V poletnem času sem prebrala kar nekaj knjig, večina izmed njih je bila iz seznama Valvasorci berejo. Preden preberem novo knjigo, saj sem seznam s petimi prebranimi knjigami zaključila, pa naj opišem zadnjo. Soldatko je knjiga, ki je čisto drugačna od ostalih. V izvirniku jo je napisal nigerijski pisatelj, ki je bil leta 1995 obešen. Roman je napisan v jeziku gnile angleščine, da bi bil bolj približan navadnim ljudem, ki prave angleščine ne razumejo in ne znajo brati. Prevajalec je imel zato veliko dela s prevajanjem v naš jezik, saj nimamo enake vrste mešanja in uporabe jezika kot nekdanja angleška kolonija. Zato prevajalec v uvodu razloži kako je prišel do neke vrste prevoda tega romana, da je slovnica čim bolj enaka in prilagojena gnili angleščini. Tako, da je roman napisan v preprostih besednih zvezah, ki ne poznajo sklanjatev in težkih besed. Vendar pa, kot tudi poudari prevajalec, ni v stilu "Jaz Tarzan,ti Jane." Branje te knjige je zato izredno zanimivo, na začetku potrebuješ nekaj strani, da se vklopiš v samo razumevanje in da lahko bereš, kot bi bral slovnično pravilno knjigo, nato pa se lahko tako močno zatopiš v same besedne zveze, da ti ni težko uporabljati tega jezika oz. slovnice. Najbolj so mi všeč spremembe glede sklanjatev, da sklanjatve sploh ni, kot npr. sem šel k vrata od hiša.
Sama zgodba pa govori o mladem Meneju, ki ga kasneje vsi začno klicati Soldatko, saj je edini iz vasi, ki se kasneje priključi vojski. V zgodbi ne izvemo za kakšno vojno se gre, niti kdo je branitelj ali sovražnik, vemo le, da so v državi neke težave. Vendar je zgodba vseeno zanimiva in dobro napisana. Pokaže nam vojno življenje mladega vojaka, ki preden vstopi v vojsko niti ne ve kaj to sploh je. Prikazuje težke trenutke vojne, tako same vojske, kot tudi ljudi, ki bežijo in se zatekajo v taborišča in pa povojno obdobje. Z koncem romana pa se zgodba Soldatka ne konča ampak se šele dobro začne oz. se začne njegovo drugo, novo življenje. Šele strokoven del, ki obsega kar nekaj deset strani nam odpre pogled na samo literaturo, ki se pojavlja v Nigeriji in pa njihovo stanje in vojno zgodovino. Preko tega dela dobimo dogovor na vsa vprašanja, ki so se nam porajala tekom branja samega romana.
Mene osebno je zgodba resnično povlekla in mi razkrila in pa tudi zakrivala določene stvari, ki so me zanimale tekom branja. Priznam, da sem si tekom branja ustvarila drugačno sliko, podobo, kot jo kasneje razkrijejo v strokovnem delu, saj pisatelj vešče prikriva nekatera dejstva, le zato, da roman ne bi bil časovno in etnično opredeljen. Sicer bi bralec, ki pozna stanje v Nigeriji in njeno zgodovino, roman lažje razumel tudi med vrsticami, vendar tudi tako se lahko naučimo marsikaj novega, zato je strokovni del romana pomemben del. Kljub strokovnim besedam naj bralca ne odvrne od branja, sploh ne dela kjer razlagajo zgodovino Nigerije in pa vloge Soldatka v literaturi in življenja samega pisatelja.
Strokovni del romana me je naučil predvsem to, da se je v pisateljevanju težko ne opredeliti, težko je zavzeti nevtralno pozicijo, saj hitro zaideš na eno stran, ali etnično, politično ali spolno. Pa vendar mi je roman pokazal nekaj kar mogoče romani, ki so bili cenzurirani in zato toliko bolj dovoljeni v teh krajih, verjetno ne bi. Predvsem mi je pokazal neumnost vojne, ne samo te, ampak vsake, ki se je dogajala ali pa se še ali pa se še bo. In pa to, da obe strani, tako tista t.i. dobra kot tista t.i. slaba počno neizprosne stvari, ki se ne bi smele dogajati nad ljudmi, ki so največkrat najmanj krivi in povsem nedolžne žrtve. Obenem pa nam strokovni del daje misliti o življenju etničnih manjšin na področju Nigerije in njihovo stanje. Po tem se lahko poglobimo v sam roman in razberemo te elemente v njem, ki jih prej niti nismo mogli.
Super roman, nekaj drugačnega, nekaj kar nam nudi tako branje kot tudi učilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar