Brez prazničnega vzdušja

Odkar sem začela delati se je moje življenje korenito spremenilo. Ritem življenja je povsem drugačen. Ustavljen, vsakodnevno podoben. Raznolika so samo popoldneva oz. večeri, ki jih preživljam tako ali drugače. Čutim, da mi primanjkuje časa za nekatere meni drage stvar, a upam, da bom kmalu ujela ritem in znala izkoristiti ves ponujen čas za tisto, kar me veseli. In vse to pripelje do tega, da trenutno sploh ne čutim prazničnega duha. Božič je minil kot vsak drugi dan, le božični večer je bil malce drugačen, mogoče res malo bolj občuten. To, da bo jutri že Silvestrovo se me nekako ne dotakne. Še vsako leto se me je. Vedno sem začutila praznike, najsi so prinašali nekaj dobrega ali tudi slabega. Čutila sem jih. Danes jih ne. Ne samo danes, ves mesec. Jutri delam. Mogoče bom popoldne celo malo poležala, da bom zdržala budna do polnoči. Sem pač človek, ki potrebuje spanec in če moram vstati ob 6h zjutraj grem spat nekje do 22h sigurno. In jutri bom dočakala Novo leto. Še nekako upam, da pa bo jutri občutek drugačen. Sicer bo vse skupaj malce prisiljeno, narejeno že zato, ker naj bi bilo. Sicer pa bi bil to dan kot vsak drugi. V ponedeljek bo zopet treba na delo in vikend bo mimo. Letnica se bo zamenjala, drugo pa ne. Zdaj se mi je porodila misel, da mi praznovanje mogoče ne pomeni toliko, ker novo leto ne prinaša bistvenih sprememb. Vedno je bilo nekaj kar sem upala, da bo drugače ali pa je potem bilo drugače, ker je moralo biti. Zdaj pa je tako kot je in všeč mi je. To kar delam danes bom tudi naslednje leto in nimam pripomb. Kar sem želela sem dobila. Seveda imam še želje, dolgoročne in kratkoročne, vendar bodo prišle, ko bo čas za to, novo leto ne postavljam kot mejnika. Pa vseeno. Praznovala ga bom, kot vsako leto. Mogoče pa bo jutrišnji večer pričaral kakšen poseben občutek. Bomo videli.

Pohod na Krim 5.12.2010

Že dolgo nisem pisala. Predvsem zato, ker sem nastopila službo in imam premalo časa, ki bi ga zapravljala na računalniku.

V nedeljo, 5.12. sva se s fantom odpravila na Krim. Za izhodišče sva vzela Iški Vintgar, kjer sva komaj našla prostor za parkiranje, saj je splužena le ozka cesta. Več možnosti za parkiranje je v Iški, kjer štarta več pohodnikov. Sicer pa se obe poti priključita na pol poti. Torej, takoj za zgradbo oz. gostiščem je markacija za smer Krim, ki kaže čas hoje 2.20.min. Pot se najprej vzpenja med gozdom, vmes pridemo na gozdno pot, ki je v snegu skoraj neopazna, nato pa zopet po ožji poti v gozd. Sicer je pot malo strma, a ne preveč. Po dobre pol ure ali malo več pridemo na bolj odprt prostor, cesto, nato pa zopet kmalu zavijemo levo na drugo pot, ki nas pripelje po ravnini do velikega travnika. Mimo travnika nadaljujemo pot do gozda in nato po 10min prečkamo glavno cesto na Krim. Spet hodimo po gozdni cesti, pot je zoper bolj ravninska, iz desne pa se priključi pot iz Iške. Od tu se začne pot strmo vzpenjati. Hoja v snegu je bila na tej drugi polovici poti, meni osebno precej težka. Sicer je dobro shojeno, ker je veliko pohodnikov, pa vendar drsi. Tu sva izgubila največ časa, saj sva se precej ustavljala. Priznam, da sem bila proti koncu z močmi skorajda na nuli. In končno se je pred nama odprl hribček, okoli katerega je speljana cesta, na vrhu pa stolp in koča. Še 5 min in že sva bila na vrhu. Moram reči, da je pot precej dobro označena, ne samo z markacijami ampak tudi s tablami, ki nam ves čas govorijo čas hoje, ki nam še ostaja. Midva sva sicer hodila dlje časa, predvsem zaradi snega, saj je gaz na nekaterih delih precej ozka in zahteva več moči. Tako je najina hoja namesto 2 ure in 20 min, trajala točno 3 ure. Pa vendar sva prispela na cilj. Navzdol pa niti ni težko, ker se po malem kar podrsavaš navzdol. Koča na vrhu je bila odprta, zaradi lepega vremena pa so imeli zelo razširjeno ponudbo hrane.
In tako je minil še en aktivni dan, ki je bil precej uspešen in tudi naporen, a je bilo vredno. Sonce se je ves čas rahlo poigravalo s snežno belino, ki je krasila celoten hrib. Razgled pa je bil prelep, vendar nisva veliko uživala v njem, saj je prav na vrhu začelo mrzlo pihati.
Čas pohoda gor in dol je bilo slabih 5 ur.

Statistika za november

V času od 1. novembra do 30. novembra je bilo 968 ogledov bloga. Dnevno jih so bili najmanj trije, največ pa 152. Velikemu dnevnemu obisku je botrovala objava svojega bloga na forumu hribi.net, kjer sem omenila, da objavljam svoje izlete v hribe. Sicer pa so moj blog iskali predvsem po ključnih besedah, kot so: jaz sporočila, Kluun, ti sporočila, lastnosti človeka, manipuliranje z ljudmi, Pride ženska k zdravniku, skupinsko delo, prostitucija, vdovec in pa jaz sporočilo.

Objave, ki so si jih največkrat ogledali so: Komunikacija-JAZ sporočila (59x), Ray Kluun: Ko pride ženska k zdravniku & Vdovec (34x), Kakšnih lastnosti pri človeku ne maram (19x), Pohod na Boč (19x), Pohod: Celje-Hudičev graben-Celjska koča-Grmada (14x), Rogla-Lovrenška jezera-Ribniška koča (14x), Izvir Tolminke, Javorca, Tolminska korita (12x), Jej, moli, ljubi (12x), Postala sem uni.dipl.socialna delavka (11x) in pa Manipulacije (11x). Iz tega lahko sklepam, da je zanimanje tudi za nekatere moje osebne teme, ki jih zapisujem in ne samo za izlete ali knjige. Sicer pa so izleti najbolj obiskani in za njih je največje zanimanje, kar mi je zelo všeč, saj rada delim mnenja in nasvete z drugimi ljubitelji narave in vrhov.

V tem mesecu sem zapisala 6 novih objav in sicer: Pohod na Boč, Jej, moli, ljubi, Rogla-Lovrenška jezera-Ribniška koča, Moje mnenje o ameriških vojnah, Volčji totem in Pohod na Gore. Dobro je, da se uveljavljajo tudi nove teme in da so dobro obiskane.

Večina tistih, ki so odprli moj blog je bila iz Slovenije (891), 21 jih je bilo iz ZDA, 12 iz Avstrije in 10 Srbije, ter drugih držav v manjših številkah. Sicer so moji blogi napisani v slovenskem jeziku, mislim pa, da je obiskanost tudi iz drugih držav mogoče zaradi določenih tem, kot je recimo Europa park v Nemčiji, Rovinj (kot turistično mesto), Graz in podobno.

Z obiskom sem precej zadovoljna. Super se mi zdi, da me bere vse več ljudi in da jih google večkrat napoti na moj blog. Upam na še čim več takih obiskov. Sploh pa upam, da ljudje v mojem blogu najdejo tisto kar jih zanima.

Pohod na Gore 28.11.2010

Včeraj, v nedeljo, sva se, kljub malce slabšim vremenskim napovedim odločila, da osvojiva še kakšen vrh. Najprej sva imela v načrtu Nebeško goro, ki je vrh pri Radečah, zelo blizu Kuma, a vendar nisva imela kje pustiti avta. Tako sva si premislila in se zapeljala do Hrastnika in se napotila proti Goram. Glede na to, da je izhodišče takoj zraven železniške postaje, s parkirišči tu ni bilo problema. In tako sva se odpravila na uro in pol dolgo pot do Planinskega doma na Gorah, kakor označuje tabla na začetku poti (škarpa za železniško postajo). Pot najprej vodi mimo hiš po travnikih, delno cesti (le kratek čas) in je malo bolj strma. Nato pa markacije usmerijo pot malo na desno skozi travnike, mimo vikendov in nato v gozd. Pot po gozdu ni več tako strma, skoraj položna je. Nato se zopet prečka travnik (sadovnjak) in že smo na stranski cesti. Od tu se usmerimo desno in kmalu pridemo do glavne ceste, ki vodi do vrha. Sledimo cesti navhrib in tu lahko opazimo markacijo, ki kaže s puščico točno navzdol v zemljo. Kaj naj bi to pomenilo ne vem točno. V bistvu sva od tam naprej hodila bolj na slepo. Torej, hodimo po cesti, kmalu se začno hiše zgoščati in zopet se prikažejo markacije. Pot vodi ves čas naravnost med hišami in nato na kolovoz. Nekaj časa hodimo po kolovozu nato pa pridemo do križišča, kjer nadaljujemo pot glede na table, torej levo v gozd. Od tu je še dobre pol ure hoje. Pot zopet postane malo bolj strma, tudi ozka in zato je mogoč zdrs v zimskih časih. Sicer midva nisva imela nekih posebnih težav, kljub temu, da nisva imela zimske opreme. Le previdno je treba sestopati. No, pot se vije po gozdu, tu pa tam se nam odpre pogled na Kum. Nato pridemo ven na makadamski cesti, zavijemo desno. Na desni strani zgoraj kmalu vidimo cerkev, zavijemo še mimo hiše in že vidimo kočo. Pot je dobro markirana, tako da ne bi smelo biti težav z orientacijo, mogoče le takrat, ko hodimo po cesti. Sicer je poti do Gor več, ena je tudi iz Zidanega mostu, druga pa iz smeri Dol pri Hrastniku. Lahko pa se izlet podaljša in se odpravite še na Kopitnik, ki sva ga midva obiskala lansko zimo prav iz Gor. Čas najine hoje je bil malce daljši, kot napovedan, predvsem zaradi snega, ki na določenih mestih otežuje hojo (namreč ni bilo skoraj nič shojeno), tako sva za pot navzgor porabila 1.40min, za dol pa približno eno uro. Moram pa še omeniti, da so v koči izjemno prijazni in postrežejo z obilnim, okusnim kosilom za dosti ugodno ceno. Izlet je bil super. V času, ko sva bila v koči je tudi začelo snežiti in sneg naju je nato spremljal celotno pot domov. Žal mi je samo, da nisem slikala med hojo navzgor, ko se je megla nekoliko odmaknila, saj je bilo slikanje na poti navzdol skoraj nemogoče zaradi sneženja (moker objektiv), pa tudi nikamor več se ni videlo. Tako, da dodajam nekaj uspelih slik, ki so bile slikane pretežno s telefonom.

Jiang Rong: Volčji totem

Tale roman sem prebrala že poleti, vendar me je branje drugih knjig prehitelo in tako sem popolnoma pozabila zapisati in predelati moje branje te knjige. Volčji totem je daljši roman (naj vas to ne ustraši) azijskega pisatelja, za katerega je pisatelj dobil tudi nagrado. In lahko rečem, da si jo je pošteno zaslužil. Volčji totem je bila ena izmed izbranih knjig iz seznama Valvasorci beremo in ker se mi je vpogled v knjigo zdel zanimiv, sem jo odnesla domov. Ne rečem, da je nisem dolgo brala, ker sem jo. Vzela mi je precej časa, sploh ker sem vmes bila na bolj aktivnem dopustu. Kar pa ne pomeni, da ni bila zanimiva.

Pa poglejmo naprej zgodbo. Gre za določen izsek iz življenja kitajskega študenta, ki se med šolanjem, kot mnogi drugi študenti, odpravi živet v stepo, natančneje v Mongolijo. Tam se uči od starega Mongola, ki pozna mnogo zgodb in ima veliko znanja o življenju in sobivanju z naravo. Sicer pa zgodba v večini poteka skozi življenje Mongolov in volkov. Volkovi so, kljub temu, da napadajo živino in zdesetkajo divjad, sestavni del stepe. Naprednejši Kitajci so prepričani, da bi vsi v stepi lažje živeli, če ne bi bilo volkov, ki jim uničujejo drobnico. In tako se proti koncu knjige začne dogajati iztrebljanje volkov in pa zgodba po tem kako je, ko v stepi že vrsto let ni nobenega volka več. Več o tem ne mislim izdati.

Zgodba je sicer drugačna, a vseeno napisana podobno kot naše zgodbe z medvedi in v zadnjem času tudi volkovi. Po mnenju mnogih kmetov bi bilo potrebno te živali čim bolj iztrebiti, saj tako ali tako naj ne bi bile potrebne. Pa vendar. Vsaka živalska vrsta na svetu ima svoj prostor in svoj namen. Nobena žival, razen človek v kakršnega se je razvil, ni na svetu kar tako, brez določenega namena, ki bi prispeval k nadaljevanju življenja na Zemlji. Volkovi in drugi plenilci so prav tako potrebni za ravnovesje v naravi. V tem romanu pa gre to še dlje, ko omenja, da volkovi obenem omejujejo človekov poseg v naravo. In tako se dogaja tudi pri nas. Vse več je poseganja v gozdove, širjenja pašnikov, volkovi pa v tem le iščejo svoj prostor in ga skušajo zavarovati. Skušajo preživeti. In če preživetje pomeni to, da omejuješ človekov poseg na svoje območje, potem je to potrebno storiti. Plenilci z izgubljanjem prostora izgubljajo tudi hrano za preživetje. Zato se spravljajo na drobnico, ki je ni težko ujeti. Kmetje pa nad tem obupujejo. Pa vendar je velik razlog za to predvsem človekov poseg v okolje. Niso krivi plenilci. Sploh ne. Živali so tiste, ki ne ubijajo po nepotrebnem. Plenilec ne bo pobil polovico črede, če mu to ni potrebno. pobil bo toliko, da bo lahko nahranil trop oz. da bo prihranil nekaj hrane za kasneje. Ne bo pa pobijal zaradi vsemogočih razlogov, kot to dela človek. Pa se sedaj obrnimo vase in se poglejmo. Kdo ubija zaradi kožuhov, zaradi tega, ker naj bi bilo preveč primerkov neke vrste v gozdu ali zaradi trofej? Človek. Žival ubija za preživetje. In s tem drži ravnovesje. Če ni naravnih plenilcev v gozdu, se druga vrsta, s katero se plenilci prehranjujejo, razpase in jo je preveč. Za primer recimo volkove. Ti jedo divjad in manjše živali, če volkov ne bi več bilo, bi divjad postala preštevilčna, če bi postala preštevilčna bi potrebovala veliko hrane, kar pomeni opustošenje travnatih površin med gozdovi in pa uničenje drevesnih debel, kar pomeni manjšo rast gozdov in pa več možnosti za požare. Kar zopet pomeni nevarnost za človeka. Seveda ne rečem, da ljudje ne posegamo v to ravnovesje, saj vsako leto ubijemo tisoče primerkov živali, ker naj bi bile preštevilne. Vendar po počnemo prav zato, ker moramo. Če pa bi bilo v gozdovih ravnovesje med plenilci in divjadjo, potem to ne bi bilo potrebno v večji meri kot v tej, da mogoče odstreliš primerek ali dva za kosilo ali večerjo.

No v glavnem, knjiga govori prav o pomenu vseh živalskih vrst, ki živijo v stepi in v sobivanju z naravo. Prikaže nam način življenja Mongolov, njihov vsakdan in razmišljanje. Čeprav je roman dolg pa ni dolgočasen, saj se vedno kaj dogaja. Vse skupaj nam je tako živo prikazano, da se lahko kar potopimo v ta svet in ga opazujemo skoraj z lastnimi očmi. Super zadeva. V knjigo se naravnost potopiš. Lahkotno branje s sporočilom. Priporočam jo vsakomur, ki ima čas za branje in predvsem tem, ki bi si radi odprli oči v zvezi s svojimi prepričanji. Tukaj smo, da spreminjamo mnenja, ki so napačna in ki vodijo v pogubo.

Moje mnenje o ameriških vojnah

V današnjih dneh se veliko govori o knjigi Georga Busha ml., ki je v svoji zgodbi večinoma zagovarjal svoja dejanja. Od napada na Iran do Guantaname. Zdaj pa ne vem, ali je Bush v resnici sam toliko prepričan, da je s tem reševal Ameriko in jo varoval, ali pa je to še ena laž več. Vsi, ki spremljamo dogajanje izven Amerike se zavedamo za kaj je šlo pri vseh teh napadih in vojnah. Ne vem zakaj bi recimo Irak s Huseinom škodoval Ameriki? Je pa ona njemu. Kljub temu, da so razbili diktatorstvo Sadama Huseina in ga usmrtili, s tem niso rešili problema revščine, izkoriščanja in verske nasilnosti in samomorilskih napadov. Ker to niti ni bil namen Američanov. Namen je bil povsem drugi, če ne bi bil, bi stvari bile med vojno in po njej drugačne. Ne pa da so še vedno dopuščali nasilje, tudi med civilnimi žrtvami. Če ti gre za svobodo ljudi, potem nasilje ni dopustno. Iran. Zopet ista pesem. Spet poslušamo kako Iran zbira atomsko orožje, kot ga je baje že prej. In spet bo to lahko povod za napad. V to ne dvomim. Čeprav mogoče teh skladišč in tovarn nikoli ne najdejo, trdijo da obstajajo. Pa čeprav v njih mogoče izdelujejo povsem nenevarne izdelke. Poleg tega pa gre za to, da nihče drug ne sme imeti jedrskega orožja razen Amerike. Ona pa ga potrebuje. Drugi, ki ga imajo pa so nevarni za Ameriko. Pa naj kdo reče, da nismo ogroženi potem vsi in to iz strani Amerike, ki ima dovoljenje za jedrsko orožje? Zakaj bi bila nevarna samo katera druga država? Recimo Iran? Sirija? Ko pa Amerika napada te države in jih pelje v vojno. In vse to v smislu tega, da se zavaruje Ameriko. Seveda se jo mora zavarovati, ko pa hodijo po tanki črti, ko izzivajo druge države, predvsem muslimanske, ki imajo na svojih območjih precej nafte. Prav tako pa Amerika pere možgane svojim prebivalcem. Ameriški vojaki stopajo v vojno v Afganistanu, Iraku, Iranu, kjerkoli že bodi, z mislijo, da pri tem varujejo svojo državo, svoje družine in da so lahko svobodni le zaradi tega. Svoboščine so si Američani pridobili že stoletje nazaj, tudi preko državljanske vojske. Če pa strmoglaviš diktatorstvo čisto na drugi strani sveta, ne bodo Američani nič bolj svobodni. Kvečjemu so orodje za dosego ciljev svoje vlade, v katero, za razliko od nas, verjamejo. Še vedno je močno prisoten nacionalizem, s čimer lahko človeka prepričaš v marsikaj. Tudi, da je trpinčenje ljudi dobro. Karkoli, za svobodo Amerike. Čeprav vojne, v katere so se spuščali, nimajo nič s tem. Kako lahko je množico ljudi prepričati v svoj prav. In sedaj Bush to potrjuje s svojo knjigo. Ljudem hoče dokazati kako težko mu je bilo iti v vojno in kako se je pri tem žrtvoval. Ma daj. Jaz že ne bom nasedla temu natolcevanju. In ker je svoboda govora, lahko rečem, da me Bush ne prepriča in da imam mnenje še vedno takšno kakršno je bilo. Vojaki, ki so padli v tej vojni, civilne žrtve, ki so bile posledica različnih napadov (tudi s strani ameriške vojske), so bile nedopustne. To se ne bi smelo dogajati! Enostavno ne. Sicer razumem mnenja vojakov in marincev, da se borijo za dobro družbe, za dobro države, vendar stvari niso tako enostavne. Morajo pa v nekaj verjeti, verjeti zakaj so padli njihovi kolegi, zakaj so padli njihovi sorodniki, možje, otroci. In knjiga Busha ponuja dober razlog za to. Če bo ljudem za to kaj lažje pri srcu prav, vendar to ni to. V to ne verjamem.

Rogla-Lovrenška jezera-Ribniška koča 6.11.2010

Lahko bi rekla poskus številka dve. Zopet sva se odpravila proti Rogli, z več sreče, saj je bilo vreme kot nalašč za izlet. Sončno, skoraj nič vetrovno. Štartala sva ob 10.15 iz Rogle, natančneje pri Hotelu Planja, nato pa sva zavila proti Lovrenškim jezerom. Potrebno je slediti samo tablam in shojeni poti. Trenutno je na Rogli precej živahno, saj delajo novo akumulacijsko jezero in pa še nekaj, kar je skrito za platni. Pot se usmeri naravnost v gozd, naprej pa nas spremljajo markacije in table, tako da je pot skoraj nemogoče zgrešiti. Moram pa reči, da je potrebna primerna obutev, saj je pot večkrat blatna ali polna vode. Včasih je pač treba stopiti v blato, če hočemo mimo. Drugače pa je pot prijetna, položna, malo gor, malo dol. Nato pridemo do križišča, ki označuje smeri proti Lovrenškim jezerom (nekatere table opozarjajo da je do tja 5 min, 10min ali 12min), in pa Ribniški koči ter Koči na Pesku. Do Lovrenških jezer je potem natančno še 5 min hoje po narejeni leseni poti. In pridemo do razglednega stolpa. Še nadaljnjih 5 min ali manj pa nas pot pripelje med Lovrenška jezera. Pot je urejena, lesena. Sicer pa sva za pot do Lovrenških jezer iz Rogle porabila 1.05min. Ko sva si ogledala jezera in se sprehodila med njimi sva zavila po poti nazaj do prej omenjenega križišča. Nadaljevala sva v smeri Ribniške koče. Oznaka nam pove, da je do tja 1.50min. Midva sva sicer za pot porabila točno 2 uri. Pot je najprej položna, precej blatna, nato pa se spušča po travnikih navzdol (od koder je moč videti Ribniški vrh), nakar zapelje v gozd. Po gozdu se še spuščamo navzdol, nato pa pot zavije navhrib. Kar nekaj časa sva porabila za vzpon navzgor, sicer ni tako močno strmo, vendar pa strmina traja. Ker pa si v gozdu, se ti niti ne sanja, kdaj se bo končala. In po slabih dveh urah sva končno prišla do Ribniškega vrha (1537m), kjer je postavljen velik spomenik. Od tod je tudi lep razgled v smeri Avstrije, Karavank in pa proti notranjosti Slovenije. Opazila sva celo tri dime iz dimnikov Šoštanj. Tega v bistvu skoraj ne moreš zgrešiti. Do Ribniške koče pa je še nekaj minut hoje po hribu navzdol (pot vodi naravnost naprej) in nato po cesti navzgor. In tako sva v točno 3.05min prišla iz Rogle do Ribniške koče, kakor omenjajo na spletni strani hribi.net. Ribniško kočo sicer trenutno prenavljajo, vendar je bar odprt. In prav tako je možnost dobiti žige. Ko sva pojedla svojo malico sva se odpravila nazaj, saj sva vedela, da bo treba pohiteti že zaradi svetlobe. Nazaj na Ribniški vrh ter spet priti Lovrenškim jezerom in Rogli. Pot nazaj nama je vzela le dobri 2 uri in pol. Do Rogle pa sva prišla ravno v času, ko se je sonce že skrilo za gorami (17h). Izlet nama je vzel slabih 6 ur hoje (5.45min) tja in nazaj, sicer pa slabih 7 ur dneva. Je kar velik zalogaj, že po času hoje, čeprav je ta intenzivna le na nekaterih predelih. Kakšen drug dan, mogoče naslednje leto, pa bova štartala iz Ribniške koče preko Črnega vrha, ki je precej blizu do Grmovškove koče in Kop, kar vzame tudi približno 3 ure hoje v eno smer.

Zadnja slika je posneta iz Ribniškega vrha, na levi strani je travnik, skozi katerega vodi pot, na desni pa Rogla, kjer je bil najin start in cilj.

Gilbert Elizabeth: Jej, moli, ljubi

Knjigo sem se spravila brati predvsem zato, ker se je o njej toliko govorilo. Ker pa sem slišala tudi, da ni nek velik presežek med deli, sem jo vzela v roke s čim manj pričakovanji. Kasneje, sredi knjige, mi je kolegica to isto knjigo podarila v dar. Tako, da imam zdaj doma en izvod te knjige. Kaj naj rečem, sicer zanimiv roman o razmišljanju ženske, ki se išče.

Za tiste, ki knjige ali pa mogoče filma ne poznate, gre zgodba takole: Ženska srednjih let preživlja grozne čase v času ločitve od moža. Ni zadovoljna s svojim življenjem zato išče nekaj drugega kar jo bo izpopolnjevalo. Po ločitvi se odloči, da bo odpotovala v tri različne kraje. Prvi je Italija, ker jo je vedno privlačil italijanski jezik in pa njihova hrana. Tu uživa, se uči italijansko, okuša dobrote in preživlja čas z različnimi ljudmi. Drugi kraj je Indija, ašram, kamor se odpravi meditirati. Že prej je spoznala jogo in meditacijo, tu pa je svoje znanje še bolj poglobila in se obrnila vase, v svoje želje in svoje cilje. Tu je še najbolj spoznala samo sebe. Tretji kraj kamor odide pa je Indonezija, natančneje Bali. Na Baliju je že enkrat prej bila in vrne se zato, ker ji je lokalni vrač tako bral z dlani. Tu preživlja čas z vračem, se uči njegove meditacija, spozna prijateljico in pa tudi svojega ljubimca.

Meni osebno je bil najbolj všeč tretji del knjige, saj je v njem najmanj razmišljanja in več dogajanja. Prav tako je tudi njeno življenje tam zanimivo. Najmanj pa me je pritegnil del o Indiji, ker sama nimam takšnega zanimanja za duhovnost in meditacijo. Sicer pa je knjiga dober vpogled v to specifiko. Tudi med samo knjigo se mi zdi, da je vse preveč tega vračanja v preteklost, razmišljanja o svojih mislih, o svojih strahovih. Mislim, da bi knjiga potrebovala kanček več dogajanja. Vendar je to resnična izpoved in je takšna kakršna je. In kot tako jo moram tudi sprejeti. Sicer pa to, da si je ta ženska, ta pisateljica, vzela eno leto časa zase, osupljivo. Sama verjetno nikoli ne bi šla na takšno potovanje sama. Ne samo zaradi finančnega in časovnega zalogaja, ampak tudi zaradi drugih stvari. Sicer pa, na določene trenutke te knjiga potegne vase, spet na druge pa malo manj. Se mi pa zdi, da njen napis, da bi to morala prebrati vsaka ženska, ki ni zadovoljna s svojim življenjem, ne drži. To je zgodba ene ženske, posameznice, ki se je po spletu okoliščin odločila za takšno leto svojega življenja in točno določene kraje, glede na njena zanimanja. Vsak posameznik pa se lahko išče drugače. Ker to je res individualna zgodba. In ko slišiš, da njeni oboževalci hodijo po njenih stopinjah in bi se radi našli v njeni zgodbi, v njenem svetu, sebe ne bodo našli. Tam je ona, njeno doživljanje, njeno iskanje svojega jaza, ciljev in želja. Če pa hočeš najti svoje pa moraš iti po svojih željah naprej. Če želiš potovati, potuj v dežele kjer si želiš biti. Ne hodi v Italijo samo zato, ker je tam bila ta ženska in v tem uživala, ker mogoče ti ne boš tega zmogel. Ne hodi v Indijo da bi meditiral, če to ni tvoj način življenja in ne hodi na Bali, ker tam verjetno ne boš našel čudeža ali mogoče ljubimca, kot si je pisateljica. Sebe iščite na svoj način. Tak, ki vam najbolj ugaja in vam je najljubši. To je res tisto, kar lahko storite zase, če ste trenutno v življenju nezadovoljni. Če morate potovati, potujte, če morate mirovati, mirujte, če rabite nekoga, se obdajte z njim, če rabite mir, si ga zagotovite, če zabavo, pa se zabavajte, itd. Najdite sebe, če se še niste! Knjiga vam je mogoče lahko spodbuda, vendar ne vodilo in cilj.

Pohod na Boč 18.10.2009 in 31.10.2010

Včeraj sva bila že drugič na Boču. Sicer je bila prvotna zamisel Rogla in Ribniška koča, vendar naju je vreme presenetilo. Prvič sva šla na Boč lani v istem letnem času, vendar v drugih vremenskih razmerah. Bila je megla in po malem je snežilo, čeprav je bil še vedno oktober. Včeraj pa sva imela malo lepše vreme, če odmislimo mrzel veter na vrhu.

Torej, ko sva se lani odpravila na Boč sva pri Zgornjih Poljčanah zavila pri smerokazu za Boč na ozko cesto in parkirala v gozdu ob cesti, kjer je vedno parkiran kakšen avtomobil ali dva, tako da se ne da zgrešiti. Iz tega izhodišča sta možni dve poti, direktno v klanec proti Boču (torej leva pot Čez Balunjačo) ali pa čez Babo in kočo. Midva sva izbrala direktno navzgor, nazaj pa sva šla po tej drugi poti. Pot je izjemno strma večino časa, zato je dobro če si primerno obut in pripravljen, sicer pa nam pot vzame dobro uro in pol do vrha. Pot čez Babo pa zaradi ovinka nekaj minut več. Na vrhu je razgledni stolp, ki ga prvič nisva uporabila, zaradi megle. Včeraj pa sva se povzpela na prvo razgledišče, do vrha nisva šla, saj je izjemno močno pihalo in bilo precej mrzlo. Vseeno pa je lep razgled. Pod razglednim stolpom je tudi žig. Je pa na vrhu Boča vojaško ozemlje, tako da se je potrebno držati poti, saj lahko hitro zaidemo kamor ne smemo. Pot nazaj gre po drugi strani in po dobre pol ure pridemo do koče. Koča je odprta vse dni razen ob ponedeljkih. Včeraj je bila ta koča najino izhodišče, saj sva se po cesti zapeljala do nje, sicer bi naju začel loviti mrak. Tudi tu sva izbrala pot Čez Balunjačo in potem nazaj po isti poti, kot prejšnjič. Pot iz koče čez Babo je tudi precej strma, ponekod celo drseča, saj je veliko kamenja. Je pa iz Babe lep razgled na bližnje kraje. Če pa se že pripeljete do koče in se potem povzpnete do vrha pa vam to vzame približno 45minut, vsaj nama jih je, ravno toliko kot omenja prva tabla. Ker naslednja tabla, ki je postavljena po kakih desetih minutah hoje kaže, da je do vrha še 50min. prav tako imajo probleme z oznakami časa na vrhu, kjer za pot do kočo navzdol piše 1h, čez kakšnih 5 minut pa 35min. Vendar pot navzgor vzame 45min, kot sem že omenila, navzdol pa dobre pol ure. Seveda od koče in nazaj.

Prilagam sliki iz obeh izletov. Ob tem pa povem, da je pot res strma, trenutno zaradi listja precej drseča, vseeno je pa dobra rekreacija, saj premagamo višino slabih 620-ih metrov.

Moje misli

Postala sem nemirna. Živim iz dneva v dan. Resnično. Priznam. Čakam na prvi zdravniški pregled in čakam na prvi dan zaposlitve. Medtem živim vsak dan zase. V sebi iščem energijo za ustvarjanje, danes jo imam, jutri ne vem kaj bo z njo. Že mesece se trudim z dokončanjem slike, saj moram vedno začutiti željo po slikanju. Kadar slikam iz dolgočasja ali kadar slikam kar tako, ne slikam dobro in kasneje moram to popravljati. Zato raje slikam, ko začutim umetniško žilico v sebi. Prav tako zadnje čase iščem v sebi mir. Mir, ki ga potrebujem za svoje normalno delovanje. Navajena sem, da sem vedno nekam časa sama, ta čas nato posvetim sebi, brez tega, da bi se počutila osamljeno. Sem sama s seboj in to mi je všeč. Vendar ne zmeraj. Včasih potrebujem ob sebi ljudi, ljudi na katere se lahko zanesem. Trenutno bi potrebovala nekaj trenutkov zase. Da bi bila sama s svojimi mislimi. Da to dosežem moram ven. Ven pa me nekako še vedno ne vleče. Mraz, ki brije zunaj je neprijeten. Temni odtenki na drevju me ne vlečejo k sebi. Potrebovala bi sprehod, sprehod po zeleni travi, ob mirni vodi in ob cvetočem drevju. Pa ni čas za to. Zadovoljiti se moram s temnimi vejami starih dreves, na katerih visi še zadnje rumeno listje. Vse se počasi pripravlja na spanje. Le jaz ne. Hočem živeti, hočem dihati in hočem ustvarjati. Ko mi bo to dano se bom zopet počutila polno. Hočem ob sebi moškega, ki ga ljubim. Zato ker ga potrebujem. Daje mi neko uravnoteženo energijo, ki me napolni in zaradi katere se bolje počutim. Takrat sem lahko jaz. Tudi če sem trenutno zmedena, iz dneva v dan drugačne volje. Pač enkrat hočem biti sama, spet drugič potrebujem ob sebi nekoga, ki mi je bližje, tretjič bi mogoče šla ven, medtem ko se mi četrtič pač ne da. Sem nestalne narave. že od nekdaj. Vendar vem kaj potrebujem zdaj. Potrebujem nekaj kar mi bo dalo energijo. Poleg tega da potrebujem svoj mir, svoj prostor, potrebujem tudi cilj. Kratkoročen cilj, ki mi bo pomagal preživeti dneve od danes, do jutri in pojutrišnjem, vse dokler moj čas ne bo zapolnjevala služba. Ta cilj še iščem. Mogoče je to dokončanje trenutnih projektov, ki se že vlečejo (slikanje), mogoče je to vadba (na katero se pripravljam že predolgo časa in mi je žal, da sem jo opustila), mogoče spet kaj tretjega. Upam, da se kmalu najdem. Za ta kratek čas. Vendar je pomemben. Vem, da naprej bom znala.

Pearl S. Buck: Kitajska triologija

O Pearl S. Buck sem že pisala in sicer o njeni prvi knjigi iz Kitajske triologije, o Dobri zemlji, ki je požela velik uspeh po vsem svetu. Tudi mene je prevzela, zato sem se, ko sem ugotovila, da ima še dve nadaljevanji, odločila za branje še teh dveh knjig. Torej, prva knjiga ima naslov Dobra zemlja in je opisana v lanskem blogu, kakšno leto nazaj. Druga knjiga ima naslov Sinovi, tretja pa Razkropljena družina. Gre za življenjsko pot družine Vang Lung, ki živi na severu Kitajske in se preživlja s kmetijstvom, natančneje poljedeljstvo. Vendar se tekom zgodbe stvari spreminjajo. V prvem delu spoznamo Vanga, očeta štirih otrok, moža ene žene ter na koncu dveh priležnic ter kot kmeta, ki se bori za svoj košček zemlje in z dobrimi kupčijami pride do velikega bogastva v obliki zemlje.

V knjigi Sinovi spoznamo življenje po smrti Vanga Lunga. Spoznamo njegove tri sinove in hčer, priležnice in njihova življenja. Njihova zgodba govori predvsem o razdelitvi premoženja in izkoriščanju vsega kar je pridobil njihov oče. Po tradiciji najstarejši sin dobi največje bogastvo, tako da je Vang starejši, kasneje Posestnik, dobil v last hišo v kateri so živeli ter veliko zemlje. Drugi sin, Vang Trgovec je dobil del te hiše in pa del posestva. Najmlajši sin Vang Tiger, ki pa je že od mladih let v vojski, pa je dobil zemljo in nekaj denarja za poroko. Zgodba se zapleta in razpleta. Vendar vse vodi v pogubo. Vang Posestnik postane razsipen in vedno znova prodaja svoje koščke zemlje, Vang Trgovec je izjemno stiskaški in krade vsem po vrsti, tako da si nabira izjemno bogastvo, Vang Tiger pa je vojskovodja, ki postane general in se usidra v drugi deželi. Skozi zgodbo spoznamo kako lahko bogastvo zaslepi marsikatero oko in naredi človeka pohlepnega in zapravljivega. Sinovi najstarejšega sina so tako razvajeni, da nosijo samo najboljše obleke, njegova žena denar daje številnim samostanom, Vang Posestnik pa medtem zapravlja denar za ženske in igre. Obenem pa je Vang Posestnik ves jezen in slabe volje, ker mora nadzirati toliko zemlje in svoje najemnike. Ta družina nam predstavlja kako lahko bogastvo negativno vpliva na življenje ljudi. Denar postane njihovo središče in življenja brez njega si sploh ne morejo predstavljati. Čeprav se je njihov oče in ded za to bogastvo trudil celo svoje življenje, pri njih ne moremo razbrati, da bi to cenili. Starejši sin Vanga Lunga je sicer dolgo živel v revščini svojega očeta, a ga to ni ustavilo, da ne bi jemal in še več jemal, ko je prišel iz revščine. Niti ne ljubi zemlje kot njegov oče. V glavnem bi lahko rekla, da je popolno nasprotje svojega očeta in njegovih vrednot. Srednji brat, Trgovec pa je zaradi vsega denarja postal pretkan in skopušen. Naučil se je trgovskih navad, odprl trgovine in na obrestih služil veliko denarja. Vendar pa ni postal tako zapravljiv kot njegov starejši brat, tega ni niti dopustil svojim otrokom, tako da je dajal zgled bolj revnega kot izjemno bogatega človeka. Čeprav je varčnost vrednota pa je skopušnost in jemanje revnim slaba lastnost človeka. Tudi ta sin ne ljubi zemlje, vseeno je pa bolj pameten kot njegov starejši brat in bolj gleda v prihodnost. Tretji sin, ki je že zgodaj odšel v vojsko in bil z očetom v slabih odnosih, pa se je odločil postati vojskovodja. V bistvu se je želel povzpeti čim dlje in čim višje na prestolu. S svojimi vojaki je napadel deželnega tolovaja in s tem pridobil čast generala dežele na severu. Na koncu je v bistvu on sam vladal tej svoji manjši deželi, osvojil poleg nje še eno, to pa je bilo vse kar je dosegel. Ko se mu je rodil sin pa je pozabil na vso vojskovanje in bil usmerjen samo v to, da bo sin postal dober vojak in general. Vendar pa je imel velike težave z odnosi. Ni maral žensk, oz. je zaradi ene slabe izkušnje ženske občutno sovražil. Želel si je samo sina. In ko ga je dobil se ga je na moč oklenil. Tu bi lahko omenila njun odnos oče-sin, saj sta bila oba tako različna. Oče je bil trd, močan, le na trenutke popustljiv človek, ki ni maral izkoriščanja, nepravic in ki se je rad boril. Rad je bil vojak. Sin pa je bil nežna duša, katero je oče hotel uničiti. Sin je ljubil naravo, ljubil je zemljo, polja, drevesa in ljubil je poezijo. Vse to pa niso bile lastnosti vojaka. Vendar je Vang Tiger še vedno strmel k temu in sina z ustrahovanjem spremenil v vojaka. Sin mu je, zaradi strahu pred njim, vedno prikimaval in se učil vsega kar se je moral. V sebi pa je hrepenel po drugačnem življenju. Tu je dobro vidno pričakovanje očeta, stremljenje k temu in pa pomanjkanje komunikacije med njima. Vang Tiger se je želel približati sinu, a ni vedel kako. Ni vedel kako spregovoriti z njim. Sin pa ni hotel nasprotovati očetu in se je zavil v molk.

Zdaj pa se bom obrnila na tretjo knjigo Razkropljena družina. Glavni akter v tej zgodbi je Juan Vang, sin Vanga Tigra. V tej knjigi lahko spoznamo kako se je Juan počutil kot otrok, kako je bil razdvojen zaradi lastnih želja in želja očeta. V sovraštvu do očeta in tudi matere, ker ga je silila v poroko, se je odselil k svoji sestri in njeni materi na obalo. Na jug Kitajske. Tam lahko spoznamo povsem drugačno življenje. Čutimo lahko napredek, spoznamo odprtost Kitajske za novosti in novo generacijo mladine. Vrednote, ki so staršem tako veliko pomenile, ne obstajajo več. Mladi se samostojno odločajo za poroko, ne verujejo, oblačijo se po tuji modi in ne skrivajo ljubezni. Vendar pa se tu dogaja še nekaj. Mlade skupine načrtujejo revolucijo, revolucijo, kjer naj bi bili vsi enakopravni. In ker so ti mladi napadeni s strani vladajočih, se Juan umakne v ZDA. Tam doštudira kot eden najboljših na univerzi in se nato vrne v domačo Kitajsko. Kot njegov oče ima tudi on težave z ženskami. Opazimo pa lahko tudi njegovo trpljenje, ki nastaja zaradi razdvojenosti med starimi vrednotami in novimi vrednotami. Nekako je z eno nogo še v starejših časih, časih njegovega očeta, z drugo pa v novi dobi, dobi mladih, svobodnih ljudi. Ne ve kaj točno hoče in se čez knjigo tudi išče. Ko dobi službo učitelja ve, da je to nekako prav, saj se ob učenju mladih ljudi dobro počuti. Obenem pa najde tudi žensko svojih sanj. Žensko, ki je njegovega rodu, ki je nekje med starimi in novimi vrednotami. Katera je dovolj samostojna, da študira medicino, dovolj močna, da obvladuje vse rane, da se sama odloča o svoji prihodnosti in dovolj sramežljiva, da ne pade moškemu v objem in se ne oblači preveč vulgarno.

Torej, prva knjiga govori o Vangu Lungu, ki ljubi svojo zemljo in iz nje pridela bogastvo, druga knjiga govori o njegovih sinovih, ki bogastvo večinoma zapravljajo in ga ne cenijo, tretja pa o Juanu, ki išče samega sebe v tem novem svetu. prepad med vsemi temi generacijami je ogromen. Na severu ljudje še vedno ostajajo v starejši dobi, v starih vrednotah, s starimi običaji, medtem, ko na jugu ljudje sprejemajo nov način življenja, nove vrednote, tuje vrednote. Razmak med njimi je prav tako velik. zadnja knjiga govori o revoluciji, verjetno gre za komunistično razmišljanje, saj omenjajo enakopravnost. In ob tem ne morem, da se ne bi ustavila še pri enem vprašanju. V času starega vladarja je bilo veliko revščine, izredno malo je bilo tistih, ki dobro živijo oz. so bogati. Namen revolucije je bil ta, da bogati ne bi tako zaničevali in izkoriščali nižje sloje. Ko pa je revolucija končno zmagala in so se stvari v deželah spremenile, so bile spremembe predvsem v menjavi zgornjega sloja in drugačnih direktiv. Mladi so sedaj zasedli prestol, spreminjali mesto za mestom, odpirali velike tovarne in zaposlovali revnejši sloj. Vendar pa se revščini ni bilo moč izogniti. Vedno bo nekdo na dnu. In tako je tudi na Kitajskem. Namesto, da bi mladi vladarji sedaj razmišljali o tem kako zajeziti revščino, so začeli razmišljati, kako se teh revnih ljudi znebiti, saj škodujejo ugledu mesta, dežele in države. Vsi pa vemo kakšno je danes stanje na Kitajskem. Revolucija ni spremenila stanja, verjetno pa je vplivala na še večje izkoriščanje revnih in sicer delavcev. Se je pa v drugih vidikih močno spremenila, kar lahko razberemo iz knjige.

Vse tri knjige priporočam bralcem, ki radi berejo, ki jih zanima življenje na Kitajskem v zgodovini in ki jih zanimajo obširnejše zgodbe o določenih dogajanjih, osebah, življenjih, kar pa ne pomeni nekega razglabljanja in preveč govoričenja. Stil pisanja je berljiv, malce drugačen, verjetno pisateljčin oseben slog.

Naj pa še opozorim na določene napake v tretji knjigi. Poleg slovničnih napak prihaja tudi do napak v vsebini. Verjetno je do tega prišlo med prevajanjem ali pa mogoče v samem originalu.

Novo obdobje

Kako zanimivo je, da se začne človek, ko mu je prihodnost nekako dana, obračati v preteklost. Večino časa, ko sem skrbela za svojo prihodnost, opozarjala nase in na napake, ki se dogajajo in zaradi katerih smo mladi v takšni negotovosti, nisem veliko razmišljala o stvareh, ki so se zgodila. Te sem nekako odmaknila na stran, saj je bil moj pogled predvsem usmerjen na to kaj bo in ne kaj je bilo. Danes, ko pa vem, da bom dobila službo, pripravništvo, kar pomeni, da bom eno leto lahko delala tisto kar sem si vedno želela in tisto za kar sem se trudila, pa se obračam nazaj. Nekako me je premagala nostalgija. Zaželela sem si pogledati slike izpred nekaj let, se zamisliti nad vsem tem in podoživljati lepe trenutke s svojimi dragimi. Kako si človek oddahne, ko ima eno skrb manj. Ko ve, da se mu ne bo treba več boriti za tisto nekaj malega denarja, da bo lahko kmalu zaživel povsem samostojno, predvsem imam pri tem v mislih finančno samostojnost. Kako lažje sedaj zrem v prihodnost in kako mi srce tiho poje ob misli, da si bova s fantom le lahko privoščila skupno življenje v kakšnem majhnem stanovanju. čeprav bi lahko rekla, da imama nekako zagotovljeno prihodnost le za eno leto, pa mi to trenutno ne dela skrbi. Nočem se zopet potopiti v pesimizem in strah kaj bo, hočem uživati v tem trenutku, v tem času, ki me čaka. Zaposlitev, delo, veselje, selitev, skupno življenje,... V tem trenutku si ne želim ničesar drugega. Vem, da bo to čas velikih sprememb, pa me jih ni strah, kajti sprejela jih bom z odprtimi rokami in veseljem, saj bom dosegla tisto kar sem si v zadnjem času tako želela. Zavedam se, da bi ta moj čas lahko prišel veliko kasneje, pa ni. Je tukaj. Zdaj, v tem trenutku. Čeprav se začenja šele z nekimi dogovori, odgovori, ki sem jih dobila in mogoče dejansko dan danes ni drugačen od včerajšnjega, pa vendar. V zraku je čutiti vse te spremembe, ki me čakajo. Že danes. Pogumno stopam naprej, korak za korakom in vem, da sem se trudila, da bi prišla do tam kjer sem in kjer še bom. Zatorej vem, da si zaslužim vse to in na to sem ponosna. Ponosna sem na to, kar sem dosegla in kar bom lahko še dosegala, ker mi je dano in priborjeno.

Psi - moja ljubezen

Sem velika ljubiteljica psov. Psi so tisti, ki mi na obraz vedno lahko narišejo nasmeh, ki me lahko s svojo igrivostjo spravijo v dobro voljo, ki me lahko pomirijo medtem, ko jih božam in ki me imajo radi, ko imam jaz rada njih. So tako nekompleksna bitja, ki lahko nudijo marsikaj, od dobre družbe do osebnega zadovoljstva. Včasih so prav terapevtski. Moje zanimanje za pse izvira že iz časov mojega otroštva. Ko smo enkrat z mami obiskale zavetišče za pse v Trbovljah se mi je v spomin vtisnil pes, mešanček ovčarja, ki je imel tako mil pogled. Nisem se zanimala za majhno luštno kepico, katero je najprej želela mami, ampak za psa, ki se me je dotaknil. Dovolj je bil pogled v njegove oči in že sem ga hotela. Pa je bil žal prevelik in je ostal v zavetišču med drugimi kužki. Ko sem bila malo večja smo kupili maltežanko. S psičko sva imeli posebno vez. Z njo sem se lahko igrala, saj sem jo naučila neke vrste nogomet, naučila sem jo ploskati in druge trike, ki jih psi ponavadi znajo. Kadar sem bila slabe volje je bila ob meni. Bila je pridna psička, ki me je vsako jutro prišla zbuditi v posteljo tako da me je vlekla za lase, zvečer pa se stisnila k meni pod odejo. Ob njej sem spoznala tudi osnovne nagone psov, saj je bila psička izredno žalostna, ko ni imela svojih mladičkov in je ob tem času povsod seboj nosila žogico in žalostno cvilila. Takrat sem si želela, da bi le imela mladičke, pa jih ni nikoli. Zaradi obveznosti se je mami odločila, da jo odda v roke svoji kolegici. Psička je namreč, kadar je bila sama, skakala po vratih in glasno lajala, kar je začelo motiti tudi sosede. Ko sem izvedela za to, se mi je podrl svet. In kdo me je takrat tolažil? Psička sama. Še sedaj se spomnim kako sem sedela na tleh in jokala, ker bo psička šla in prosila mami naj je ne odda, da bom sama skrbela zanjo. Psička pa je bila ob meni in mi lizala debele solze. Nato so mi jo vzeli. Še sedaj se vedno močno navežem na žival. Predvsem na pse. Prizadelo me je, ko je umrla fantova psička, ki sem jo v bistvu poznala le kakšno leto, videla pa le nekajkrat. In ne morem si predstavljati, da bi izgubila zdajšnjo psičko, ki jo imajo pri fantu doma. Že večkrat je sama kam odtavala in se vrnila čez nekaj uric, dvakrat pa je že preživela noč zunaj. In takrat smo predvidevali, da se ne bo več vrnila, saj ni navajena prometa, poleg tega je pa še veliko stvari, ki bi se ji lahko dogodile. Občutek, ko misliš, da psa ne bo več, je tako močan. Spomnila sem se na vse njene vragolije in na njene neumnosti. Grozno je bilo. Grozno. Pa je vendarle prišla. Sedaj je ne spuščamo več brez povodca dlje od hiše, tako da je zdaj doma. Ta psička je zame eno veliko veselje. Vedno znova jo z veseljem obiščem v pesjaku in jo spustim ter se igram z njo, kadar pač pridem. Ve, da jo bom božala, ker ji je to izredno všeč. Ve, da se ponavadi božamo na klopci zunaj. In ve, da se lahko stiska k meni, saj sem jo tako navadila. Obenem pa ve, da ko razširim roke in rečem moja moja, da mora skočiti name in me objeti. In kako človeku to ne bi dajalo zadovoljstva? Sicer mogoče res ni tako čutna kot je bila moja psička, pa vseeno me ima rada. In jaz imam rada njo. Lahko bi rekla, da je svet s psi izredno lepši. In ko bom imela lasten dom in čas, si bom kupila kužka. Kužka, ki me bo čakal doma, me veselo pozdravil ob prihodu in mi krajšal čas. Vendar sem pozorna na to, da bo to mogoče le v določenih okoliščinah. Če bom imela stanovanje bo šlo seveda za manjšega kužka, in če bom imela delo, ki bo trajalo skozi ves dan, kužek pač ne bo mogoč, ker ne bi dobil dovolj pozornosti in nege, ki jo potrebuje. Skozi leta sem postala pozorna na potrebe psov. Boli me ob branju člankov, kjer ljudje zlorabljajo, pretepajo in mučijo pse. Zdi se mi, da to sploh niso ljudje. Boli me tudi, ko vidim kako otroci delajo s psi, starši pa večkrat to tudi dopuščajo. Sama sem bila vedno pazljiva in nežna do psov, zato menim, da bi se vsakega otroka določene starosti dalo naučiti lepega vedenja do živali in občutka, da gre vendarle za živo bitje, ki čuti. Tako bom učila tudi svoje otroke. Poleg vsega mučenja, ki ga doživljajo nekateri psi, pa me prizadane tudi mučenje psov na drugačen način. To da psu vzameš njegovo pasje življenje, da v njem zatreš njihovo voljo in moč. To ljudje počnejo, ko imajo pse namesto otrok. Pse oblačijo, jih vozijo v vozičkih in z njimi ravnajo kot z otroki, kar niso. Oblečen kuža ne more neverbalno komunicirati z drugimi psi, kar je ena najpomembnejših njegovih komunikacij, obenem pa to zanj ni normalno. Zadnjič sem bila na razstavi psov v Celju, kjer vidiš marsikaj. Vsi kužki so urejeni. Higiena, čistoča in lepota je na prvem mestu. Zanima pa me kako se ti psi počutijo. Večina teh psov se mi je zdela nekako otopelih. Stojijo na stojalih čisto pri miru, medtem, ko jih lastnik češe, striže, nanje nalaga tisoč in en preparat. Ob tem pa so njegovi bratje, sestrice v majhnih boksih in čakajo, kdaj bodo pa oni prišli na vrsto. No, ne morem reči, da so vsi imeli premajhne bokse, ker niso, marsikateri pa so. Pohvalim lahko le lastnike kraških ovčarjev, ki so bili slovenski, in so imeli vse pse večinoma zunaj na vrvici poleg sebe. Mislim, da le oni niso izgledali kot da jim gre za biznis. Najbolj pa boli pogled na huskyje in aljaške malamute, ki naj bi bili polni življenja, energije, željni sprehodov, teka in podobnega, pa vendar so vsi otopelo, brez volje, spali v svojih boksih. To je lep, veličasten pes, ki rabi veliko gibanja, pa vendar preživi večino časa na stolčku za urejanje. Vendar to je nekakšen šport, s katerim ljudje, na račun svojih psov, služijo denar in dobivajo nagrade. Bolj so mi všeč pri pri Tačkah pomagačkah, reševalni psi in psi, ki znajo določene trike, saj se mi zdijo bolj polni življenja, veselja do tega kar počno. Ko vidiš, da so veseli, ko jih lastnik pohvali. Dokler razumemo potrebe psa, po svobodi, po gibanju, po druženju, spanju in podobnem, je vse ok. V okviru tega se lahko gibljemo in psa učimo poslušnosti, trikov. Vendar le do mere, do katere se tudi pes dobro počuti. Pes je živo bitje, ki lahko človeku doprinese marsikaj dobrega, obenem pa se moramo zavedati, da je še vedno pes, pes s svojimi potrebami in da vzgoja in nega zanj zahtevata čas in potrpežljivost.

Statistika za september

Pred meseci mi je končno uspelo nastaviti stran, ki bi me obveščala o stanju obiskov mojega bloga. Obiskanost se je v zadnjem času močno povečala, saj imam v pol leta skoraj takšen obisk kot sem ga imela v celotnem prvem letu. Statistiko o tem kakšna je moja obiskanost in kaj je največkrat brano, sem se odločila zabeležiti. Idejo o tem sem dobila pri mojemu kolegu, ki prav tako piše blog, čeprav je moj toliko manj obiskan kot njegov. Pa vendar moj blog dosega zadovoljivo število bralcev, kaj pa te bralce zanima pa je razvidno iz same statistike.

V septembru je blog zabeležil 503 obiske na različnih straneh. Največ dnevnih obiskov je bilo 30, najmanj pa 6. Bralci so večinoma iz Slovenije (454), pa tudi iz ZDA (19) in Nemčije (8), čeprav imam vse zapisano v slovenskem jeziku.

Besede, ki so jih iskali in bili napoteni do mojega bloga so večinoma: jaz sporočila, Menda Nazer, slabe lastnosti človeka, Kluun, lastnosti človeka, pot na Javorco, plače zdravnikov, pride žena k zdravniku, socialna delavka in pa bohor moje mnenje.

Glede na iskanje pa so bile najbolj obiskane objave na moje blogu: Kluun: Pride ženska k zdravniku (31x), Mangartsko sedlo, Predel, Kluže (26x), Komunikacija JAZ sporočila (24x), Izvir Tolminke, Javorca (20x), Kakšnih lastnosti pri človeku ne maram (19x), Kamnita goba, slap Brinta (19x), Koseška korita, rafting na Soči (18x), Mnenje o stavki zdravnikov (17x),...

Po vsem tem lahko sklepam, da moje bralce predvsem pritegnejo moji izleti. Prav zato skušam določene poti natančno zapisati, da bi bile uporabne. Poleg tega pa me veseli, da se ljudje zanimajo za izlete po Sloveniji, da iščejo nove poti in uživajo v naravi. Prav tako pa me veseli, da se ljudje zanimajo za JAZ sporočila, ki so tako pomembna za komunikacijo v odnosih.

Obisk 503 v tem mesecu me je izjemno presenetil, saj sem v lanskem letu od aprila do aprila zabeležila le 2000 ogledov, sedaj pa že v enem mesecu dosegam število 500. Upam, da kdorkoli, ki se znajde na mojem blogu, lahko pridobi informacije, ki jih išče (vsaj glede izletov in poti) oz. si prebere moja mnenja o določenih zadevah, ki mu lahko razširijo perspektivo gledanja na določen problem. Ali pa pač karkoli kar bi potrebovali. Upam, da se bo obiskanost mojega bloga tako nadaljevala in da bom lahko čim več prispevala spletu.

Krvavec 22.9.2010

Zgodaj zjutraj sva se s fantom odpravila proti Krvavcu. Na poti tja, blizu Brnika sva ugotovila, da celo urejajo tamkajšnjo cesto, da se bodo vozila, sploh pozimi, ko je gneča, bolje vključevala na glavno cesto. Po obvozu sva zavila na najino pot ter nadaljevala do oznake za desno Ambrož pod Krvavcem. Cesta do Ambroža pod Krvavcem je dokaj urejena, na začetku celo novejša, tako da je vožnja po ovinkih prav prijetna. Vendar pa ko pridemo do Ambroža je potrebno biti precej pozoren, da najdeš gostišče, kjer imajo parkirni prostor. Sicer pa sva se midva odločila zapeljati le nekaj metrov više in parkirala ob stranski poti. Oznako za Krvavec sva sicer komaj našla. Vse to nama je delalo nekaj preglavic, vendar sva tudi to pot našla in nadaljevala navhrib. Sicer sva se na začetku poti spraševala, če sploh hodiva prav, ker sva samo sledila poti, oznak pa ni bilo, vendar sva ugotovila, da oznake verjetno vrišejo samo ob cestah. V glavnem slab vtis že takoj na začetku. Obenem pa tudi pot ni bila najboljša, saj je polna drsečih kamnov, kljub temu, da vodi po gozdu. Pot nazaj, ko si že utrujen, je zato zelo pestra. Kmalu pa se pride do Planine Jezerca, kjer se pot odpre in postane malce položnejša. Lahko že zagledamo vrh Krvavca. Ugotovila sva, da večina ljudi parkira na večjem parkirišču na Planini. Sva se pa odločila za pot po hribu in ne po cesti. Cesta sicer vodi do spodnje postaje na smučišču Krvavec, pot pri hribu pa mimo Kriške planine. Tam je tudi ena redkih gostišč, ki so bila odprta na Krvavcu ta dan. Nato pa naju je čakal strm vzpon po travniku navzgor do Koče pod Krvavcem. Predviden čas za hojo od Ambroža do koče naj bi bil 1.45h, vendar sva midva, z enim krajšim postankom, to pot prehodila v uri in pol. Koča je bila zaprta, saj je v poletnih časih odprta le ob vikendih. Vsaj tako je bilo zabeleženo na vratih koče. Toliko o tem kako vredno je pohodništvo in kolesarstvo na Krvavcu. Zato tudi nisva mogla do štemplja za kočo in pa Krvavec, ki ju imajo verjetno v koči. Po postanku sva nadaljevala pot proti vrhu Krvavca, mimo stolpa in nato po poti okrog, da nisva hodila ravno po strmem travniku. Na vrhu sva opazila tri ovčke in pa ovna, ki naju ni bil pretirano vesel, saj se je postavil v obrambno držo in spremljal vsak najin korak. Midva pa prav tako njegovega. Na dveh lesenih deskah sva si znova odpočila, poslikala neverjeten razgled v dolino, na okoliška hribovja in na Veliko planino. Ko sva opazila vpisno škatlico sva mislila, da bova le lahko prišla do kakšnega štemplja, pa je bila knjižica vsa razmočena, žig pa je bil odstranjen iz držala. Vse to me je močno razočaralo, saj na Krvavcu v tem času vidiš mnogo pohodnikov, kolesarjev in planincev, vendar za njih ni prav nič poskrbljeno. Tudi nama je zmanjkalo pijače, pa sva morala, ker je bila koča zaprta, počakati da sva prišla v dolino na Plažo, kjer sva za las ujela prodajalca, ker je čez nekaj minut nato zaprt svojo majhno prodajalno. No, ker pa sva že ravno bila na Krvavcu in ker do Velikega Zvoha ni bilo več tako daleč, sva se odločila da stopiva tudi na njegov vrh. Iz Krvavca do Velikega Zvoha je dobre pol ure hoje, večina te je zelo strme. Na vrhu pa nas čaka veličasten razgled, nizki iglavci ter kristalno čisto jezerce. Prav tako pa imajo tudi vpisno knjižico ter štempelj, ki sta pa sicer postavljena preko varovalne ograje. Ko sva se malo odpočila od vse te poti, sva se pripravila na pot navzdol. Za pot nazaj sva se odločila, da bova stopila mimo Plaže in Gospinca, torej spodnje smučarske postaje. Kot sem že omenila sva potem na Plaži celo dobila pijačo, da sva lahko lažje pojedla najine sendviče. Pri tem so se nama hitro pridružili štirje mački, ki so pridno prosili za košček kruha. Nato sva se odpravila še nižje do Gospinca ter zadaj po cesti do Planine Jezerca. Pot po cesti za vzpon je priporočam, ker je dolgočasna, ko pa lahko uživate v zelenju in mehki travi pod nogami. Za nazaj pa je bila kar v redu, ker ni bila strma. Od Jezerc dalje pa je bila pot precej težavna, kot sem omenila na začetku, saj je teren precej razgiban, poln kamenja in strm. Če bi šla še enkrat bi se verjetno določila za start pri Planini Jezerca, že zaradi poti, vendar to, da sva zato, ker sva startala v Ambrožu, pridobila pol ure hoje. Torej, do koče sva porabila uro in pol, do vrha Krvavca nato še slabe pol ure in pa do Velikega Zvoha dobre pol ure, tako da celoten vzpon, brez seštevka večjih postankov vzame dobri dve uri in pol. Pot nazaj vzame kakšni dve uri. Celoten izlet pa je je bil celodneven, saj sva zanj porabila dobrih 5 ur. Vendar je bilo vredno. Razgled ob sončnem vremenu je lep, verjetno bi se boljše videlo, če bi bil zrak čist, vendar je bilo malce megleno, pa vseeno. Bilo je lepo. Sonce, svež zrak in pa majhne gmote oblakov, ki se jih lahko skoraj dotakneš, a tako hitijo mimo tebe. Edino kar bi lahko uredili poti, oznake in pa ponudbo pohodnikom, saj je ta tako okrnjena.

Pohod na Lisco 5.9.2010

Na delno oblačen dan sva se s fantom dopoldne odpravila proti vasi Breg, kjer je izhodišče za pot na Lisco. Vas Breg leži med Radečami in Sevnico na levem bregu Save. Če se na pot ne odpeljete z avtom je dobro izhodišče tudi železniška postaja, le da je treba nekaj minut hoditi ob cesti. Sicer pa se v vasi zavije za Okroglice, nato pa se pelje naravnost mimo odcepa za omenjeno vas ter se parkira nekaj sto metrov višje na desni strani, kjer je prostora za nekaj avtomobilov. Postavljena pa je tudi informacijska tabla. Prečkamo cesto in zavijemo na gozdno pot. Na začetku nama je pot izgledala nekam zapuščeno, saj trava ni bila pokošena, ko pa se bolje začne gozd pa je pot veliko lepša. Celotna pot je dobro označena. Hodimo preko gozda, do travnikov, mimo stare kmetije in nato zopet v gozd. Pot skozi gozd je široka in ni strma. Kmalu pa prispemo do vasi Razbor, kjer imajo lepo cerkev, pred njo pa stoji lesena tabla z opisi vasi in pomembnimi dogodki. Nadaljujemo pot po cesti mimo vasi in nato zavijemo rahlo desno na makadam, da ne hodimo okrog po cesti. Ta pot pelje mimo kmetije. Takoj za kmetijo prečkamo cesto in se odpravimo mimo hiše na travnik. Potrebno je biti pozoren na oznako za pot, saj je postavljena malce stran od hiše. Pot na travniku je shojena in zato ne moremo ničesar zgrešiti. Zopet prečkamo ožjo cesto in zavijemo mimo robid v gozd. Ta del gozda je bil v tem času posejan s številnimi ciklamami, ki so prijetno odišavile gozd. Tu se začne zadnji del poti, ki pa je tudi bolj strm. Večinoma hodimo po gozdni poti, vmes pa je pot tudi precej kamnita. Za počitek so vmes postavljene tudi klopce. To je težji del poti, saj je prvi del do prihoda v vas malo bolj položen. Pot pelje tudi mimo cerkvice Sv. Jošta. Po nekaj minutah prispemo do velikega travnika in kmalu lahko zagledamo kočo oz. Tončkov dom na Lisci. Dom so pred kratkim prevzeli drugi lastniki in ga prijetno uredili ter ponudili veliko raznovrstne hrane in pijače. Če se od koče odpravimo na vrh travnika pridemo do razgledne točke. Pogled na Savo ter Breg in Loko se nam odpre že pred kočo, na vrhu pa lahko vidimo še Kum in druge bližnje vrhove. Za pogled na štajersko stran pa je potrebno prehoditi nekaj metrov v smeri Kuma, saj na razgledni točki pogled zastirajo drevesa. Pogled pa se nama je lepo odprl tudi na Sv. Lovrenc in Veliko Kozje, ki sva ga obiskala spomladi. Na Lisci so pred kratkim uredili tudi manjše piknik prostore in sicer 3, vsako ima svoje ime. Lisca je tudi izhodišče za jadralne padalce, katere sva si lahko pri vzletanju ogledala tudi midva. Naj povem za vse tiste, ki manj radi hodite, da je do koče speljana tudi cesta, nekateri pa si za izhodiščno točko pohoda izberejo Razbor, saj je od tam do vrha le slabo uro. Sicer pa nama je celotna pot vzela skoraj 2 uri, zadnji del se je najbolj vlekel, pa še počivala sva vmes. Omenim naj še pot nazaj, saj se lahko marsikdo v vasi Razbor zmede kam mora zaviti, saj ni nobene označbe v smeri nazaj, pot pa vodi med hišami na kolovoz. Tako da si je pametno zapomniti pot za nazaj. Toliko o tem. Dan je bil lep. Po poti sva se najedla robid, uživala v lepem razgledu na vrhu in prijetnem spustu navzdol.

Mnenje o stavki zdravnikov

V tem času se veliko govori o reformah, ki jih namerava uvesti vlada. Naj se dotaknem zdravnikov, ki nočejo več opravljati nadur zaradi znižanih plač. Marsikdo jih podpira. Jaz jih ne. Ne samo zato, ker imajo plače precej visoke in zadovoljive in ker so z nadurami služili mastne denarje, ampak tudi zaradi načina, s katerim se borijo proti vladi. Če se dotaknem prvega problema. Plače zdravnikov so visoke, nič ne rečem, da ne bi smele biti, saj opravljajo težko in odgovorno delo, vendar so nadure plačane visoko nad standardi. Z nadurami mesečno zaslužijo več kot nekateri delavci v celemu mesecu ob 8-urnem delovniku ne. In zakaj torej ne bi opravljali nadur? Četudi za manjši denar? Še vedno bo dobro plačano. Sploh če gledamo, da marsikateri zdravnik v nadurah počiva ali spi, če nima dela. Nekateri se v tem času dodatno izobražujejo. Ne bi se pa spuščala v podrobnosti, saj vsi vemo kako in kaj je. Zdravniki so nujno potrebni in tega se zavedajo. Zavedajo se tudi tega, da jih je malo in zato lahko stavkajo in podobno brez težav in kazni. Pa naj se usmerim na bistveno težavo, ki jo vidim v tem. V tem kako se borijo proti vladi. Bolniki oz. pacienti smo postali njihovo glavno orožje. S tem, ko bodo bolnikom odrekali pravočasno oskrbo, jim podaljševali čakalne dobe in podobno, bodo oškodovali njih, ne vlade. Pa vendar se mnogi ljudje z njimi strinjajo. Jaz se ne. Ker nočem biti jaz tisto orožje s katerim bodo oni dobivali višje plače. Zanima me kje je zdravniška etika? Kajti socialni delavci jo imamo, imamo etični kodeks po katerem se moramo zgledovati in ga upoštevati. V zdravniški etiki bi moralo biti napisano, da ne smeš delati v škodo bolniku. Pa vendar delajo. In kaj lahko sklepamo iz tega? Da jim višje plače pomenijo več kot bolniki. Človeško življenje nasproti denarju ni nič več vredno. In kako naj se počutim ob tem? Veselo naj podpiram vse, ki se borijo proti vladi. Za kakšno ceno? Za ceno svojega zdravljenja, če bi ga potrebovala? Za ceno svojega življenja, če bi ga zaradi tega izgubila? Ne. Odločno ne. Ne zdi se mi prav, da bomo nasrkali prav mi, ki nismo čisto nič krivi. Že tako se pojavljali zdravniške napake in zaradi njih ljudje umirajo. Ljudje, ki jih poznam. Nekateri so že umrli, drugi še bodo. Ne samo zaradi svojih napak ali načina življenja ampak zaradi neustreznega odziva zdravnikov. Vendar to ne vpliva na mojo presojo o njihovih plačah, saj poznam mnoge zdravnike, ki so izjemno dobri v svojem strokovnem delu in imajo dober, topel odnos s svojimi pacienti. Take zdravnike bi bilo potrebno nagraditi, drugim odvzeti nagrade oz. plače. Mnogi delavci so v tovarnah plačani po produktivnosti in če delajo izdelke, ki imajo napako, morajo te popraviti ali odgovarjati za škodo, zdravnikom tega ni treba. Pa bi bilo. Imajo odgovorno delo, a nazadnje ne odgovarjajo, če pride do težav. So zmotljivi, kot vsak izmed nas, vendar nekateri moramo svoje napake pošteno plačati, drugi ne. Mogoče bo izgledalo, kot da sem totalno proti zdravnikom, ampak nisem. Spoštujem jih, razumem njihovo željo po visokih plačah, a vseeno se mi zdi, da bi tudi oni mogli razumeti, da v teh časih tako visoke plače pač ne morejo biti ter razumeti nas, bolnike, paciente, ki hočemo imeti zdravnika, ki bo skrbel za nas, ki nas bo spoštoval in nam nudil vso pomoč kar jo lahko, ne glede na težave v njihovem poklicu in plači.

Zanima me kakšen bi bil odziv, če bi začeli stavkati socialni delavci. Da so preobremenjeni in da je njihova plača prenizka. Pa ne bi več dajali denarni pomoči, ne bi nudili svetovanja in ne bi izdajali obrazcev potrebnih za pridobitev osnovnih dobrih in pomoči. Vsi bi se spravili na nas, vsi, od zgoraj in spodaj, ker pač mi si pa tega ne moremo privoščiti. Zakaj? Ker ne opravljamo tako pomembnega dela? Seveda ga. Brez tega bi se podrl ves socialni sistem v državi. Zato, ker smo nadomestljivi. Ker bi na naše mesto prišli drugi, ki čakajo na službo, ker lahko vsak dela na mestu socialnega delavca (takšno je pač mnenje večine),... Zato. In tudi zato, ker v bistvu delamo slabo, ne naredimo nič dobrega in smo znani samo po slabih izkušnjah. Kako naj bi si potem zaslužili višje plače? Si jih ne. Ker smo socialni delavci. Pa čeprav imamo 10x nižjo plačo kot zdravniki. Mi nismo ugledni in veliko nas je, pa nimamo tega instrumenta v rokah. Verjamem pa tudi, da ne bi v roke vzeli človeško življenje kot orožje in se z njim borili, ker to ni etično. Nismo svetniki, pa vendar potrebujejo tudi nas in smo pripravljeni delati, tudi za manjši denar, samo da delamo.

Slap Sopota, Most na Soči 24.7.2010

Skoraj bi pozabila zapisati predzadnji dan najinega dopusta v Kobaridu. V soboto sva se odpravila še na zadnje ogledane destinacije v tem delu naše državice. Zapeljala sva se do Mosta na Soči, mimo kraja in pri Bači pri Modreju zavila levo proti Klavžam. Ožja cesta vodi do Klavž, mimo njih in nato v vasi Kneža zavijemo ostro levo proti Podmelcu in Ljubinju. Cesta je rahlo poškodovana vendar vozna. Po nekaj kilometrih zagledamo na levi parkirišče s tablo, na desni strani pa je v hrib pešpot do slapu Sopota. Pot je sicer malce strma vendar je kratka, saj jo prehodimo v 10min. Med potjo, ko stopimo v gozd lahko na desni zagledamo izvir pitne vode, ki pa v najinem času, zaradi pomanjkanja vode, ni delal oz. je voda samo kapljala. Do slapu vodi urejena gozdna pot, na določenih mestih so narejene tudi stopnice. Pogled na slap se nam odpre šele, ko smo čisto blizu njega. Lep pogled nanj je iz skale, ki mu stoji nasproti. Pri slapu je tudi klopca, da se lahko spočijemo. Če prečkamo potok pri slapu lahko pridemo do t.i. zdravilnega izvira. Vendar pozor, kamenje in skale so lahko spolzke, otrokom ne priporočam prehoda. Pa tudi izvir ni nič kaj posebnega, saj ima voda okus po lesenemu žlebu po katerem teče. Je pa zraven oznaka za krožno pot, ki je nekaj časa celo označena, nato pa se zanjo izgubi vsaka sled. Kar naenkrat se znajdemo na večpotju, kateri je pravi ne moremo vedeti, saj ni nikjer ničesar označenega. Nisva izbrala poti naravnost v graben ampak tisto, ki vodi desno, ki pa naju ni popeljala nikamor in sva se morala vrniti, saj sva prispela do skoraj meter visoke trave. Torej, krožno pot odsvetujem, sploh če ne poznate poti. Vrnila sva se do slapu in nato po poti nazaj dol. Z avtom sva se nato zapeljala do jezera, kjer sva parkirala na urejenemu parkirišču na drugi strani ceste. Sprehodila sva se do zdravilnega izvira oz. do točne 22. na zemljevidu Čez most po modrost. Izvir pod grmom naj bi bil zdravilen za obraz in oči, če si z njim zmočimo obraz in če popijemo nekaj požirkov. Zraven je tudi tabla z opisom Sv. Lucije, ki je znana po tem, da nosi svoje oči na pladnju. Nato sva se obrnila nazaj k jezeru in se sprehodila, nekaj popila in se odpravila na vožnjo z ladjico. Vožnja z ladjo stane 5€ v eno stran, ali sever ali jug, če pa vzamete še kosilo, kot sva ga midva, pa se lahko za to ceno odpeljete na obe strani. Vožnja v obe strani traja približno dve uri in pol. Kosilo je normalne cene, ki pa so predstavljene že na pomolu, tako da si lahko izberete meni, ki je razdeljen po velikosti. Vožnjo z ladjico priporočam posebej zato, ker je izredno zanimiva. Poleg nekaj dejstev o nastanku jezera, nam kapitan predstavi tudi bajke in zgodbe, ki krožijo med vaščani. Ko se peljemo na sever se voda bistri in postaja modre barve. Pot se konča pri sotočju Soče in Tolminke. Pot na jug pa vodi mimo mosta, kjer skačejo v vodo, pa vse do elektrarne. Lahko vidimo staro in novo elektrarno. Ob vožnji sva se dodobra najedla in pa tudi nasmejala, saj je kapitan pravi šaljivec. Pozna veliko šal, ki so še neznane oz. niso zlajnane. Otroke pokliče tudi k krmilu in lahko potrobijo. To sem storila tudi sama, saj mi je rekel naj pridem in malo krmarim. Ob tem mi je povedal šalo, ki pa je ne bom izdala, saj potem ne bi bila več zanimiva. Če pa trikrat potrobiš si lahko tudi nekaj zaželiš. Vožnja je bila izjemno zabavna in če bo kdo v tistih krajih, naj je nikar ne zamudi. Vozni red ladje je zapisan tudi na internetu. Po vožnji z ladjico sva se odpravila po zemljevidu Čez most po modrost, kjer se sprehodimo po mestu, okoli njega in odkrivamo njegovo zgodovino. Ponekod nas počakajo v steklo zavarovane starine, drugje le informativne table, ponekod tudi ostanki izkopavanj. Vendar je na poti potrebno biti koncentriran na sovice, ki kažejo pravo pot in pa imeti zemljevid za pomoč, sicer lahko kaj kmalu zgrešiš kakšno ulico ali pot. Pot je nama vzela približno 1.10min. Pot vodi tudi na drugo stran jezera, kjer is lahko pogledamo rove iz 1. sv. vojne. Rovi so bili speljani tako, da so imeli dva nadstropja, kot je razložil kapitan na ladji. Ko pa se sprehodimo do cerkve in pokopališča se nam odpre prelep pogled na jezero in pa bližnja gorovja, ko pa stopimo na drugo stran mesta pa lahko vidimo celotno mesto pred seboj. Sprehodimo se tudi mimo sotočja Soče in Idrijce. Idrijca je reka, ki teče proti severu, kar je, vsaj zame, precej fascinantno. Most na Soči je ljubko manjše mestece, ki ima zanimivo zgodovino, ki seže vse do prazgodovine. Poleg tega pa nam lahko ponudi prijeten prostor za sprostitev, saj njeni zeleni odtenki pomirjujoče delujejo na človeka. V okolici je še veliko zanimivih stvari, od Babje jame, kjer so izmerili visoko energetsko raven, severneje je pokopališče 1.sv.vojne in podobno. Lep izlet, ki nama je popestril dan in naju malce odpočil. Po tem sva se vrnila v kamp, saj sva naslednji dan morala spakirati in se odpraviti v sosednjo Avstrijo, da si ogledava še Minimundus in nato domov.

Daniel Quinn: Izmael

Ker sem prebrala njegovo knjigo Zgodba o B-ju, sem se odločila prebrati še njegovo prvo delo. Verjetno bi bilo boljše, če bi vrstni red zamenjala, saj je Izmael začetek vsega, podlaga, prvi del sestavljanke, pa nisem, ker tega nisem vedela. Nič zato. Mogoče sem pa zato knjigo precej lažje razumela, kot bo nekdo lažje razumel Zgodbo o B-ju, če bo prej prebral Izmaela. Moram reči, da druga knjiga izjemno nadgrajuje drugo in nam zgodbo predstavi na drugačen a enako zanimiv način. Torej, v Izmaelu gre večinoma za pogovor med učiteljem in učencem, in sicer med gorilo in človekom, ki si želi najti resnico in rešiti svet. To, da je učitelj gorila naj ne zavede nikogar, saj postavitev misleca v telo gorile marsikaj poenostavlja. Gorila oz. Izmael ne more govoriti, lahko pa z mislimi sporoča svoja vedenja, je izredno dojemljiva in je zunanji opazovalec človeškega sveta. Ni akter, ni tisti, ki ga proučujemo ampak je nekdo iz zunaj. Kot to počno antropologi, neko kulturo opazujejo skozi oči svoje kulture in so tako zunanji opazovalci. Tu bi lahko avtor storil isto, a je raje izbral žival. Zakaj ne vem, menim pa, da je razlog v nepristranskosti. Izmael preko pogovorov uči svojega učenca, novih zgodb željnega človeka, o zgodovini človeštva. Vse se začne z začetkom sveta in nadaljuje po korakih tako, da lahko vsak razume kaj zgodba govori, vendar nam šele proti koncu postanejo jasne vse zakonitosti, vsa napeljevanja k cilju in pa, postane nam jasno zakaj so stvari takšne kakršne so. Kaj je pripeljalo do tega. Zgodba nam ponuja odgovore na vprašanja zakaj naš svet umira, zakaj uničujemo svet in se obenem tega zavedamo, zakaj izumirajo vrste, zakaj je po svetu toliko lakote in podobno. Razmišljanje v knjigi je speljano tako, da nekaj ključnih misli podaja Izmael, nekaj pa jih mora odkriti sam učenec, saj le tako pride do pravih zaključkov, ki ga ganejo in fascinirajo.

Recimo primer. Zakaj je na svetu toliko lakote? Zakaj so ljudje lačni? Proizvodnja hrane je visoka, večja, kot jo potrebujemo in čeprav to delamo za to, da bi nasitili lačne, jih ne. Zakaj ne? Ker večja proizvodnja hrane pripelje do porasta populacije. In ko se populacija poveča, potrebujemo zopet več hrane, tisti, ki pa so bili lačni, so lačni še vedno. In ker potrebujemo vedno več hrane in ker nas je iz leta v leto več, uničujemo vedno več stvari okrog sebe. Porast hrane vodi k porastu populacije, kar velja za vsako populacijo na tem svetu (veliko žita, veliko mišk, veliko mišk, manj žita, manj mišk). Mi nismo nič drugačni. Vendar želimo biti. Mi nismo miš, nismo lev, nismo gazela, mi smo ljudje in vse kar je na svetu, vse to je naše. In zato si vse to lahko vzamemo in jemljemo si iz dneva v dan, brez da bi pomislili na posledice svojih dejanj, če pa že, jih prezremo in gremo dalje. Zakaj? Ta knjiga nam ponuja odgovor na to vprašanje. In kam vse to vodi? Definitivno v propad. Vsako živo bitje na svetu se drži naravnih zakonov, ki za človeka naj ne bi držali. Pa bi morali. In za nekatere ljudi veljajo, za tiste, ki jim pravimo nazadnjaki, plemena, stara ljudstva, ki se nam zdijo tako omejena. A ona živijo v skladu z zakoni, z naravo in kaj jim manjka? Mogoče brezdomstvo, mamila, depresija, samomori? Dvomim.

Knjiga nam ponuja vpogled v naš način življenja, našo kulturo, ki jo živimo že več tisoč let in s katero kršimo naravne zakone in se imamo za boga. Tako da, kogar zanima ta tematika in bi si rad razširil pogled oz. pridobil novo perspektivo, naj vzame knjigo v roke in jo prebere. Če pa bo zanimanje še večje pa še knjigo Zgodba o B-ju. Je pa avtor napisal še nekaj znanih knjig, ki pa na žalost še niso prevedene v slovenščino, vendar za nekatere to ni ovira.

Naj dodam še, da je po knjigi oz. osnovni zamisli knjige posnet film Instinkt, kjer igra Anthony Hoppkins. Ker knjige enostavno ne moreš prenesti na platno je zgodba čisto drugačna vendar v osnovi prenaša isto sporočilo, kot ga predaja ta knjiga.

Ken Saro-Wiwa: Soldatko

V poletnem času sem prebrala kar nekaj knjig, večina izmed njih je bila iz seznama Valvasorci berejo. Preden preberem novo knjigo, saj sem seznam s petimi prebranimi knjigami zaključila, pa naj opišem zadnjo. Soldatko je knjiga, ki je čisto drugačna od ostalih. V izvirniku jo je napisal nigerijski pisatelj, ki je bil leta 1995 obešen. Roman je napisan v jeziku gnile angleščine, da bi bil bolj približan navadnim ljudem, ki prave angleščine ne razumejo in ne znajo brati. Prevajalec je imel zato veliko dela s prevajanjem v naš jezik, saj nimamo enake vrste mešanja in uporabe jezika kot nekdanja angleška kolonija. Zato prevajalec v uvodu razloži kako je prišel do neke vrste prevoda tega romana, da je slovnica čim bolj enaka in prilagojena gnili angleščini. Tako, da je roman napisan v preprostih besednih zvezah, ki ne poznajo sklanjatev in težkih besed. Vendar pa, kot tudi poudari prevajalec, ni v stilu "Jaz Tarzan,ti Jane." Branje te knjige je zato izredno zanimivo, na začetku potrebuješ nekaj strani, da se vklopiš v samo razumevanje in da lahko bereš, kot bi bral slovnično pravilno knjigo, nato pa se lahko tako močno zatopiš v same besedne zveze, da ti ni težko uporabljati tega jezika oz. slovnice. Najbolj so mi všeč spremembe glede sklanjatev, da sklanjatve sploh ni, kot npr. sem šel k vrata od hiša.

Sama zgodba pa govori o mladem Meneju, ki ga kasneje vsi začno klicati Soldatko, saj je edini iz vasi, ki se kasneje priključi vojski. V zgodbi ne izvemo za kakšno vojno se gre, niti kdo je branitelj ali sovražnik, vemo le, da so v državi neke težave. Vendar je zgodba vseeno zanimiva in dobro napisana. Pokaže nam vojno življenje mladega vojaka, ki preden vstopi v vojsko niti ne ve kaj to sploh je. Prikazuje težke trenutke vojne, tako same vojske, kot tudi ljudi, ki bežijo in se zatekajo v taborišča in pa povojno obdobje. Z koncem romana pa se zgodba Soldatka ne konča ampak se šele dobro začne oz. se začne njegovo drugo, novo življenje. Šele strokoven del, ki obsega kar nekaj deset strani nam odpre pogled na samo literaturo, ki se pojavlja v Nigeriji in pa njihovo stanje in vojno zgodovino. Preko tega dela dobimo dogovor na vsa vprašanja, ki so se nam porajala tekom branja samega romana.

Mene osebno je zgodba resnično povlekla in mi razkrila in pa tudi zakrivala določene stvari, ki so me zanimale tekom branja. Priznam, da sem si tekom branja ustvarila drugačno sliko, podobo, kot jo kasneje razkrijejo v strokovnem delu, saj pisatelj vešče prikriva nekatera dejstva, le zato, da roman ne bi bil časovno in etnično opredeljen. Sicer bi bralec, ki pozna stanje v Nigeriji in njeno zgodovino, roman lažje razumel tudi med vrsticami, vendar tudi tako se lahko naučimo marsikaj novega, zato je strokovni del romana pomemben del. Kljub strokovnim besedam naj bralca ne odvrne od branja, sploh ne dela kjer razlagajo zgodovino Nigerije in pa vloge Soldatka v literaturi in življenja samega pisatelja.

Strokovni del romana me je naučil predvsem to, da se je v pisateljevanju težko ne opredeliti, težko je zavzeti nevtralno pozicijo, saj hitro zaideš na eno stran, ali etnično, politično ali spolno. Pa vendar mi je roman pokazal nekaj kar mogoče romani, ki so bili cenzurirani in zato toliko bolj dovoljeni v teh krajih, verjetno ne bi. Predvsem mi je pokazal neumnost vojne, ne samo te, ampak vsake, ki se je dogajala ali pa se še ali pa se še bo. In pa to, da obe strani, tako tista t.i. dobra kot tista t.i. slaba počno neizprosne stvari, ki se ne bi smele dogajati nad ljudmi, ki so največkrat najmanj krivi in povsem nedolžne žrtve. Obenem pa nam strokovni del daje misliti o življenju etničnih manjšin na področju Nigerije in njihovo stanje. Po tem se lahko poglobimo v sam roman in razberemo te elemente v njem, ki jih prej niti nismo mogli.

Super roman, nekaj drugačnega, nekaj kar nam nudi tako branje kot tudi učilo.