči 24.7.2010

Skoraj bi pozabila zapisati predzadnji dan najinega dopusta v Kobaridu. V soboto sva se odpravila še na zadnje ogledane destinacije v tem delu naše državice. Zapeljala sva se do Mosta na Soči, mimo kraja in pri Bači pri Modreju zavila levo proti Klavžam. Ožja cesta vodi do Klavž, mimo njih in nato v vasi Kneža zavijemo ostro levo proti Podmelcu in Ljubinju. Cesta je rahlo poškodovana vendar vozna. Po nekaj kilometrih zagledamo na levi parkirišče s tablo, na desni strani pa je v hrib pešpot do slapu Sopota. Pot je sicer malce strma vendar je kratka, saj jo prehodimo v 10min. Med potjo, ko stopimo v gozd lahko na desni zagledamo izvir pitne vode, ki pa v najinem času, zaradi pomanjkanja vode, ni delal oz. je voda samo kapljala. Do slapu vodi urejena gozdna pot, na določenih mestih so narejene tudi stopnice. Pogled na slap se nam odpre šele, ko smo čisto blizu njega. Lep pogled nanj je iz skale, ki mu stoji nasproti. Pri slapu je tudi klopca, da se lahko spočijemo. Če prečkamo potok pri slapu lahko pridemo do t.i. zdravilnega izvira. Vendar pozor, kamenje in skale so lahko spolzke, otrokom ne priporočam prehoda. Pa tudi izvir ni nič kaj posebnega, saj ima voda okus po lesenemu žlebu po katerem teče. Je pa zraven oznaka za krožno pot, ki je nekaj časa celo označena, nato pa se zanjo izgubi vsaka sled. Kar naenkrat se znajdemo na večpotju, kateri je pravi ne moremo vedeti, saj ni nikjer ničesar označenega. Nisva izbrala poti naravnost v graben ampak tisto, ki vodi desno, ki pa naju ni popeljala nikamor in sva se morala vrniti, saj sva prispela do skoraj meter visoke trave. Torej, krožno pot odsvetujem, sploh če ne poznate poti. Vrnila sva se do slapu in nato po poti nazaj dol. Z avtom sva se nato zapeljala do jezera, kjer sva parkirala na urejenemu parkirišču na drugi strani ceste. Sprehodila sva se do zdravilnega izvira oz. do točne 22. na zemljevidu Čez most po modrost. Izvir pod grmom naj bi bil zdravilen za obraz in oči, če si z njim zmočimo obraz in če popijemo nekaj požirkov. Zraven je tudi tabla z opisom Sv. Lucije, ki je znana po tem, da nosi svoje oči na pladnju. Nato sva se obrnila nazaj k jezeru in se sprehodila, nekaj popila in se odpravila na vožnjo z ladjico. Vožnja z ladjo stane 5€ v eno stran, ali sever ali jug, če pa vzamete še kosilo, kot sva ga midva, pa se lahko za to ceno odpeljete na obe strani. Vožnja v obe strani traja približno dve uri in pol. Kosilo je normalne cene, ki pa so predstavljene že na pomolu, tako da si lahko izberete meni, ki je razdeljen po velikosti. Vožnjo z ladjico priporočam posebej zato, ker je izredno zanimiva. Poleg nekaj dejstev o nastanku jezera, nam kapitan predstavi tudi bajke in zgodbe, ki krožijo med vaščani. Ko se peljemo na sever se voda bistri in postaja modre barve. Pot se konča pri sotočju Soče in Tolminke. Pot na jug pa vodi mimo mosta, kjer skačejo v vodo, pa vse do elektrarne. Lahko vidimo staro in novo elektrarno. Ob vožnji sva se dodobra najedla in pa tudi nasmejala, saj je kapitan pravi šaljivec. Pozna veliko šal, ki so še neznane oz. niso zlajnane. Otroke pokliče tudi k krmilu in lahko potrobijo. To sem storila tudi sama, saj mi je rekel naj pridem in malo krmarim. Ob tem mi je povedal šalo, ki pa je ne bom izdala, saj potem ne bi bila več zanimiva. Če pa trikrat potrobiš si lahko tudi nekaj zaželiš. Vožnja je bila izjemno zabavna in če bo kdo v tistih krajih, naj je nikar ne zamudi. Vozni red ladje je zapisan tudi na internetu. Po vožnji z ladjico sva se odpravila po zemljevidu Čez most po modrost, kjer se sprehodimo po mestu, okoli njega in odkrivamo njegovo zgodovino. Ponekod nas počakajo v steklo zavarovane starine, drugje le informativne table, ponekod tudi ostanki izkopavanj. Vendar je na poti potrebno biti koncentriran na sovice, ki kažejo pravo pot in pa imeti zemljevid za pomoč, sicer lahko kaj kmalu zgrešiš kakšno ulico ali pot. Pot je nama vzela približno 1.10min. Pot vodi tudi na drugo stran jezera, kjer is lahko pogledamo rove iz 1. sv. vojne. Rovi so bili speljani tako, da so imeli dva nadstropja, kot je razložil kapitan na ladji. Ko pa se sprehodimo do cerkve in pokopališča se nam odpre prelep pogled na jezero in pa bližnja gorovja, ko pa stopimo na drugo stran mesta pa lahko vidimo celotno mesto pred seboj. Sprehodimo se tudi mimo sotočja Soče in Idrijce. Idrijca je reka, ki teče proti severu, kar je, vsaj zame, precej fascinantno. Most na Soči je ljubko manjše mestece, ki ima zanimivo zgodovino, ki seže vse do prazgodovine. Poleg tega pa nam lahko ponudi prijeten prostor za sprostitev, saj njeni zeleni odtenki pomirjujoče delujejo na človeka. V okolici je še veliko zanimivih stvari, od Babje jame, kjer so izmerili visoko energetsko raven, severneje je pokopališče 1.sv.vojne in podobno. Lep izlet, ki nama je popestril dan in naju malce odpočil. Po tem sva se vrnila v kamp, saj sva naslednji dan morala spakirati in se odpraviti v sosednjo Avstrijo, da si ogledava še Minimundus in nato domov.