Tale roman sem prebrala že poleti, vendar me je branje drugih knjig prehitelo in tako sem popolnoma pozabila zapisati in predelati moje branje te knjige. Volčji totem je daljši roman (naj vas to ne ustraši) azijskega pisatelja, za katerega je pisatelj dobil tudi nagrado. In lahko rečem, da si jo je pošteno zaslužil. Volčji totem je bila ena izmed izbranih knjig iz seznama Valvasorci beremo in ker se mi je vpogled v knjigo zdel zanimiv, sem jo odnesla domov. Ne rečem, da je nisem dolgo brala, ker sem jo. Vzela mi je precej časa, sploh ker sem vmes bila na bolj aktivnem dopustu. Kar pa ne pomeni, da ni bila zanimiva.
Pa poglejmo naprej zgodbo. Gre za določen izsek iz življenja kitajskega študenta, ki se med šolanjem, kot mnogi drugi študenti, odpravi živet v stepo, natančneje v Mongolijo. Tam se uči od starega Mongola, ki pozna mnogo zgodb in ima veliko znanja o življenju in sobivanju z naravo. Sicer pa zgodba v večini poteka skozi življenje Mongolov in volkov. Volkovi so, kljub temu, da napadajo živino in zdesetkajo divjad, sestavni del stepe. Naprednejši Kitajci so prepričani, da bi vsi v stepi lažje živeli, če ne bi bilo volkov, ki jim uničujejo drobnico. In tako se proti koncu knjige začne dogajati iztrebljanje volkov in pa zgodba po tem kako je, ko v stepi že vrsto let ni nobenega volka več. Več o tem ne mislim izdati.
Zgodba je sicer drugačna, a vseeno napisana podobno kot naše zgodbe z medvedi in v zadnjem času tudi volkovi. Po mnenju mnogih kmetov bi bilo potrebno te živali čim bolj iztrebiti, saj tako ali tako naj ne bi bile potrebne. Pa vendar. Vsaka živalska vrsta na svetu ima svoj prostor in svoj namen. Nobena žival, razen človek v kakršnega se je razvil, ni na svetu kar tako, brez določenega namena, ki bi prispeval k nadaljevanju življenja na Zemlji. Volkovi in drugi plenilci so prav tako potrebni za ravnovesje v naravi. V tem romanu pa gre to še dlje, ko omenja, da volkovi obenem omejujejo človekov poseg v naravo. In tako se dogaja tudi pri nas. Vse več je poseganja v gozdove, širjenja pašnikov, volkovi pa v tem le iščejo svoj prostor in ga skušajo zavarovati. Skušajo preživeti. In če preživetje pomeni to, da omejuješ človekov poseg na svoje območje, potem je to potrebno storiti. Plenilci z izgubljanjem prostora izgubljajo tudi hrano za preživetje. Zato se spravljajo na drobnico, ki je ni težko ujeti. Kmetje pa nad tem obupujejo. Pa vendar je velik razlog za to predvsem človekov poseg v okolje. Niso krivi plenilci. Sploh ne. Živali so tiste, ki ne ubijajo po nepotrebnem. Plenilec ne bo pobil polovico črede, če mu to ni potrebno. pobil bo toliko, da bo lahko nahranil trop oz. da bo prihranil nekaj hrane za kasneje. Ne bo pa pobijal zaradi vsemogočih razlogov, kot to dela človek. Pa se sedaj obrnimo vase in se poglejmo. Kdo ubija zaradi kožuhov, zaradi tega, ker naj bi bilo preveč primerkov neke vrste v gozdu ali zaradi trofej? Človek. Žival ubija za preživetje. In s tem drži ravnovesje. Če ni naravnih plenilcev v gozdu, se druga vrsta, s katero se plenilci prehranjujejo, razpase in jo je preveč. Za primer recimo volkove. Ti jedo divjad in manjše živali, če volkov ne bi več bilo, bi divjad postala preštevilčna, če bi postala preštevilčna bi potrebovala veliko hrane, kar pomeni opustošenje travnatih površin med gozdovi in pa uničenje drevesnih debel, kar pomeni manjšo rast gozdov in pa več možnosti za požare. Kar zopet pomeni nevarnost za človeka. Seveda ne rečem, da ljudje ne posegamo v to ravnovesje, saj vsako leto ubijemo tisoče primerkov živali, ker naj bi bile preštevilne. Vendar po počnemo prav zato, ker moramo. Če pa bi bilo v gozdovih ravnovesje med plenilci in divjadjo, potem to ne bi bilo potrebno v večji meri kot v tej, da mogoče odstreliš primerek ali dva za kosilo ali večerjo.
No v glavnem, knjiga govori prav o pomenu vseh živalskih vrst, ki živijo v stepi in v sobivanju z naravo. Prikaže nam način življenja Mongolov, njihov vsakdan in razmišljanje. Čeprav je roman dolg pa ni dolgočasen, saj se vedno kaj dogaja. Vse skupaj nam je tako živo prikazano, da se lahko kar potopimo v ta svet in ga opazujemo skoraj z lastnimi očmi. Super zadeva. V knjigo se naravnost potopiš. Lahkotno branje s sporočilom. Priporočam jo vsakomur, ki ima čas za branje in predvsem tem, ki bi si radi odprli oči v zvezi s svojimi prepričanji. Tukaj smo, da spreminjamo mnenja, ki so napačna in ki vodijo v pogubo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar